Jedro

Ugotovitev upravnega organa temelji na pravilni uporabi načela proste presoje dokazov. Upravni organ je v postopku pridobil vse v 26. a. členu ZZZiv zahtevane listine, pridobil je tudi izjavo lastnika psa in prič. S tem je bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem so bile upoštevane in dokazno ovrednotene prej navedene izjave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarska uprava Republike Slovenije, Območni urad Celje, je z izpodbijano odločbo, številka 06172-859/2009/14 V 501-05 z dne 13. 8. 2009, odločil, da se s to odločbo nadomesti odločba VURS, OU Celje, št. 06172-859/2009/9 V 501-05 z dne 25. 5. 2009, tako da se pes A., številka čipa ..., lastnika B.B., vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije (CRP), kot nevaren pes (1. točke izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). Odločitev je bila sprejeta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je VURS, OU Celje, dne 4. 5. 2009 prejel obvestilo Zavoda za zdravstveno varstvo Celje (ZZV Celje), št. 213/2009 z dne 30. 4. 2009, s katerim obveščajo lastnika živali,B.B., da se je 30. 4. 2009 v ambulanti za epidemiološko dejavnost zglasil C. C., ki je navedel, da ga je 29. 4. 2009 poškodovala žival last B.B. iz D. in da je bila žival cepljena ter privezana. Poškodba se je zgodila, ko je tekel po cesti, ko pa je prišel v doseg psa, ga je le ta ugriznil. Obvestilo je bilo izdano na podlagi 26.a člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 43/2007-v nadaljevanju ZZZiv), po kateri mora antirabična ambulanta vnesti podatke o ugrizu psa v CRP, pozvati lastnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi preveritve suma na steklino in o ugrizu obvestiti pristojni območni urad upravnega organa za veterinarstvo. Dne 3. 5. 2009 je VURS, OU Celje po elektronski pošti prejel obvestilo PP Šentjur, s katerim je bil obveščen, da je 29. 4. 2009, okrog 18. ure, pes mešanec lastnika B.B, ugriznil C.C., ko je tekel po cesti, tik ob robu dvorišča stanovanjske hiše na naslovu ... Takrat je proti njemu stekel pes, ki je bil prevezan na verigo, ki seže do roba bankine oziroma do ceste. Navedeni pes ga je rahlo ugriznil v levo nogo od strani, tako da ima manjšo podplutbo oziroma odrgnino od ugriza. Navedeno je bilo tudi, da C.C. ni iskal zdravniške pomoči. Na podlagi navedenih obvestil je 6. 5. 2009 VURS, OU Celje poslal lastniku psa obvestilo o prekršku in ga pozval k podaji pisne izjave o dogodku in priložitvi dokazil, prav tako pa je k podaji izjave pozval poškodovanega. V nadaljevanju je pristopni upravni organ povzel pisno izjavo B.B., ki jo je prejel 12. 5. 2009, ter poškodovanega C.C., ki je pisni izjavi priložil tudi zdravniško potrdilo. Povzel je vsebino zdravniškega potrdila ter pojasnil vsebino popravka poročila Policijske uprave Celje, PP Šentjur z dne 3. 5. 2009, ki ga je prejel 29. 5. 2009. Prav tako je povzel izjavo očividca E.E. z dne 29. 5. 2009 ter pojasnil, da je bilo iz te izjave ter izjave lastnika psa mogoče zaslediti podajanje mnenja o poškodbi gospoda C.C. Uradna veterinarka meni, da nobeden od njiju ni pristojen za dajanje mnenj o poškodbi – ugrizu, zato je pri odločitvi upoštevala le zdravniško potrdilo z dne 11. 5. 2009. Skladno s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, prepričevanje, širjenje in zatiranje stekline (Uradni list RS, št. 139/2006, 67/2007) je pojasnila ukrepe, ki jih je potrebno v tem primeru povzeti in navedla, da je lastnik psa poskrbel za obvezni 10 dnevni nadzor klinično zdravega psa A. po ugrizu človeka na steklino in sicer 5. 5., 10. 5. in 15. 5. 2009. Na podlagi navedenih podatkov je prvostopni upravni organ ugotovil, da se je dogodek nedvomno zgodil 29. 4. 2009, okoli 17.30 do 18.30 ure, na naslovu B.B., ki je imel privezanega psa A. na verigi, ki je segala do roba bankine oziroma ceste, kar izhaja iz ugotovitve policistov PP Šentjur, in po kateri je pritekel C.C. Iz popravka PP Šentjur 29. 4. 2009 izhaja, da je po pozivu B.B. na kraj dogodka odšla patrulja PP Šentjur, opravila razgovor s poškodovancem in lastnikom psa. Policista sta videla poškodbo C.C. in v popravku poročila zapisala, da je predmetna rana dajala videz ugriza. Zdravniško potrdilo gospoda C.C. je dokaz o ugrizu psa. Sam lastnik dogodka ni videl, pisna izjava priče E.E. pa vzbuja dvom o pristnosti, zaradi načina izražanja ter navajanja neposredne bližine (dva do tri metre) in podajanja mnenja o poškodbi. Ker je policija opravila ogled na kraju samem in podala poročilo in popravek le tega, je uradna veterinarka ocenila, da je ogled na kraju samem z njene strani nepotreben in nesmiseln, saj se je dogodek zgodil 29. 4. 2009, postopek pa je bil uveden 4. 5. 2009. Odločitev je prvostopni upravni organ sprejel na podlagi ZZZiv in določbe 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – UBP2, 126/2007 in 65/2008-v nadaljevanju ZUP). Iz odločbe izhaja tudi opozorilo skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 12. člena ZZZiv, ki odreja, da mora skrbnik zagotoviti fizično varstvo nevarnega psa na enega od v tej določbi navedenih načinov, sicer je na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZZZiv zagrožena kazen (plačilo globe v razponu od 800 do 1.200 EUR).

Drugostopni upravni organ je z odločbo, številka 3449-24/2009/4 z dne 1. 9. 2009, pritožbo B.B. zavrnil. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi stroškovno ugodi in izpodbijani akt v celoti odpravi. Navaja, da izpodbijana prvostopna odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, da naj bi tožnikov pes 29. 4. 2009 ugriznil C.C., pri čemer je upravni organ sledil njegovi izpovedi. Res je, da tožnikov pes ni ugriznil nikogar. Tudi v zdravniškem mnenju je zapisano, da je C.C. ugriznil neznani pes. Če bi bile trditve C.C., ki jim upravni organ sledi točne, bi bile jasno izkazane že v medicinski dokumentaciji. Dejstvo je, da je kritičnega dne ob 18 uri, C.C. pritekel do stanovanjske hiše, kjer se je na tožnikovem dvorišču nahajal privezani pes A. in delavci, ki so natovarjali fasadni oder. Delavec E.E. je videl približevanje C.C. tožnikovemu psu in tudi to, da ga pes ni ugriznil, je pa C.C. ugriz hlinil in delavcu pokazal večjo oteklino in modrico. Nato se je C.C. odpravil domov, saj mu je E.E. jasno povedal, da s psom ni imel stika. Domov se je odpravil verjetno tudi zato, ker je ugotovil, da očividci potrjujejo, da med njim in tožnikovim psom ni bilo stika, vrnil pa se je šele kasneje. K zdravniku je šel naslednji dan in tam navedel, da ga je ugriznil neznani pes. Zmoten je zaključek upravnega organa, da je verjeti navedbam C.C., kljub temu, da je res, da niti tožnik, niti E.E. nista pristojna za dajanje mnenj o poškodbi, ampak samo za opis dejanskega stanja. Za podajanje medicinskega strokovnega mnenja je pristojen samo izvedenec medicinske stroke, na kar tožnik opozarja ves čas postopka. Tega dokaza upravni organi ni izvedel, zato je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Prav tako je tožnik že v upravnem postopku izpostavil, da je le 1.500 m od tožnikovega doma zavetišče za živali F., kjer so psi dejansko spuščeni. Že ta podatek zadošča za sum v prikaz dogodkov, ki ga ponuja C.C. in zadostno stopnjo verjetnosti tožnikovih zatrjevanj. Upravni organ bi iz navedenega razloga moral pretehtati dokaze, izvesti ogled in o tem seveda izvesti dokazni postopek tako, da bi izvedel vse dokaze za ugotovitev dejanskega stanja. Upravni organ prve stopnje je bistveno kršil določbe postopka, saj ni izvedel ustne obravnave, ni zaslišal stranke in prič, niti ni izvedel dokaza z izvedenci medicinske stroke, zaradi česar je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zaradi tega, ker odločba nima razlogov o pravno odločilnih okoliščinah, torej o vpisu psa v CRP. Predlaga izvedbo glavne obravnave, kjer naj sodišče izvede dokaze, ki so bili predlagani že v upravnem postopku.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Uvodoma sodišče opozarja na določbo 23. točke 5. člena ZZZiv, ki določa, da je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Navedena določba izrecno določa, da med nevarne pse ne štejejo službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti in psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega upravnega organa, da se pes A., številka čipa ..., lastnika B.B., vpiše v CRP, kot nevaren pes. Navedena odločitev temelji na določbi 26a. člena ZZZiv, po kateri morajo o ugrizih psov policija in druge osebe iz 42. člena ZZZiv, ki dogodek obravnavajo, v roku 24 ur obvestiti območni urad upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo, ki podatke o ugrizih psov vnese v CRP.

Tožnik tako v tožbi, kot v upravnem postopku zatrjuje, da njegov pes ni nevaren pes, saj do sedaj ni nikogar ugriznil, tudi C.C. ne. Sodišče tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Po njegovi presoji sporna odločitev temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Tako je upravni organ v postopku pridobil vse v določbi 26a. člena ZZZiv zahtevane listine (Zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma Celje z dne 11. 5. 2009, Obvestilo Zavoda za zdravstveno varstvo Celje z dne 30. 4. 2009 ter poročilo Policijske uprave Celje, PP Šentjur), pridobil pa je tudi izjavo lastnika psa, tožnika v tem upravnem sporu, ter izjavo C.C. in priče E.E. S pridobitvijo teh listin je bil izveden ugotovitveni postopek, v katerem so bile upoštevane in dokazno ovrednotene prej navedene izjave. Tako ugotovitev upravnega organa, da je tožnikov pes A. ugriznil C.C. temelji na pravilni uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, zakaj ni sledil izjavi tožnika in priče E.E., ter pojasnil razloge, zakaj je upošteval navedbo C.C., da ga je dne 29. 4. 1990 okoli 17. 30 ure ugriznil tožnikov pes. Tudi sodišče ne dvomi v oškodovančevo izjavo, saj je takoj po dogodku rano pokazal E.E., ter se še istega dne o dogodku vrnil obvestiti lastnika psa. Po presoji sodišča dokazne vrednosti te izjave ne zmanjšuje podatek, da je C.C. 30. 4. 2009 v Zdravstvenem domu Celje povedal, da ga je ugriznil neznan pes, saj ta podatek za obravnavo C.C. pri zdravniku (za oskrbo rane) ni relevanten. Podatke o psu in lastniku psa je C.C. podal v ambulanti za epidemiološko dejavnost Zavoda za zdravstveno varstvo Celje (drugi odstavek 26a. člena ZZZiv), kot pristojnemu organu za izvedbo določenih postopkov, tako za zaščito ljudi, kot živali. Prav tako sodišče ne dvomi v kraj spornega dogodka, oziroma meni, da v zadevi ni mogoče upoštevati določbe 2. alinee 23. točke 5. člena ZZZiv, saj iz podatkov predloženega upravnega spisa, tako oškodovančeve izjave, kot poročila PP Šentjur z dne 29. 4. 2009 izhaja, da je bil pes privezan na verigo, ki je segala do roba bankine oziroma do ceste, oškodovanec pa je tekel ob robu ceste.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke, saj takšno dokazovanje glede na podatke upoštevane pri odločitvi o zadevi, tudi po njegovi presoji ni bilo potrebno.

Ker je torej tožnik v postopku sodeloval tako, da je bil pozvan k predložitvi pisne izjave in predložitvi dokazil, je neutemeljen tožbeni ugovor, da so podane kršitve ZUP iz razloga, ker prvostopni organ tožnika ni zaslišal. Tožnik je v postopku tudi podal pisno pojasnilo s svojimi stališči in pogledi na sporni dogodek. Poleg tega, da so dejanske in pravne okoliščine zadeve v obeh spornih upravnih odločbah (izpodbijani in drugostopni) pravilno in popolno ugotovljene, je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.