Jedro

Sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila prerekana in se štejejo za priznana, temveč jih je dolžno vključiti v dejansko podlago sodbe.

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na okoliščine uporabe, ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Navedeno utemeljuje sklep, da lahko stranke skupnega sporazuma dogovorijo le eno tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo.

ZASP v četrtem odstavku 159. člena sicer nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, vendar te dolžnosti tožene stranke tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni).

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 30.11.2012 in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 15.5.2013 se delno ugodi in se: - sodba z dne 30.11.2012 v II. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 647,78 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 261,00 EUR od 2.12.2009 dalje do plačila, od zneska 182,94 EUR od 22.7.2010 dalje do plačila in od zneska 203,84 EUR od 21.5.2012 dalje do plačila." - sodba z dne 30.11.2012 v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 809,96 EUR zviša za 384,10 EUR (na 1.194,06 EUR).

- sodba z dne 30.11.2012 v VI. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki 323,46 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

- dopolnilna sodba z dne 15.5.2013 spremeni tako, da se znesek 852,38 EUR zniža za 384,10 EUR (na 468,28 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi zoper sodbo z dne 30.11.2012 in dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013 zavrneta ter se sodba z dne 30.11.2012 in dopolnilna sodba z dne 15.5.2013 v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati 140,98 EUR stroškov v postopku s pritožbama zoper sodbo in dopolnilno sodbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

IV. Pritožba zoper sklep z dne 30.5.2013 se zavrne in se sklep z dne 30.5.2013 potrdi.

V. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe zoper sklep z dne 30.5.2013.

Obrazložitev

1. S sklepom in sodbo z dne 30.11.2012 je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 404,98 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 261,00 EUR za čas od 2.12.2009 in od zneska 143,98 EUR za čas od 22.5.2012 do plačila (II. točka izreka); zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače iz naslova plačila nadomestila (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za mesečno poročanje o javnem priobčevanju fonogramov pri opravljanju dejavnosti (IV. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v znesku 809,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (V. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Z dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (plačilo 852,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila) iz naslova plačila civilne kazni.

3. S sklepom z dne 30.5.2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za popravo sklepa in sodbe z dne 30.11.2012. 4. Zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 143,98 EUR prisodi že od 22.7.2010 dalje, v III., IV., V. in VI. točki pa tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s prvo spremembo tožbe z dne 22.7.2010 zahtevala zakonske zamudne obresti od zneska 317,01 EUR od 22.7.2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 143,98 EUR od 22.5.2012 do plačila z obrazložitvijo, da je prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska 143,98 EUR od dne, ko je tožeča stranka prvič razširila tožbeni zahtevek, pri tem pa je napačno navedlo datum 22.5.2012. Takšna odločitev je materialnopravno napačna, saj nasprotuje 299., 374. in 378. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do zakonskih zamudnih obresti od zneska 143,98 EUR je upravičena že od 22.7.2010, saj je zakonske zamudne obresti od 22.7.2010 zahtevala od višjega zneska. S sprejeto odločitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 2. in 324. člena ZPP) in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju, odločitev ni obrazložena in je podano tudi nasprotje med tem, kar je navedeno v izreku in obrazložitvi sodbe o vsebini pripravljalne vloge in resnično vsebino pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je prisodilo civilno kazen v znesku 809,96 EUR, o preostalem vtoževanem znesku v višini 852,38 EUR pa ni odločilo, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 2., 310. in 324. člena ZPP) in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljeno zavrnjen višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila nadomestil. Pri obračunu nadomestila bi prvo sodišče moralo uporabiti Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa 2005). V višini, ki izhaja iz tarifnega dela Skupnega sporazuma o višini nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju Skupni sporazum), se nadomestilo odmeri le za uporabnike, ki so s tožečo stranko sklenili pogodbo o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke. Navedeno izhaja iz 3. člena in prvega ter drugega odstavka 4. člena Skupnega sporazuma. Iz 6. člena Skupnega sporazuma pa izhaja, da se 30% popust na znesek nadomestila, kot izhaja iz Tarife 2005, prizna uporabniku, ki nima sklenjene pogodbe, vendar prostovoljno in ustrezno prijavi uporabo fonograma v svoji dejavnosti ter pravočasno poravna svoje obveznosti. Logično in pravično je, da imajo ugodnosti samo tisti uporabniki, ki izpolnjujejo svoje obveznosti po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), saj tožeča stranka z njimi nima takšnih stroškov, kot jih ima z ostalimi uporabniki. Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe, niti ni prostovoljno poravnala svojih obveznosti, zato ni upravičena do obračuna nadomestila po tarifnih vrednostih iz Skupnega sporazuma ali do upoštevanja 30% popusta na tarifne vrednosti iz Tarife 2005. Stališče, da je uporabnik, ki svojih obveznosti ne izpolnjuje, dolžan plačati nadomestilo v višini po Skupnem sporazumu, bi pomenilo, da je takšen uporabnik dolžan plačati manj kot tisti uporabnik, ki prostovoljno poravnava svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo plačilo nadomestila in civilne kazni za obdobje od julija 2011 do vključno maja 2012. Tožena stranka je dolžna plačati nadomestilo tudi za predvajanje radijskega programa preko GSM aparata, saj je bistveno, da je v poslovnem prostoru predvajala radiodifuzno oddajano delo in ni pomembno, kakšno napravo je pri tem uporabila. Predvajanje radijske postaje v javnem prostoru je javno priobčevanje, za katerega mora v skladu s sodno prakso plačati nadomestilo oseba, ki v tem prostoru javno priobčuje varovana dela. Ker v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, kdo je dolžan plačati nadomestilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožeča stranka upravičena do nadomestil šele od vključno decembra 2006 dalje. Tožena stranka ni nasprotovala s strani tožeče stranke zatrjevanemu dejstvu, da je tožena stranka javno priobčevala fonograme od julija 2006 dalje, zato se navedeno dejstvo šteje za priznano dejstvo, ki se ne dokazuje. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je prekršilo 214. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je o javnem priobčevanju komercialnih fonogramov mogoče govoriti od 30.11.2006, zato je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo tudi za mesec november 2006. Ker je kljub navedeni ugotovitvi prisodilo nadomestilo šele od decembra 2006 dalje, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker so v 29. točki obrazložitve meseci navedeni brez letnice in ker so v 21. točki obrazložitve navedeni datumi oziroma leta, za katera nadomestilo sploh ni bilo vtoževano. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo 25% povišanja zneska nadomestila zaradi uporabe juke-box naprave. Napačno je zaključilo, da pogodbi glede namestitve juke-box(a) ne moreta dokazovati, da je tožena stranka imela v vtoževanem obdobju predmetno napravo v gostinskem lokalu. Ni bilo zatrjevano in dokazano, da sta bili pogodbi, ki sta se sklepali za nedoločen čas, odpovedani. Na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je ugotovilo, da juke-box(a) ni bilo v baru X na naslovu ..., čeprav tožena stranka navedenega dejstva ni uvedla v trditveno podlago oziroma je v odgovoru na tožbo celo navajala, da ima v lokalu na naslovu … nameščen juke-box. Zahtevek za mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov je neutemeljeno zavrnjen. Dolžnost mesečnega poročanja izhaja iz četrtega odstavka 159. člena ZASP. ZASP izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo. V kolikor pogodbe ne sklene, je dolžan kolektivni organizaciji zgolj mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del (primarna obveznost uporabnika) in plačevati nadomestilo (sekundarna obveznost uporabnika). Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke ne more zahtevati sklenitve pogodbe, saj bi takšno obveznost glede na poplačilno naravo sorodnih glasbenih pravic lahko nalagal le zakon, lahko pa od tožene stranke v sodnem postopku zahteva izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Obveznost mesečnega poročanja, ki je smiselno ustanovljena v korist in za potrebe tožeče stranke kot kolektivne organizacije, ki pobira nadomestila za imetnike sorodnih pravic in ta nadomestila med njih tudi deli, je lahko izvršljiva oziroma izterljiva samo na podlagi izvršilnega naslova. Tega lahko glede na storitveno naravo obveznosti mesečnega poročanja predstavlja le sodna odločba. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da zakonodaja (zaradi tolmačenja sodišča in posledične škodne sodne prakse) imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi vsaj deloma omilila njihovo dolžnost po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi zahtevku glede mesečnega poročanja ne glede na to, da zahtevek na dan izdaje sodbe še ni zapadel, saj bo le z ugoditvijo takšnemu zahtevku tožeča stranka lahko pridobivala podatke, ki jih potrebuje za opravljanje zakonskih nalog. Izpodbijana odločitev imetnikom pravic ukinja pravico, da od uporabnikov zahtevajo poročanje o uporabi varovanih del, in jim nalaga, da sami iščejo uporabnike po terenu, zato je v nasprotju z namenom posameznih določb tako materialnega kot procesnega zakona. Da je zahtevek po mesečnem poročanju materialnopravno utemeljen, izhaja iz sodne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. I Cp 3199/2011. Stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti.

5. Zoper dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013 in zoper sklep z dne 30.5.2013 se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

6. Glede pritožbe zoper dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dopolnilno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku iz naslova civilne kazni v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev o civilni kazni odvisna od pravilne določitve zneska nadomestila kot osnove za odmero civilne kazni in pravilne določitve obdobja, v katerem je prihajalo do kršitev pravic. Glede navedenega je odločitev sodišča prve stopnje napačna, posledično pa je napačna tudi odločitev o civilni kazni. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do zneska 809,96 EUR, glede zavrnilnega dela pa navaja le, da je v preostalem delu zahtevek neutemeljen, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

7. Glede pritožbe zoper sklep z dne 30.5.2013 predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v II. točki izreka sodbe z dne 30.11.2012 pravilno navede datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 143,98 EUR, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicuje se na navedbe, ki jih je podala že v pritožbi zoper sodbo z dne 30.11.2012 in dodaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedene sodbe zapisalo datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, hkrati pa je pojasnilo, od katerega procesnega dejanja tožeče stranke tečejo zakonske zamudne obresti (od prve razširitve tožbenega zahtevka). Takšni razlogi so najmanj nejasni, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da odločanje o tem, ali je potrebno popraviti datum 22.5.2012 ali besedo drugič, predstavlja meritorno odločanje. Poleg tega ni upoštevalo, da je v predlogu za izdajo popravnega sklepa zahtevala popravo datuma 22.5.2012 z datumom 21.5.2012, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbe.

9. Pritožbi zoper sodbo z dne 30.11.2012 in dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013 sta delno utemeljeni, pritožba zoper sklep z dne 30.5.2013 ni utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo z dne 30.11.2012 in dopolnilno sodbo z dne 15.5.2013:

10. Izpodbijani sodbi nista obremenjeni z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj imata v nasprotju s pritožbenimi navedbami zadostne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb kot celote dovolj jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo civilno kazen v znesku dveh avtorskih honorarjev, torej v višini 100-odstotnega povečanja avtorskega honorarja, kot je predlagala tožeča stranka, zavrnitev višjega tožbenega zahtevka iz naslova civilne kazni pa je posledica odločitve sodišča prve stopnje o neutemeljenosti višjega tožbenega zahtevka iz naslova nadomestil za javno priobčitev komercialnih fonogramov. Iz 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v povezavi z 32. točko obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo nadomestilo v znesku 7,25 EUR do vključno maja 2011. Pri navedbi letnice 2001 (namesto 2011) v 21. točki obrazložitve sodbe gre za očitno pomoto, zaradi katere pa razlogi izpodbijane sodbe še niso nejasni. Enako velja glede navedbe besede "prvič" v 30. točki obrazložitve sodbe. Okoliščina, da je kljub zaključku, da je o javnem priobčevanju s strani tožene stranke mogoče govoriti za obdobje od 30.11.2006 dalje, sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo za obdobje od decembra 2006 dalje, ne predstavlja zgoraj navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi.

12. Sodišče prve stopnje je nadomestilo za javno priobčitev komercialnih fonogramov (1) in posledično tudi civilno kazen pravilno izračunalo ob upoštevanju Skupnega sporazuma (2) .

13. Tožeča stranka je sprejela Tarifo 2005 v letu 2005. Drugi odstavek 1. člena Tarife 2005 je določal, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz Tarife 2005. Tožeča stranka je z Obrtno zbornico Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije leta 2006 sklenila Skupni sporazum, ki velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in GZS, prav tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela tožeče stranke v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrti in/ali obrti podobni dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti. Iz navedenega izhaja, da Skupni sporazum velja tudi za toženo stranko.

14. Napačno je pritožbeno stališče, da je treba v obravnavanem primeru nadomestilo za javno priobčitev fonogramov obračunati ob upoštevanju tarifnih vrednosti, določenih v Tarifi 2005, ki tudi niso znižane za 30%. Navedeno pritožbeno stališče temelji na zmotnem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama ali v dogovoru s tretjimi določi posebno (višjo) tarifo za uporabnike s področja veljavnosti Skupnega sporazuma, ki kršijo pravice.

15. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (prvi odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka prvega odstavka 157. člena ZASP) in okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestilo po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (šesti odstavek 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej posebni pravni pomen, ki se približuje kolektivni pogodbi ali podzakonskemu aktu.

16. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so pri oblikovanju tarife v veliki meri proste, vendar se morajo držati zakonskega okvira. Ta je določen predvsem z zgoraj navedeno 3. točko četrtega odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma tako lahko določijo različno nadomestilo glede na okoliščine uporabe, ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Navedeno utemeljuje sklep, da lahko stranke skupnega sporazuma dogovorijo le eno tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Takšno je tudi ustaljeno stališče novejše sodne prakse (3). Da je takšno stališče pravilno, izhaja tudi iz drugega odstavka 158. člena ZASP. V skladu z drugim odstavkom 158. člena ZASP se v primeru, če pogodba o neizključnem prenosu pravic za uporabo varovanih del ni sklenjena, šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Za določitev različnih tarif glede na to, ali ima uporabnik sklenjeno pogodbo s kolektivno organizacijo, tako ni zakonske podlage. Pravilnost takšnega stališča potrjuje tudi drugi odstavek 168. člena ZASP, ki morebitno odškodnino veže na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja pravic, ki spada na stvarno in osebno področje skupnega sporazuma.

17. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za obdobje od julija 2006 do vključno novembra 2006 zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka v tem obdobju javno priobčevala fonograme. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni konkretizirano zanikala navedb tožeče stranke, da je tožena stranka javno priobčevala fonograme tudi v zgoraj navedenem obdobju. V pripravljalni vlogi, vloženi leta 2012, je zanikala le javno priobčevanje fonogramov v obdobju vložitve vloge, ne pa tudi javnega priobčevanja fonogramov v letu 2006. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, zato jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila prerekana in se štejejo za priznana, temveč jih je dolžno vključiti v dejansko podlago sodbe. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženi stranki tudi plačilo nadomestil za obdobje od julija 2006 do vključno novembra 2006. Da tožena stranka dolguje tožeči stranki plačilo nadomestila za november 2006, je sicer ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče zaključiti že na podlagi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka javno priobčevala fonograme od 30.11.2006 dalje.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke zaključilo, da tožena stranka v gostinskem lokalu na naslovu …. (baru X) ni imela juke-box(a), zato je zavrnilo povišanje osnovne tarife za 25%. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v svojih navedbah (odgovoru na tožbo) priznala, da se v poslovnem prostoru na naslovu ... nahaja juke-box. Kot že pojasnjeno, v zvezi s tem dejstvom zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokazov, temveč bi ga moralo vzeti v dejansko podlago sodbe. Glede na to, da se je v gostinskem lokalu na naslovu ... nahajal tudi juke-box (neprerekano dejstvo) in ob upoštevanju, da je v predmetnem gostinskem lokalu poslovno dejavnost izvajala tožena stranka (kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje), je treba osnovno tarifo povišati za 25% za celotno obdobje, za katero je tožeča stranka uveljavljala, da se uporablja juke-box, saj tožena stranka tega obdobja ni konkretizirano prerekala. Gre za obdobje od julija 2006 do vključno maja 2011, ker se je nato potrditvah tožeče stranke dejansko stanje glede naprav za predvajanje glasbe (in površine) spremenilo.

19. Ker se je Skupni sporazum začel uporabljati šele 17.10.2006, je treba mesečno nadomestilo za obdobje od julija 2006 do vključno oktobra 2006 izračunati ob upoštevanju II.B) točke Tarife 2005. Ob upoštevanju zatrjevanih parametrov za izračun nadomestila, ki jih tožena stranka ni konkretizirano prerekala (javno priobčevanje komercialnih fonogramov v gostinskem obratu z obsegom 50m2, ki obratuje do 23.00 ure), znaša mesečno nadomestilo v tem obdobju 29,47 EUR (21,70 EUR zvišano za 25% zaradi juke-box(a) in 8,5% DDV) oziroma za štiri mesece skupno 117,88 EUR. Ker pa tožeča stranka za to obdobje vtožuje nižje mesečno nadomestilo – 9,06 EUR (6,68 EUR, zvišano za 25%, in 8,5% DDV) (4) oziroma za štiri mesece skupno le 36,24 EUR, je pritožbeno sodišče tožeči stranki za obdobje od julija 2006 do vključno oktobra 2006 prisodilo le, kolikor zahteva, to je 36,24 EUR. Kot že pojasnjeno, pravno podlago za izračun mesečnega nadomestila za november 2006 predstavlja 2.a) točka tarifnega dela Skupnega sporazuma. Ob upoštevanju parametrov za izračun nadomestila, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v 27. točki obrazložitve sodbe, pritožba pa jih ne izpodbija (predvajanje mehanske glasbe v dnevnem baru na površini 50m2), znaša nadomestilo za november 2006 6,68 EUR, povečano za 25% zaradi uporabe juke-box(a) (5) in za 8,5% DDV pa 9,06 EUR. Za javno priobčevanje fonogramov za obdobje od julija 2006 do vključno novembra 2006 tako tožena stranka dolguje skupno 45,30 EUR (41,75 EUR brez 8,5% DDV).

20. Za obdobje od decembra 2006 do vključno maja 2011 je treba mesečno nadomestilo v znesku 6,68 EUR, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju 2.e točke tarifnega dela Skupnega sporazuma zvišati za 25%, to je na 8,35 EUR. Ob upoštevanju 8,5% DDV zato znaša mesečno nadomestilo v tem obdobju 9,06 EUR, za obdobje 54 mesecev pa skupno 489,24 EUR. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je tožena stranka uporabljala juke-box tudi v obdobju od junija 2011 dalje in višine vtoževanega mesečnega nadomestila za to obdobje tudi ni izračunala ob upoštevanju povišanja osnovne tarife za 25% zaradi juke-box(a). Za mesec junij 2011 tako dolguje tožena stranka nadomestilo v znesku 12,52 EUR (6), ob upoštevanju 8,5% DDV pa 13,58 EUR. Za obdobje od decembra 2006 do vključno junija 2011 zato tožena stranka dolguje nadomestilo v skupnem znesku 502,82 EUR (463,43 EUR brez 8,5% DDV) (7).

21. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo tudi za javno predvajanje radijskega programa preko GSM aparata, saj je bistveno, da je tožena stranka v poslovnem prostoru predvajala radiodifuzno oddajano delo. V skladu s prvim odstavkom 130. člena ZASP, ki ureja pravico do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma, je namreč dolžan uporabnik v primeru, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Navedeno določilo se nanaša na sekundarno uporabo fonogramov. Pravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da za predvajanje fonogramov na način, da RTV organizacija priobčuje fonograme javnosti, istočasno pa je tako priobčevanje dostopno javnosti po lokalih, tožeči stranki ne pripada nadomestilo od uporabnikov (lastnikov ali najemnikov lokalov), temveč le od tistega, ki fonogram predvaja (torej RTV organizacije). Tožena stranka je zato dolžna plačati nadomestilo tudi za obdobje od julija 2011 do vključno maja 2012. Pritožbeno sodišče je mesečno nadomestilo za to obdobje izračunalo ob upoštevanju neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da se radijski program preko GSM aparata, ki je priklopljen na zvočnik, predvaja v baru tožene stranke, ki obratuje do polnoči (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), na površini približno 27 m2 (22. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Za obdobje od julija 2011 do vključno maja 2012 je tožena stranka dolžna na podlagi 2.b točke tarifnega dela Skupnega sporazuma tožeči stranki plačati nadomestilo v mesečnem znesku 8,35 EUR, ob upoštevanju 8,5% DDV pa 9,06 EUR. Za obdobje enajstih mesecev ji tako dolguje skupno 99,66 EUR (91,85 EUR brez 8,5% DDV).

22. Tožena stranka dolguje tožeči stranki iz naslova nadomestil skupno 647,78 EUR (za celotno vtoževano obdobje – od julija 2006 do vključno maja 2012). Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Posledično dolguje tožena stranka iz enakih razlogov, kot jih je pojasnilo že sodišče prve stopnje, civilno kazen v znesku dveh avtorskih honorarjev tudi za obdobje od julija 2006 do vključno novembra 2006 – v znesku 83,50 EUR in za obdobje od julija 2011 do vključno maja 2012 – v znesku 183,70 EUR. Okoliščine, odločilne za odmero civilne kazni v višini 100-odstotnega povečanja avtorskega honorarja, so namreč enake in veljajo tudi v tem obdobju. Za obdobje od decembra 2006 do vključno junija 2011 pa znaša civilna kazen v višini 100-odstotnega povečanja avtorskega honorarja 926,86 EUR (in ne zgolj 809,96 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo avtorski honorar brez 8,5% DDV, saj civilna kazen ni transakcija v smislu ZDDV-1, ki bi bila predmet DDV. V skladu z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki civilno kazen v skupnem znesku 1.194,06 EUR, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

24. Odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je posledica neupoštevanja mej postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč zakonske zamudne obresti od 2.12.2009 priznalo od seštevka nadomestil (261,00 EUR), ki so zapadla v plačilo od decembra 2006 do vključno novembra 2009, zakonske zamudne obresti od 22.5.2012 pa od seštevka nadomestil (143,98 EUR), ki so zapadla v plačilo od decembra 2009 do vključno junija 2011. Ni upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti le od zneska 126,92 EUR od 2.12.2009 dalje (pri čemer glede na tožbene trditve ni mogoče zaključiti drugače, kot da znesek 126,92 EUR predstavlja seštevek mesečnih nadomestil po 6,68 EUR od decembra 2006 do junija 2008); od zneska 317,01 EUR od 22.7.2010 dalje (pri čemer iz trditev pripravljalne vloge z dne 23.7.2010 izhaja, da znesek 317,01 EUR predstavlja seštevek mesečnih nadomestil po 9,06 EUR za mesece od julija 2006 do vključno novembra 2006 in za mesece od julija 2008 do vključno julija 2010 ter še razliko do seštevka nadomestil za mesece od decembra 2006 do junija 2008, če se upošteva mesečno nadomestilo v znesku 9,06 EUR); od zneska 457,89 EUR od 21.5.2012 dalje (pri čemer iz pripravljalne vloge z dne 21.5.2012 smiselno izhaja, da znesek 457,89 EUR predstavlja seštevek nadomestil po 9,06 EUR za obdobje od avgusta 2010 do maja 2011 (90,60 EUR) in seštevek nadomestil (po 28,21 EUR z DDV oziroma po 30,61 EUR) za mesece od junija 2011 do vključno maja 2012). Pravilna uporaba materialnega prava in upoštevanje mej tožbenega zahtevka utemeljujeta tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 126,92 EUR, ki predstavlja seštevek nadomestil po 6,68 EUR za mesece od decembra 2006 do vključno junija 2008, od 2.12.2009 dalje; od zneska 192,08 EUR, ki predstavlja seštevek (181,25 EUR) nadomestil od julija 2008 do vključno julija 2010 in razliko (10,83 EUR) do seštevka mesečnih nadomestil v znesku 7,25 EUR za obdobje od decembra 2006 do vključno junija 2008, od 22.7.2010 dalje; od zneska 85,98 EUR, ki predstavlja znesek nadomestil od avgusta 2010 do vključno junija 2011, od 21.5.2012 dalje. Odločitve sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 261,00 EUR od 2.12.2009, pritožba ne izpodbija, saj je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v njeno korist. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je treba zato spremeniti zgolj tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 58,00 EUR (gre za seštevek mesečnih nadomestil po 7,25 EUR za obdobje od decembra 2009 do julija 2010) od 22.7.2010 dalje, od zneska 85,98 EUR (gre za seštevek mesečnih nadomestil od avgusta 2010 do vključno junija 2011) pa od 21.5.2012 dalje. Stališče pritožbe, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 143,98 EUR že od 22.7.2010 (češ da je znesek, od katerega je zahtevala zakonske zamudne obresti od 22.7.2010, višji od navedenega zneska) je napačno in bi imelo za posledico tek zakonskih zamudnih obresti od posameznega mesečnega nadomestila (npr. maj 2011), čeprav le-to še ni zapadlo v plačilo.

25. Zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče priznalo še od s strani pritožbenega sodišča novo priznanih oziroma zgolj zvišanih zneskov nadomestil. Ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega tečejo zakonske zamudne obresti od novo prisojenega zneska 45,30 EUR od 22.7.2010 dalje, od zneska 79,64 EUR (gre za razliko nad zneskom, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje za obdobje od decembra 2006 do julija 2010) od 22.7.2010 dalje, od zneska 18,20 EUR (gre za razliko nad zneskom, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje za obdobje od avgusta 2010 do vključno junija 2011) od 21.5.2012 dalje in od novo prisojenega zneska 99,66 EUR od 21.5.2012 dalje.

26. Pritožbeno sodišče je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti odločilo (kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe), da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 182,94 EUR od 22.7.2010 dalje in od zneska 203,84 EUR od 21.5.2012 dalje.

27. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke po mesečnem poročanju ni utemeljen. Tak zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je nesklepčen. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je v skladu z ustaljeno sodno prakso. ZASP v četrtem odstavku 159. člena sicer nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, vendar te dolžnosti tožene stranke tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Poleg tega je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožeča stranka z zahtevkom na predložitev podatkov v bodoče do sklenitve ustrezne pogodbe ne more uspeti tudi glede na določilo prvega odstavka 311. člena ZPP, po katerem sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca obravnave. V drugem in tretjem odstavku 311. člena ZPP so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke ni ena od njih.

28. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožeče stranke v postopku približno 72 %, uspeh tožene stranke v postopku pa posledično približno 28 %. Pri tem je upoštevalo le uspeh glede tožbenega zahtevka za plačilo nadomestil in civilne kazni, saj je bilo treba tožbeni zahtevek za mesečno poročanje o javnem priobčevanju fonogramov zavrniti že zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu in tako odločanje o tem delu tožbenega zahtevka ni povzročilo praktično nobenih stroškov. Poleg tega je vrednost spornega predmeta, ki vpliva na taksno obveznost in vrednost odvetniških storitev, določena le ob upoštevanju tožbenega zahtevka za plačilo nadomestil in civilne kazni.

29. Stroške pravdnih strank je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov in ob upoštevanju 155. člena ZPP, Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je tako priznalo 472,92 EUR odvetniških stroškov (159,90 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3100 ZOdvT, 147,60 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR pavšala za materialne stroške - tar. št. 6002 ZOdvT, 3 krat po 22,20 EUR kilometrine (8) - tar. št. 6003 ZOdvT, 78,82 EUR iz naslova DDV - tar. št. 6007 ZOdvT) in sodno takso za postopek v znesku 51,00 EUR, kar skupno znese 523,92 EUR. Toženi stranki je priznalo 192,00 EUR pravdnih stroškov (72,80 EUR (9) nagrade za postopek - tar. št. 3100 ZOdvT, 67,20 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR pavšala za materialne stroške - tar. št. 6002 ZOdvT in 32,00 EUR iz naslova DDV - tar. št. 6007 ZOdvT). Upoštevajoč novo ugotovljeni uspeh pravdnih strank v postopku je tožeča stranka upravičena do povračila 377,22 EUR, tožena stranka pa do povračila 53,76 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 323,46 EUR. V primeru zamude mora tožena stranka navedeni znesek pravdnih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

30. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama zoper sodbo in dopolnilno sodbo delno ugodilo in sodbo ter dopolnilno sodbo tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (5. in 6. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo (353. člen ZPP).

31. Tožeča stranka je imela s pritožbama zoper sodbo in dopolnilno sodbo približno 46 % uspeh (10), zato ji mora tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 46 % odmerjenih pritožbenih stroškov. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju, da gre pri pritožbah zoper sodbo in dopolnilno sodbo smiselno za eno pritožbo zoper odločitev o glavni stvari in ob upoštevanju, da je v postopku z rednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o glavni stvari mogoče priznati le eno nagrado za postopek, na podlagi specificiranega stroškovnika v skupnem znesku 306,48 EUR (110,40 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3210 ZOdvT, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela v višini 1.349,22 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov - tar. št. 6002 ZOdvT, 26,08 EUR iz naslova DDV in 150,00 EUR sodne takse za pritožbo – upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela). Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 140,98 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude mora tožena stranka navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

O pritožbi zoper sklep z dne 30.5.2013:

32. Predlog tožeče stranke za popravo datuma 22.5.2012 iz II. točke izreka sodbe v datum 22.7.2010 je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj iz razlogov navedene sodbe jasno izhaja, da ne gre za očitno pisno pomoto, ki bi utemeljevala izdajo popravnega sklepa. Kot je bilo v razlogih predmetne odločbe že pojasnjeno, je odločitvi sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 143,98 EUR od dne 22.5.2012, mogoče očitati vsebinsko napačnost, ki je s popravnim sklepom ni mogoče sanirati.

33. Iz istega razloga pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da datuma 22.5.2012 ni popravilo vsaj z datumom 21.5.2012. Do zatrjevane pisne napake se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu posredno opredelilo, kar glede na to, da je tožeča stranka predlagala popravo datuma 22.5.2012 z datumom 22.7.2010, zadostuje. Izpodbijani sklep tako ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

34. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep z dne 30.5.2013 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

35. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo zoper sklep, sama krije njene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ki ga je sicer zmotno priznalo le za obdobje od decembra 2006 do vključno junija 2011, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

(2) V skladu s 14. členom Skupnega sporazuma se je začel uporabljati z dnem objave v Uradnem listu RS, to je dne 17.10.2006. (3) Primerjaj I Cpg 293/2013, I Cpg 240/2013, I Cpg 151/2013, I Cpg 102/2013, I Cpg 92/2013. (4) Iz navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 23.7.2010 izhaja, da je izračun opravila ob upoštevanju tarifnega dela Skupnega sporazuma.

(5) Točka 2.e tarifnega dela Skupnega sporazuma.

(6) Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bila tožeča stranka ob parametrih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (glej 28. točko obrazložitve sodbe), upravičena do nadomestila v nižjem znesku (10,43 EUR), vendar bi bilo upoštevanje pravilnega zneska v nasprotju s prepovedjo iz 359. člena ZPP.

(7) Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 25% zvišanja osnovne tarife za obdobje od decembra 2006 do vključno maja 2011, zato ji je prisodilo le 404,98 EUR.

(8) Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da znaša razdalja med naslovom odvetniške pisarne pooblaščenca tožeče stranke in naslovom Okrožnega sodišča v Ljubljani 31 km oziroma 62 km v obe smeri. Ob upoštevanju kilometrine v višini 0,37 EUR znaša pravilen znesek navedenega stroška 22,94 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo celotni zahtevani znesek, to je 22,20 EUR potnih stroškov za udeležbo na posameznem naroku.

(9) Gre za znesek, ki ga je v stroškovniku zahtevala tožena stranka (enako velja pri znesku nagrade za narok).

(10) Iz že pojasnjenih razlogov je vrednost izpodbijanega dela določena glede na vrednost zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo nadomestil in civilne kazni.