Jedro

Izdaja sklepa o dedovanju (denacionaliziranega premoženja) pomeni, da je naknadno odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je toženka v obsegu tožnikovega dednega deleža zadrževala izplačane zamudne obresti iz obveznic in same obveznice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v izreku pod točko 1 toženki naložilo, da mora tožniku plačati 1,051.873,26 SIT (4.389,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2003, v izreku pod točko 2 pa, da mu mora izstaviti listino, primerno za preknjižbo 321 obveznic z oznako ... z njenega računa pri Klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana na tožnikov račun, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. V razlogih je povzelo trditveno podlago tožbe, da gre za premoženje pokojnega F. K., da je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju tožnik dedič do ? zapuščine, da je bilo vseh 963 obveznic preknjiženo na toženkin račun pri KDD 26.1.2001, zapadle obresti v znesku 3,155.619,80 SIT pa so ji bile nakazane 23.11.2001. Navedlo je še, da je s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju z dne 5.6.2003 pod opr. št. II D 58/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani odpadla pravna podlaga in da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Uveljavljane procesne kršitve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje odgovorilo. Zmotno uporabo materialnega prava toženka utemeljuje s stališčem, da je denar in obveznice prejela na ustrezni pravni podlagi oziroma je to prejel denacionalizacijski upravičenec pokojni F. K., ona pa sme in mora s premoženjem zgolj upravljati. Tožnik nima podlage od nje ničesar terjati, toženka pa si tudi ničesar ne lasti, ampak zgolj izvršuje svoje obveznosti skrbnika.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do nobene od uveljavljanih procesnih kršitev. Revizija najprej pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) zaradi zatrjevanega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma njihovem medsebojnem nasprotju in hkrati pritožbenemu sodišču očita vsebinsko neopredelitev do vseh pritožbenih navedb. V zvezi s tem opozarja na svojo pritožbeno trditev, da sklep o dedovanju še ni pravnomočen, ker ni bil vročen pooblaščencu toženke kot sodedinje, zaradi česar je toženka predlagala razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in ta predlog priložila pritožbi, vendar se do tega pritožbeno sodišče ni opredelilo. Ta očitek ne drži, saj je pritožbeno sodišče v tem delu pritrdilo tožnikovemu odgovoru na pritožbo, da vprašanje pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravno pomembno, ker se ob izdaji zamudne sodbe to vprašanje ni postavljalo, relevanten pa je čas izdaje zamudne sodbe (povzeti razlogi odgovora na pritožbo na tretji strani in mnenje samega pritožbenega sodišča na četrti strani izpodbijane sodbe). Tak odgovor pritožbenega sodišča je pravilen in zadosten, zaradi revizijskega vztrajanja pri vprašanju pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa revizijsko sodišče še dodaja, da iz pritožbi priloženega predloga za razveljavitev sklepa o pravnomočnosti izhaja, da nosi isti datum kot pritožba v tej pravdni zadevi, zato se to vprašanje v času izdaje zamudne sodbe niti ni moglo postavljati.

Po izrecni določbi drugega odstavka 338. člena ZPP s pritožbo proti zamudni sodbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo kot pravno nepomembne tiste pritožbene trditve, ki so šle v nedovoljeni smeri. Nanje ni bilo dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Revizijski očitek o neodgovoru na te trditve je neutemeljen. Gre za trditev o nezapadlosti prisojene terjatve, ki jo je toženka v pritožbi povezovala z vprašanjem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V zvezi s tem v revizijski fazi postopka ne more uspeti z novo opredelitvijo o relativni procesni kršitvi, ki naj bi jo ob predhodnem preizkusu tožbe po 274. členu ZPP storilo prvostopenjsko sodišče. Relativna procesna kršitev, storjena v postopku na prvi stopnji, je lahko predmet revizijskega uveljavljanja in preizkusa revizijskega sodišča samo, če je revident pred tem isto kršitev uveljavljal v pritožbi, pa ni uspel (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

Med pritožbeno nedovoljene trditve, ki jih je zato pritožbeno sodišče označilo kot pravno nepomembne, sodijo tudi trditve o tem, da je bila toženka v postopku denacionalizacije skrbnica za poseben primer, in dejstva, izhajajoča iz denacionalizacijskega postopka. S temi dejanskimi trditvami je toženka utemeljevala svoje pritožbene ugovore o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa in o pomanjkanju sodne pristojnosti. Res je, da mora sodišče ves čas postopka v skladu z 18. členom ZPP po uradni dolžnosti paziti, ali zadeva spada v sodno pristojnost, vendar je taka pristojnost iz tožbene trditvene podlage izhajala, toženka pa jo je v pritožbi izpodbijala z novimi dejstvi o denacionalizacijski odločbi in s trditvami, ki pa niso njej v prid. Gre za trditve, da se lahko zoper S. d.d. vloži upravna izvršba, če noče denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovemu dediču izročiti obveznic, vendar je S. potrditvah v tožbi svojo dolžnost že izpolnila, kar priznava tudi toženka s trditvijo, da je izplačane obresti in obveznice prejela kot skrbnica denacionaliziranega premoženja.

Zaključek pritožbenega sodišča o pravni nepomembnosti vprašanj o pravnomočnosti sklepa o dedovanju in toženkine vloge v denacionalizacijskem postopku torej ne pomeni niti procesne kršitve zaradi izostalega odgovora na pomembne pritožbene trditve, niti procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kot tudi uveljavlja revizija.

Toženka v reviziji vztraja pri pritožbenih trditvah, da ji tožba ni bila osebno vročena, zaradi česar ni mogla dati odgovora na tožbo, in da je zato prišlo do kršitve načela o obojestranskem zaslišanju, kar tudi v reviziji povezuje s kršitvijo pravil o izdaji zamudne sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da sicer res do dobesedne vročitve ni prišlo, šlo pa je za fikcijo vročitve. Pravilno je presodilo, da je bilo vročanje opravljeno v skladu s petim odstavkom 142. člena ZPP in drugim odstavkom 141. člena ZPP, pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe.

Revizijsko sodišče je v začetku obrazložitve te sodbe povzelo tožbeno trditveno podlago. Ta je materialnopravno utemeljevala ugoditev tožbenemu zahtevku. Izdaja sklepa o dedovanju z dne 5.6.2003 pomeni, da je naknadno odpadla pravna podlaga, na podlagi katere so bile toženki v obsegu tožnikovega dednega deleža izplačane obresti iz obveznic in na njen račun pri KDD vknjižene zapustnikove obveznice. Gre za institut neupravičene pridobitve v smislu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je bil za take primere enako urejen v četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji). Zato je drugačno revizijsko stališče težko razumeti, ali pa gre za navadno toženkino sprenevedanje, kot je menilo že pritožbeno sodišče. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.