Jedro

Po določbi 1. odst. 44. člena ZDen se določi vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pa pomeni dejansko rabo zemljišča v času sklenitve pogodbe, namen prodaje in tedanje vrednotenje takšnih zemljišč glede na stopnjo urbanizacije in ostale okoliščine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo parcel št... k.o... in ... k.o... Predlagateljica je predlog za denacionalizacijo oprla na 5. čl. Zakona o denacionalizaciji. Navedla je, da je parceli prodala pod prisilo, da bi se izognila razlastitvi. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je znašala kupnina za parcelo št... k.o... 100,27% njene dejanske vrednosti, kupnina za parc. št... pa 136,02%, oboje izračunano na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur.l. RS št. 16/92) in Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur.l. RS št. 24/92). Poleg tega je sodišče na predlog predlagateljice primerjalo ceno zemljišča, doseženo s spornima pogodbama, s ceno, doseženo s pogodbami, s katerimi je predlagateljica prodala posameznim kupcem bližnje parcele za gradnjo. Ugotovilo je, da je kupnina po pogodbi za parcelo št... presegla 30% kupnine, dosežene s pogodbami, na katere se je sklicevala predlagateljica. Na podlagi teh podatkov je ugotovilo, da ni mogoče šteti, da so sporne nepremičnine prešle v državno last neodplačno (4. in 90.čl. Zakona o denacionalizaciji - v nadaljnjem ZDen).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljice in potrdilo sklep prve stopnje. Glede opredelitve spornih zemljišč kot kmetijskih se je sklicevalo na navedeni Odlok o načinu določanja vrednosti zemljišč v postopku denacionalizacije. Potrdilo pa je tudi ugotovitev, da je dosežena kupnina presegla 30% tedanje tržne vrednosti zemljišč.

Ta sklep izpodbija predlagateljica z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sklepa druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je treba šteti parcelo št... k.o... za gradbeno zemljišče. Leži v zazidalnem otoku, ki je bil urbanistično opredeljen za gradnjo. Gre za strnjeno naselje, ki je bilo komunalno opremljeno. Kupnina v izpodbijani pogodbi je bila določena v višini odškodnine za razlaščena gradbena zemljišča. Zato bi bilo treba njeno vrednost ugotavljati po tržni vrednosti ali pa vsaj po metodologiji za gradbena zemljišča. Napačno je ugotavljati vrednost parcele po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo. Ugotoviti bi bilo treba sedanjo tržno ceno in na tej podlagi opraviti primerjavo. Enako velja za parcelo št... k.o... Revizija še opozarja, da je Ustavno sodišče odpravilo določbi prvega in drugega odst. 11.čl. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz.

premoženja (Ur.l. RS št. 23/92).

Nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predlagateljica opira predlog za denacionalizacijo na 5.čl. ZDEN, po katerem se šteje za upravičenca do denacionalizacije oseba, katere stvari so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predlagateljica navaja, da je sporni pogodbi sklenila zaradi grožnje, da ji bosta sicer odvzeti z razlastitvijo. V času sklenitve izpodbijanih pogodb, to je v letu 1963 in 1964 je veljal Zakon o razlastitvi, Ur.l. FLRJ št. 12/57. Ta zakon ni naveden v 3. čl. ZDen. Če bi se uresničila grožnja, ki jo zatrjuje predlagateljica, bi bili sporni parceli podržavljeni na podlagi navedenega zakona o razlastitvi. V tem primeru bi bila predlagateljica upravičena do denacionalizacije pod pogoji, navedenimi v 4.čl. ZDen - torej, če bi bili parceli podržavljeni neodplačno. Po določbi drugega odstavka 90.čl. ZDen se šteje za neodplačno podržavljeno premoženje tisto, za katero je bila dana odškodnina, ki pa ni presegla 30 odstotkov njegove vrednosti. Sporni parceli sta prešli v družbeno lastnino na podlagi pogodb z dne 15.4.1963 in 29.4.1964, od katerih prva za parc. št...k.o... je bila izrečno sklenjena kot pogodba namesto razlastitve, za drugo za parc.št... k.o... pa predlagateljica navaja, da jo je sklenila, da bi se izognila razlastitvi. Za presojo, ali je predlagateljica upravičena do denacionalizacije teh parcel, je pomembna ugotovitev, ali je dosežena kupnina presegala 30 odstotkov njune vrednosti. Če je dosežena kupnina presegla to mejo, je učinek pogodb tak, da v primeru razlastitve pod enakimi pogoji denacionalizacija ne bi bila mogoča, ker po opredelitvi drugega odst. 90.čl. ZDen podržavljenje ni bilo neodplačno. Pravni položaj razlaščenca v postopku denacionalizacije pa ne more biti drugačen, če je pristal na sklenitev pogodbe, katere učinki so taki, da v primeru administrativne razlastitve z enako odškodnino denacionalizacija ne bi bila mogoča. Šele če bi se ugotovilo, da je kupnina po spornih pogodbah tolikšna, da bi se štela razlastitev po določbi 4. člena in drugega odst. 90.čl. ZDen za neoplačno, bi bilo treba ugotavljati okoliščine, ki dajejo pogodbeni stranki po 5.čl. ZDen pravico do denacionalizacije.

Glede na navedeno je pravilen pristop izpodbijanih sklepov, po katerem je pomembno, ali je dosežena kupnina po spornih pogodbah presegla 30 odstotkov vrednosti prodanih parcel. Pri tem sta sodišči uporabili dve metodi: izračun vrednosti po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo ter primerjavo s cenami po pogodbah, na katere se je sklicevala predlagateljica. Po določbi 2.čl. navedenega odloka, se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Ustavno sodišče izrečno omenja ta odlok v svoji odločbi št. U I 82/92 z dne 11.11.1993 (Ur. l. RS št. 65/93), s katero je odpravilo prvi in drugi odst. 11.čl. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja (Ur.l. RS št. 23/92). Ustavna odločba o odloku navaja, da izbrano merilo oziroma metoda sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti in zato ni v neskladju z zakonom. To stališče temelji na določbi prvega odstavka 44.čl. ZDen, po kateri se določi vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pa pomeni dejansko rabo zemljišča v času sklenitve pogodbe, namen prodaje in tedanje vrednotenje takšnih zemljišč glede na stopnjo urbanizacije in ostale okoliščine. Zato sedanja vrednost ne pomeni vrednosti, do katere je prišlo zaradi spremenjenih razmer v posledici urbanizacije in spremenjene konjunkture v zvezi s tem.

Pomeni le na sedanje denarne razmere preračunano vrednost glede na tedanje stanje stvari. Zato je napačno izhodišče revizije, ki uveljavlja primerjavo tedanjih cen s sedanjimi. Kriterij neodplačnosti po 4. in 90.čl. ZDEN ima v mislih odstotek glede na tedanje cene, kot bi bile dosežene v prostem prometu. Prosto oblikovano tržno ceno za primerljiva zemljišča pa sta sodišči ugotovili s primerjavo s kupninami, ki jih je dogovorila predlagateljica v pogodbah, ko je prodala posameznim kupcem parcele za gradnjo v istem okolišu. Ta primerjava je bila opravljena na predlog predlagateljice. Pomembna je zato, ker je mogoče ugotoviti elemente odplačnosti ne glede na to, ali se opredeli sporni parceli kot gradbeni ali kot kmetijski. Bistveno je, da se ju obravnava enako kot parcele, ki jih je predlagateljica prodala za individualno gradnjo.

Pravno pravilno je stališče, sprejeto na podlagi dejanskih ugotovitev, da v obravnavanih primerih ni šlo za neodplačno podržavljenje. Zato predlagateljica ni upravičena do denacionalizacije.

Revizija očita izpodbijanemu sklepu bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, ker v nasprotju s podatki spisa šteje sporni parceli za kmetijsko zemljišče. Vendar, ker je pomembna primerjava dosežene kupnine s kupnin ami za enaka zemljišča ne glede na to, ali se ta zemljišča opredeli kot kmetijska po katastrskem stanju, ali pa kot stavbna, glede na njihovo namembnost, sklicevanje na katastrsko stanje ni odločilno. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb postopka ni.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo predlagateljice kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).