Jedro

Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku vezan na stališča iz drugostopenjske odločbe, kar je pomembno za vprašanje obstoja pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Vendar določilo 3. odstavka 251. člena ZUP samo po sebi še ni dovolj za obstoj pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, kajti če so stališča drugostopenjskega organa pravilna oziroma če tožena stranka ni naredila napak v postopku, tožnik v takem primeru nima pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Ker iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da ta dejstva in okoliščine, o katerih se tožnik ni mogel izjasniti, niso pomembna za odločitev, hkrati ob tem pa je tožena stranka ugotovila, da je bilo treba zadevo vrniti v ponoven postopek zaradi tega, ker je šlo za pomembna dejstva in okoliščine, v zvezi s katerimi se tožnik ni mogel izjasniti, je obrazložitev tožene stranke v nasprotju sama s seboj.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana odločba št. ... z dne ... odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne ... je Upravna enota A zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo obmejne prepustnice in kmetijskega vložka.

Tožnik se je pritožil in je med drugim navedel, da ima na predmetnem posestvu dejansko stalno prebivališče, z dejstvi in z razlago namena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS) je uveljavljal nezakonitost prvostopenjske odločbe in je predlagal razveljavitev odločbe in da mu pritožbeni organ prizna pravico do obmejne prepustnice in kmetijskega vložka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 52. člena Zakona o državni upravi (ZDU) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na podlagi pritožbe tožnika odpravila odločbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je pritožba utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožnik. Kot razlog za odpravo prvostopenjske odločbe je tožena stranka navedla kršitev 3. točke 237. člena ZUP in 9. člen ZUP, kajti upravni organ bi moral dati tožniku možnost, da se seznani z zbranimi dejstvi in okoliščinami in da ima možnost, da se o njih izjavi. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka pojasnjuje pomen 4. člena, 4. odstavka 54. člena 3. in 11. člena in 1. člena v povezavi s 3. členom SOPS, poleg tega pa pravi, da zaradi dvoma, da pritožnik prebiva na naslovu Z, kjer je prijavil stalno prebivališče na podlagi 3. odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 9/2001) odstopa Upravni enoti A kot reševanje predhodnega vprašanja na podlagi 147. člena ZUP.

Tožnik vlaga tožbo, ker je tožena stranka zadevo vrnila v ponovni postopek, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedel tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V nadaljevanju tožbe pa natančneje kot v pritožbi pojasnjuje dejanske razloge in namen SOPS, zaradi česar meni, da bi morala biti prvostopenjska odločba nezakonita. Sodišče prosi, da v sporu razsodi njemu v prid in sicer, da mu prizna pravico do primernega dostopa po posestva in domačije, to pot opredeli, ter da se mu prizna pravica do prestopa meje in kmetijskega vložka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na določilo 4. odstavka 54. člena SOPS in na točko f. 11. člena SOPS.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je delno utemeljena.

Glede na to, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika ugodila in prvostopenjsko odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, je sodišče moralo najprej ugotoviti, ali tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu, to pomeni, ali izpodbijana odločba posega v katero tožnikovo pravico oziroma njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu, prvič zaradi tega, ker je v pritožbi od drugostopenjskega organa uveljavljal, da mu pritožbeni organ prizna obe pravici, tožena stranka pa je prvostopenjsko odločbo samo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek, drugič pa zaradi obrazložitve izpodbijane odločbe. Kajti, če organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje, mora organ prve stopnje vseskozi ravnati po tej odločbi in mora izdati novo odločbo (3. odstavek 251. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002). Če je zoper takšno drugostopenjsko odločbo vložena tožba v upravnem sporu, kar velja v konkretnem primeru, organ prve stopnje nadaljuje upravni postopek po pravnomočnosti sodne odločbe (4. odstavek 251. člena ZUP). Prvostopenjski organ je torej v ponovnem postopku vezan na stališča iz drugostopenjske odločbe, kar je pomembno za vprašanje obstoja pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Vendar določilo 3. odstavka 251. člena ZUP samo po sebi še ni dovolj za obstoj pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, kajti če so stališča drugostopenjskega organa pravilna oziroma če tožena stranka ni naredila napak v postopku, tožnik v takem primeru nima pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. V konkretnem primeru pa je obrazložitev tožene stranke v nasprotju s pravili postopka (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), pri čemer ta napaka pomeni poseg v pravni interes tožeče stranke, zato tožnik ima pravni interes za tožbo v upravnem sporu.

Tožena stranka je prvostopenjsko določbo odpravila zaradi tega, ker je ugotovila, da je prišlo na prvi stopnji do absolutno bistvene kršitve postopka (3. točka 237. in 9. člen ZUP), saj se tožnik ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Znotraj te obrazložitve je prva napaka v tem, da tožena stranka ni navedla, katera so tista pomembna dejstva in okoliščine, o katerih bi stranka morala imeti možnost, da se izreče. Druga napaka tožene stranke se nanaša na uporabo določila 251. člena ZUP. Kadar tožena stranka ugotovi, da je bila na prvi stopnji storjena bistvena kršitev določb postopka, potem lahko bodisi sama odpravi pomanjkljivost in odloči o zadevi (1. odstavek 251. člena ZUP), bodisi odpravi prvostopenjsko odločbo in vrne organu zadevo v ponoven postopek, če ugotovi, da bi to pomanjkljivost hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje (3. odstavek 251. člena ZUP). Tožena stranka glede na izrek ni ravnala po 1. odstavku 251. člena ZUP, ampak po 3. odstavku 251. člena ZUP, a je kljub temu v obrazložitvi izpodbijane odločbe izpeljala stališče, da so tožnikovi pritožbeni ugovori neutemeljeni, čeprav mora prvostopenjski organ po stališču tožene stranke v ponovnem postopku dati stranki možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Tožena stranka je namreč zavrnila pritožnikove ugovore s sklicevanjem na dve pravni določbi, kar pomeni, da so pritožnikovi pritožbeni ugovori po mnenju tožene stranke nepomembni. Ker iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da ta dejstva in okoliščine, o katerih se tožnik ni mogel izjasniti, niso pomembna za odločitev, hkrati ob tem pa je tožena stranka ugotovila, da je bilo treba zadevo vrniti v ponoven postopek zaradi tega, ker je šlo za pomembna dejstva in okoliščine, v zvezi s katerimi se tožnik ni mogel izjasniti, je obrazložitev tožene stranke v nasprotju sama s seboj (kršitev 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP), kar pa ima za posledico tudi napačno uporabo določila 3. odstavka 251. člena ZUP.

Na tej podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Sodišče je le delno ugodilo tožbi zaradi tega, ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da sodišče meritorno odloči (v sporu polne jurisdikcije) o njegovih pravicah, za kar pa po 1. in 2. točki 1. odstavka 61. člena ZUS niso izpolnjeni pogoji.

Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.