Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre po podatkih upravnih spisov pri nepremičnini Ž. za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine (za 85,90%) zaradi investicijskih del, vendar se zaradi navedenega niso bistveno spremenili namembnost, površina in izgled stavbe, tako da gre še vedno za isto stavbo kot ob podržavljenju. Zato ima sodišče prve stopnje prav, da ima v takšnem primeru, ko gre za povečano vrednost, upravičenec na podlagi 25. člena ZDen pravico izbire, ali zahteva vračilo v naravi ter plača odškodnino za razliko v vrednosti, ali pa zahteva odškodnino. Vendar pa gre ta opcija upravičencu, ne pa zavezancu - tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.9.2005. S to odločbo je tožena stranka odpravila del 1. točke izreka delne odločbe Upravne enote Maribor z dne 29.7.2004, in sicer v delu, ki določa kot upravičenko A. d.d. ter v tem delu izrek nadomestila z besedami "upravičencema B. d.d. in C.". Prav tako je tudi spremenila naziv upravičenk v 4. točki izreka navedene prvostopne odločbe. V preostalem delu pa je ostala delna odločba v veljavi. Ob tem je tožena stranka tudi v celoti zavrnila pritožbo tožeče stranke ter njen predlog za izrek ničnosti navedene prvostopne odločbe. Prvostopni upravni organ je z delno odločbo ugodil zahtevku za denacionalizacijo A d.d. tako, da je odločil, da je D. (tožeča stranka) dolžna izročiti v last in posest poslovno stavbo Ž. stoječo na parc. št. ... (stavba v izmeri 523 m2, dvorišče v izmeri 16 m2), pripisano vl. št. ... k.o. ..., in nepremičnino Z., stoječo na parc. št. ... (stavba v izmeri 481 m2 , dvorišče v izmeri 188 m2) in ... (stavba v izmeri 41 m2), pripisani pri vl. št. ... k.o. .... Pri tem je tudi ugotovil, da je znašala vrednost poslovne stavbe Ž. ob podržavljenju 1,475.118,16 DEM, ob denacionalizaciji pa 2,742.285,37 DEM. Vrednost Z. pa je ob podržavljenju znašala 383.842,46 DEM, ob denacionalizaciji pa 350.199,16 DEM. Glede na tako ugotovljeno vrednost obravnavanih nepremičnin je zavezanka po odločitvi prvostopnega organa upravičena do odškodnine za nepremičnino Ž. v višini 1,267.167,73 DEM, ki se izplača v 10 letih v enakih mesečnih obrokih, ki znašajo 10.559,73 DEM mesečno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh tožbenih navedb.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka ponavlja v celoti tožbene navedbe, ki jih je že podala tudi v pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo, in sicer: - Pri cenitvi je potrebno upoštevati, da je bila nacionalizirana ena nepremičnina, ki jo je potrebno kot takšno tudi oceniti, ne pa razdeliti na dve nepremičnini; - V postopku ni bila upoštevana določba paragrafa 297 Občega državljanskega zakonika, po kateri so bile zgradbe pritikline zemljišču, kar pomeni, da je bila podržavljena ena stvar in jo je ob podržavljenju potrebno oceniti kot eno stvar; - V postopku ni bila upoštevana določba 3. odstavka 16. člena ZDen, ki določa, da se premoženje civilnopravnih oseb ne vrača. Tožeča stranka pa je civilnopravna oseba z znanimi lastniki, po ZDen pa se vrača družbeno premoženje; - V zahtevi za denacionalizacijo je kot zavezanka opredeljena E., upravni organ pa je kot zavezanko določil tožečo stranko, čeprav je ta bila ustanovljena šele 27.7.1994. E. sploh ni obravnaval kot zavezanke, čeprav je ta še danes delujoča pravna oseba in je po zakonu po mnenju tožeče stranke zavezanka; - Nesporno je, da je bil opravljen promet s spornimi nepremičninami, saj so bile te prenešene z E. na tožečo stranko. Navedeno ničnost prenosa je potrebno uveljavljati v sodnem - pravdnem postopku, ne pa v upravnem postopku; - V postopku ni bila upoštevana določba 68. člena ZZad, ki tudi določa, da lahko upravičenci zavarujejo svoje zahtevke po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki se nanašajo na zavarovanje zahtevkov prejšnjih lastnikov in njihovih dedičev. Navedena možnost hkrati pomeni tudi dejansko opredelitev za vračilo v naravi ali v odškodnini. Upravičenci pa do 7.11.1993 niso podali predloga za izdajo začasne odredbe, zato sta upravičeni stranki (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) upravičeni le do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa in prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnava pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbo po ZUS-1. V obravnavanem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja po določbah 67. člena Zakona o zadrugah (ZZad). V postopku med strankama ni bilo sporno, da je podan pravni temelj za zahtevek na podlagi 67. člena ZZad ter da je zahteva vložena pravočasno. Za tožečo stranko kot zavezanko za vračilo premoženja pa je ves čas sporna oblika vračanja premoženja v naravi in način vrednotenja tega premoženja. Po vsebini enaki ugovori izhajajo tudi iz tožbenih navajanj.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi s sklicevanjem na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi dalo na vse tožbene trditve tožeče stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, pravilne odgovore, ki temeljijo na določbah 67. in 68. člena ZZad, 2. in 15. člena ZLPP, 3. odstavka 16. člena in 88. člena ZDen v povezavi z 81. členom ZZad.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke o sporni obliki vračanja premoženja v naravi. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za situacijo iz 15. člena ZLPP, ki se nanaša na primere, ko denacionalizacijski upravičenci v predpisanem roku niso vložili predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku denacionalizacije. Navedena določba ZLPP, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, se namreč nanaša le na tiste upravičence, ki uveljavljajo svoje zahtevke zoper zavezance - podjetja z družbenim kapitalom, ki so bila zavezana k lastninskemu preoblikovanju po določbah ZLPP. E. pa ni bila zavezana k lastninjenju po navedenem predpisu (ZLPP), saj 2. člen (2. alineja 1. odstavka) ZLPP izrecno določa, da ta zakon ne velja za banke (in zavarovalnice). Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je zaradi navedenega brezpredmetno sklicevanje tožeče stranke na določbo 68. člena ZZad o zavarovanju zahtevkov po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podana ovira za vračanje v naravi iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Ta določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb in civilnih pravnih oseb. Po že ustaljeni upravno-sodni praksi se navedena določba ZDen razlaga z vidika časa njene uzakonitve, ko so se za civilne pravne osebe štele verske skupnosti, zasebne ustanove in društva ter podjetja v zasebni lasti, kar pa tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen oziroma ZZad dejansko ni bila. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tudi ni šlo za razpolaganje s sporno nepremičnino v smislu 81. člena ZZad ali 88. člena ZDen. Prenos premoženja prvotno zavezane E. Na D. (tožečo stranko), kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil izvršen na podlagi 22.b člena Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 45/1-1734/I/94 z dne 27.7.1994 - 22.b člen), ki je uredil prenos poslovanja in premoženja E. na novo banko, to je D. (tožečo stranko). Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko meni, da, glede na to, da je do navedene spremembe prišlo na podlagi navedenega ustavnega zakona, ni mogoča ugotovitev, da gre za nedopustno razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Iz tega izhaja nadaljnja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem, ko je upravni organ kot zavezanca za vračilo štel D. (tožečo stranko), tudi ni smiselno odločal o ničnosti navedenega prenosa, tako kot to navaja tožeča stranka v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ter s tem posegel v sodno pristojnost, zaradi česar bi naj bila odločba o denacionalizaciji po mnenju tožeče stranke nična.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v zvezi s cenitvijo nepremičnin je bila navedena cenitev opravljena v skladu z ZDen in Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v postopkih denacionalizacije (v nadaljevanju Navodilo), za kar je podlaga v podatkih in listinah v upravnih spisih (glej tudi 6. odstavek 44. člena v zvezi s 1. odstavkom 85. člena ZDen). Sodišče prve stopnje utemeljeno soglaša s stališčem tožene stranke, da na drugačno vrednotenje stavbe na parc. št. ... k.o. ... (v času podržavljenja) ne more vplivati okoliščina, da se je ta parcela po podržavljenju delila in se v zemljiški knjigi evidentirala z dvema parcelnima številkama. Navodilo pri vrednotenju izhaja iz kriterijev namembnosti načina izgradnje in vrste finalne obdelave. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča logično, da je treba navedene kriterije uporabiti za vsak objekt posebej. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je izvedenec ravnal pravilno, ko je vrednotil vsak posamezni objekt ločeno in v ta namen tudi uporabil korekcijske faktorje, ki izhajajo iz prilog Navodila. Iz tega sledi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz cenitve, kot tudi sicer iz ugotovitev v upravnem postopku ne izhaja, niti ni tožeča stranka izkazala, da gre pri obravnavani nepremičnini za bistveno spremenjeno nepremičnino, zaradi česar ne bi bilo mogoče vračilo v naravi. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po podatkih upravnih spisov gre pri nepremičnini Ž. za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine (za 85,90%) zaradi investicijskih del, vendar se zaradi navedenega niso bistveno spremenili namembnost, površina in izgled stavbe, tako da gre še vedno za isto stavbo kot ob podržavljenju. Zato ima sodišče prve stopnje prav, da v takšnem primeru, ko gre za povečano vrednost, ima upravičenec na podlagi 25. člena ZDen pravico izbire, ali zahteva vračilo v naravi ter plača odškodnino za razliko v vrednosti, ali pa zahteva odškodnino. Vendar pa ta opcija gre upravičencu, ne pa zavezancu - tožeči stranki.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (citirane določbe ZZad, ZLPP in ZDen), je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.