Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče smelo ugotavljati tožničino škodo le z izvedencem. Ne gre namreč za vprašanje, ki bi terjalo posebno strokovno znanje. Predvsem pa v pravdnem postopku velja načelo proste dokazne presoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2015 dalje in ji povrniti 599,45 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja pri svojem ugovoru stvarne nepristojnosti sodišča. Tožnici očita, da je nedovoljeno uporabila njegove osebne podatke za svoj odškodninski zahtevek. Toženčevo ravnanje ni bilo protipravno, sicer pa mu tožnica ne očita zaničevalnega namena. Če bi toženec res želel škoditi tožnici, bi zadevo prijavil medijski hiši, ki se ukvarja z rumenim tiskom. S tožničinimi izjavami se ne strinja. Toženec, ki je po poklicu duhovnik, dela z ljudmi prijazno, zato mu ni jasno, zakaj je bila tožnica užaljena. Dokazov, iz katerih bi bilo razvidno njeno duševno trpljenje, ni predložila. Duševnih bolečin ji ni povzročil toženec, pač pa njeni sodelavci na policiji, ki so nedovoljeno širili vsebino ovadbe. Toženec je z ovadbo zgolj branil lastne pravice v postopku o prekršku. Ovadba ni bila uperjena proti tožnici, pač pa proti ravnanju policije. Tožnica je po obravnavanem dogodku celo napredovala v službi. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica policistka in da se zato ne more zlahka užaliti. Vložitev ovadbe, ki je pozneje zavržena, ni protipravno ravnanje. Tožnica ne trdi, da je bila vsebina ovadbe žaljiva ali neresnična. Sodišče brez izvedenca ne bi smelo odločiti o odškodnini. Za moralno zadoščenje bi zadoščalo že opravičilo, ki ga tožnica sploh ni terjala. Končno kazenska sodba še ni pravnomočna, saj tožencu ni bila vročena. V resnici je tožnica, ki po nepotrebnem sproža sodne postopke, tožencu povzročila duševne bolečine. Toženec zato zahteva, naj se mu tožnica opraviči in plača denarno odškodnino.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, na katere meri pritožba. Tudi toženčev ugovor o nepristojnosti sodišča je bil pravilno zavrnjen. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se pravdni stranki morali o pristojnosti sodišča vnaprej sporazumeti. Pristojnost sodišča za odločanje o zahtevkih, kot je tožničin, je predpisana z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP). Pravdni stranki bi se lahko dogovorili glede krajevne pristojnosti (69. člen ZPP), medtem ko je stvarna pristojnost sodišča prve stopnje določena v prvem odstavku 30. člena ZPP in se ji toženec ne more upirati.

6. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da je toženec s krivo ovadbo tožnici povzročil duševne bolečine, ki glede na njihovo stopnjo in trajanje predstavljajo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine je pravilno uporabilo materialno pravo, saj je upoštevalo vse okoliščine primera, ugotovljeno škodo pa je tudi ustrezno objektiviziralo, tako da prisojena odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za oškodovanko in je hkrati primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

7. Toženec neutemeljeno nasprotuje izčrpnim in prepričljivim dejanskim in pravnim razlogom izpodbijane sodbe. Večina njegovih pritožbenih trditev so nedopustne novote, ki jih sodišče pri odločanju o pritožbi po prvem odstavku 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženec namreč niti ne poskuša pojasniti, da tega, kar navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

8. Za popolnost tožbe mora tožeča stranka v tožbi navesti ime, priimek in prebivališče tožene stranke (prvi odstavek 180. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPP). Neresen je zato pritožbeni očitek, da je tožnica zlorabila toženčeve osebne podatke za svoj odškodninski zahtevek.

9. O protipravnosti toženčevega ravnanja, ki je povzročilo tožničino škodo, ne more biti nobenega dvoma, glede na pravnomočno kazensko sodbo in vezanost pravdnega sodišča nanjo. Pritožbena trditev, da kazenska sodba še ni pravnomočna, je očitno protispisna. Tudi dejstvo, da je bila toženčeva ovadba zoper tožnico zavržena, toženčevemu ravnanju ne jemlje protipravnosti. Za presojo le-te je relevantna njena vsebina, ki je objektivno žaljiva, zato ni pomembno, da toženec, kot zdaj trdi, tožnici ni želel škoditi.

10. Ker se po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) krivda domneva, se tožnici ni bilo treba sklicevati na toženčev zaničevalni namen. Glede na kazensko sodbo se toženec ne more braniti, da je sporno ovadbo naperil zgolj zoper ravnanje policije na splošno in ne osebno zoper tožnico. Iz istega razloga ne more biti nobenega dvoma, da je toženec pri obrambi svojih pravic v postopku o prekršku s sporno ovadbo v resnici prekoračil dopustne meje. Sicer pa bi moral toženec svoje nestrinjanje s tožbenimi navedbami izraziti v odgovoru na tožbo in ne šele v pritožbi.

11. Pritožbeni dvom o dejanskem vzroku za tožničine duševne bolečine je odveč. Da so se po vloženi ovadbi v tožničinem delovnem okolju razširili neresnični očitki na njen račun, je odgovoren toženec, ki je s krivo ovadbo takšno dogajanje izzval. Res je sicer, da je tožnica zaradi svojega poklica dolžna trpeti višjo stopnjo kritike in včasih tudi pretirana mnenja, vendar se je ta okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, že v zadostni meri odrazila v višini prisojene denarne odškodnine.

12. Tožbenim trditvam o tožničinih duševnih bolečinah toženec ni obrazloženo nasprotoval, sodišče prve stopnje pa se je o njihovi resničnosti prepričalo tudi z zaslišanjem tožnice. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče smelo ugotavljati tožničino škodo le z izvedencem. Ne gre namreč za vprašanje, ki bi terjalo posebno strokovno znanje. Predvsem pa v pravdnem postopku velja načelo proste dokazne presoje. Dejstvo, da je tožnica po ovadbi napredovala v službi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki ne more vplivati na presojo višine odškodnine. Brez podlage pa je tudi pritožbeno stališče, da bi v tožničinem primeru namesto odškodnine zadoščalo že toženčevo opravičilo. Glede na ugotovljene okoliščine primera je namreč sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bo namen odškodnine mogoče doseči le z denarno odškodnino (179. člen OZ).

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo. Toženčevega nasprotnega zahtevka ni upoštevalo, saj lahko toženec nasprotno tožbo vloži le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 183. člena ZPP).

14. Obrazložen odgovor na preostale pritožbene trditve ni potreben, ker so te očitno neutemeljene in pravno nepomembne.

15. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).