Jedro

Upnik lahko v fazi poplačila upnikov izpodbija obstoj terjatev drugih upnikov najkasneje na razdelitvenem naroku, ne pa več v pritožbi proti sklepu o poplačilu. Iz podane nepremičnine zastavne dolžnice se lahko poplačajo zastavni upniki, ne pa tudi drugi upniki, ki imajo terjatve samo do dolžnika.

Izrek

1.Pritožbi M. d.d., Ljubljana se ugodi, pritožbi V.Š. pa se delno ugodi in se sklep pod II/1 v (nezapisanem) zavrnilnem delu glede teh dveh pritožnikov in pod II/2 v celoti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. 2.V ostalem se pritožba V.Š. in v celoti pritožba RS, Ministrstva za finance, DURS zavrneta in se v nerazveljavljenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje. 3.Pritožbeni stroški so nadaljni izvršilni stroški.

Obrazložitev

V izvršilni zadevi upnika V.Š. zoper dolžnika V.K. in zastavno dolžnico M.K. ter v izvršilnih zadevah upnikov M. d.d., Ljubljana in C. d.d., Ljubljana zoper dolžnika V.K., kjer je šlo za pristop k izvršbi na nepremičnino (171. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) ter upnika Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DURS zoper dolžnika V.K., ko je šlo za priglašeno privilegirano terjatev (197. člen ZIZ), je prvostopno sodišče po opravljenem razdelitvenem naroku odločilo z izpodbijanim sklepom o poplačilu upnikov. S sklepom pod I. je prvostopno sodišče zavrnilo poplačilo priglašene terjatve RS, Ministrstva za finance, DURS, pod II/1 je odločilo, da se iz plačane kupnine za prodano stanovanje v znesku 7.250.000,00 SIT poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka upnikov V.Š., M. d.d., C. d.d. ter pod II/2, da se iz preostanka kupnine v višini 6.992.871,00 SIT delno poplača upnik V.Š. Pod III. je sodišče naročilo, da se iz kupnine izplačajo stroški trem upnikom, nadalje, da se upniku V.Š. izplača znesek 5.793.416,00 SIT, preostanek kupnine v višini 1.300.000,00 SIT pa se zadrži do pravnomočnosti tega sklepa. Proti sklepu se pritožuje upnik M. d.d., izpodbija odločitev o stroških in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pri tem navaja, da mu sodišče kot upniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov izvršilnega postopka. Upnik je po javni dražbi in pred razdelilnim narokom priglasil še nadaljne stroške in sicer na naroku dne 25.1.1999 in na naroku dne 10.5.1999, o katerih sodišče sploh ni odločalo. Zoper sklep se pritožuje upnik Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, DURS in sicer uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo poplačilo upnikove priglašene terjatve z obrazložitvijo, da seznam zaostalih obveznosti ni izvršilni naslov, ker za posamezne obveznosti ne navaja izvršilnih naslovov in datumov izvršljivosti. Obravnavani seznam zaostalih obveznosti namreč temelji na mesečnih obračunih in ne na odločbah davčnega organa. Le v primeru, ko zavezanec ne obračuna ali nepravilno obračuna obvezne dajatve, izda davčni organ posebno odločbo. V danem primeru pa davčni organ ni imel razloga za izdajo posebnih odločb. Predloženemu seznamu za ostalih obveznosti ni mogoče očitati, da ni izvršilni naslov, saj navaja tako upnika kot dolžnika ter predmet, vrsto in obseg obveznosti, za vsako posamezno obveznost pa tudi datume njene izvršljivosti. Iz potrdila o izvršljivosti izhaja, da dolžnik zoper seznam ni ugovarjal. Proti sklepu se pritožuje upnik V.Š., ki izpodbija odločitev o stroških postopka. Prvostopno sodišče mu je prisodilo stroške v višini 310 točk in navedlo, da mu je stroške v celoti priznalo, dejansko pa je prijavil nadaljne izvršilne stroške v višini 600 točk in dva odstotka ter kilometrino in DDV. Stroškovna odločitev je zato napačna. Napačno pa je tudi priznanje izvršilnih stroškov upnikom M. d.d. in upniku C. d.d. saj sta ta dva upnika pristopila k že začeti oziroma skoraj dokončani izvršbi zoper dolžnika V.K. Zoper sklep o pristopu k že začeti izvršbi ni bila možna posebna pritožba, zato se upnik Š. pritožuje zoper ta sklep sedaj. Oba upnika sta imela terjatev do V.K., ne pa do lastnice stanovanja M.K., ki je zastavila svoje stanovanje za zavarovanje dolga V.K. Zato ostali upniki, ki imajo terjatev do M.K., niso upravičeni do poplačila svoje terjatve in kupnine za to stanovanje, ki je bilo last M.K. Poleg tega so se ostali upniku tudi prijavili prepozno. Zato je potrebno zavrniti poplačilo izvršilnih stroškov ostalih upnikov. Pritožba M. d.d. je utemeljena, pritožba V.Š. je delno utemeljena, pritožba RS, Ministrstva za finance, DURS pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog, da se iz prodane nepremičnine oziroma plačane kupnine v višini 7.250.000,00 SIT poplača terjatev Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DURS za zapadle davščine V.K. Zavrnitev je utemeljilo s tem, da predloženi seznam zaostalih obveznosti ni primeren izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da navedeno ne drži, vendar meni, da je odločitev o zavrnitvi poplačila (izrek pod I sklepa) pravilna. Upnik V.Š. je na razdelitvenem naroku (207. člen ZIZ) izpodbijal obstoj terjatve Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DURS in tudi navajal pravilen razlog proti priznanju te terjatve, ki pa ga prvostopno sodišče ni upoštevalo. Upnik Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, DURS izterjuje svojo terjatev do dolžnika V.K. (kot davčnega zavezanca) in ne zoper M.K. V tej izvršilni zadevi nastopa M.K. samo kot zastavna dolžnica v zavarovanje terjatve V.Š. do V.K. na podlagi ustreznega sporazuma z njim z dne 18.4.1994, ki se nanaša na njeno dvosobno stanovanje na naslovu D... Samo V.Š. je pridobil zastavno pravico na stanovanju M.K. kot zastavne dolžnice ter je tako edini zastavni upnik. Ostali upniki V.K. niso zastavni upniki v razmerju do M.K. oziroma njenega stanovanja, ki je bilo prodano v tem izvršilnem postopku. Prodana nepremičnina M.K. načelno lahko služi le poplačilu zastavnega upnika V.Š., medtem ko do ostalih upnikov, ki se pojavljajo v tem izvršilnem postopku ni dolžnica. Navedeno pomeni, da se Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, DURS za svoje terjatve do V.K. iz naslova davščin ne more poplačati iz izkupička za prodano nepremičnino M.K. Odločitev prvostopnega sodišča pod I. je torej pravilna in pritožba neutemeljena, zato je bilo to pritožbo zavrniti. V svoji pritožbi V.Š. zatrjuje pravkar opisano, da torej ostali upniki, ki imajo terjatve do V.K., niso upravičeni do poplačila iz kupnine za stanovanje, ki je bilo last M.K., saj je ta zastavila svoje stanovanje samo za zavarovanje dolga do upnika V.Š. Vendar pa v razmerju do upnikov M... d.d. in C... d.d. pritožba ni utemeljena. Navedena upnika sta res pristopila k izvršbi na nepremičnino (171. člen ZIZ) vendar ne drži pritožbena trditev, da se upnik Š. zoper ta pristop lahko pritoži šele sedaj. Upnik lahko v fazi poplačila upnikov izpodbija obstoj terjatev drugih upnikov, vendar najkasneje na razdelitvenem naroku (201. in 207. člen ZIZ). Upnik V.Š. na razdelitvenem naroku dne 7.12.1999 terjatev M. d.d., in C. d.d. ni izpodbijal, tako da je v tej svoji pravici sedaj prekludiran. Poplačilu navedenih upnikov, ki mu izrecno nasprotuje šele v pritožbi proti sklepu o poplačilu, sedaj ne more več ugovarjati oziroma pravici do poplačila ne več nasprotovati. Zato je del pritožbe V.Š., v katerem nasprotuje delu sklepa pod II/1 izreka, ko je odločeno, da se poplačajo stroški izvršilnega postopka M. d.d. in C. d.d., neutemeljen in je bilo treba njegovo pritožbo v tem delu zavrniti. Utemeljena pa je pritožba upnika V.Š., kolikor izpodbija višino njemu priznanih stroškov izvršilnega postopka ter prav tako pritožba upnika M. d.d., ki tudi izpodbija višino poplačila izvršilnih stroškov. V obeh primerih je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep prvostopnega sodišča ima namreč v tem delu pomanjkljivost, saj obstaja nasprotje med razlogi sklepa in vsebino listin ter zapisnikov. Prvostopno sodišče je v zvezi s stroški izvršilnega postopka upnika V.Š. in upnika M. d.d. odločilo, da se poplačajo stroški prvega v znesku 100.545,00 SIT in drugega v znesku 46.931,00 SIT. Pri tem je navedlo, da je obema upnikoma v celoti priznalo poplačilo vseh izvršilnih stroškov. To pa ne drži, kajti v pritožbah oba upnika navajata in se sklicujeta na zapisnike v prejšnjih narokih, da sta zahtevala povrnitev nadaljnih izvršilnih stroškov, vendar pa prvostopno sodišče teh prejšnjih priglasitev stroškov ni niti obravnavalo niti ni o njih odločilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene trditve obeh upnikov točne in da prvostopno sodišče, čeprav je navedlo, da je priznalo njune stroške v celoti, odločitev o delu stroškov, ki sta jih upnika priglasila, opustilo. Zaradi navedene pomanjkljivosti, ko torej o delu priglašenih stroškov ni bilo odločeno, izpodbijane stroškovne odločitve v zvezi z obema pritožnikoma ni mogoče preizkusiti. Zato je bilo treba v tem delu pritožbama M. d.d. in V.Š. ugoditi in razveljaviti odločitev o nezapisanem zavrnilnem delu poplačila stroškov upnikov V.Š. in M. d.d.. Obema upnikoma gre poplačilo v najmanj takih zneskih, kot so navedeni pod II/1, ali jima gre poplačilo dodatnih stroškov izvršilnega postopka pa bo potrebno odločiti v nadaljevanju tega izvršilnega postopka. Ker utegnejo biti stroški izvršilnega postopka obeh v pritožbi uspešnih upnikov višji, kot so v izpodbijanem sklepu, je moralo pritožbeno sodišče v celoti razveljaviti točko II/2 izpodbijanega sklepa, saj utegne biti preostanek kupnine, ki se bo izplačal upniku V.Š., zaradi višjih izvršilnih stroškov manjši. O tem delu bo prvostopno sodišče moglo odločiti po tem, ko bo odločilo o vseh stroških izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tč. III izreka sklepa ostala v veljavi v celoti, saj začasno zadržani preostanek kupnine v višini 1.300.000,00 SIT zadošča za pokritje morebitnih višjih stroškov izvršilnega postopka. Pritožnika, ki sta delno uspela s pritožbo, sta priglasila pritožbene stroške, zaradi delne razveljavitve izpodbijanega sklepa pa je pritožbeno sodišče odločilo, da so njuni pritožbeni stroški nadaljni izvršilni stroški, ki jih bo prvostopno sodišče odmerilo v nadaljevanju tega izvršilnega postopka.