Jedro

Vozilo je tožeča stranka odjavila iz prometa, zato je dolžna za obdobje enega leta plačati letno dajatev, kot izhaja iz plačilnega naloga. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje deset let od zadnje odjave vozila. V navedenem poglavju je v 16. členu določeno tudi, kdaj obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, vendar pa v predmetni zadevi ni podan noben izmed navedenih taksativno naštetih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim plačilnim nalogom je Ministrstvo za infrastrukturo sklenilo, da mora tožeča stranka, kot lastnica odjavljenega vozila za vozilo kategorije M1 – osebni avtomobil, znamke Volvo, št. šasije ... v roku 30 dni po prejemu plačilnega naloga plačati dajatev za odjavljeno vozilo v višini 38,25 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega plačilnega naloga izhaja, da Zakon o dajatvah za motorna vozila (v nadaljevanju ZDajMV) v drugem odstavku 2. člena določa, da je zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo lastnik ali lastnica odjavljenega motornega vozila s sedežem ali prebivališčem v Republiki Sloveniji. Če je lastnik mladoletna oseba oziroma poslovno nesposobna oseba, je zavezanec za plačilo njen zakoniti zastopnik, na katerega je bilo vozilo registrirano. Če je vozilo v lasti več oseb, je zavezanec za plačilo oseba, ki je kot lastnik navedena v evidenci registriranih vozil. Pri dedovanju je zavezanec za plačilo zapadlih dajatev dedič, ki vozilo podeduje. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje za vozila kategorij M1, N1 in L2e. Obveznost plačila prvič nastane po preteku enega leta odjave vozila v skladu z zakonom, ki ureja motorna vozila in nato vsako leto na datum odjave vozila. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje 10 let od zadnje odjave vozila. Če se vozilo v tem času znova registrira, začne ta rok znova teči od naslednje odjave vozila (14. člen ZDajMV). Višina dajatve za odjavljeno vozilo se določi v višini 25 % letne dajatve, ki je za tako vozilo določena v skladu s 7. členom ZDajMV, brez upoštevanja oprostitev ali znižanja plačila letne dajatve, vendar ni manjša kot 25,00 EUR. Iz evidence registriranih vozil, ki jo vodi Ministrstvo pristojno za promet je razvidno, da je tožeča stranka dne 30. 5. 2018 odjavila vozilo kategorije M1 za navedeni osebni avtomobil z motorjem z notranjim izgorevanjem. V skladu z Uredbo o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu bi za obdobje enega leta, na dan 30. 5. 2019, moral plačati letno dajatev v višini 153,00 EUR, dajatev na odjavljeno vozilo v višini 25 % letne dajatve tako znese 38,25 EUR. Lastnik odjavljenega vozila mora plačati dajatev za odjavljeno vozilo v roku 30 dni po prejemu tega plačilnega naloga.

2. Zoper izpodbijani plačilni nalog je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka v pritožbenem postopku zavrnila. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da pritožnik navaja, da ni več lastnik tega vozila od 4. 12. 2019. Avto je bil takrat zasežen na policijski upravi Atika – Grčija, vozilo je last gospoda A. A., ki je od njega kupil avto dne 5. 11. 2017. Vendar je bil ta dan nedelja (na sejmu) in je kupec hotel od njega avto takoj, z opombo, da se zaveže, da bo v najkrajšem času uredil prepis avta s prodajalcem, kupljeno – videno. Pritožnik navaja, da se novi lastnik avta drugi dan ni več javljal na telefonsko številko, kar je večkrat v mesecu novembru in decembru pojasnjeval na Mestni občini Maribor, vendar so mu svetovali naj vztraja in ga poišče. V mesecu januarju leta 2018 je bila mestna občina obveščena, da je avto zasežen, in da je na policijski postaji Atika – Grčija. Pritožnik se sklicuje tudi na 329. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščine, katere izključujejo odgovornost, kar pomeni, da je upnik vidno močnejša stran. Zato bi moral v tem primeru upnik po določilu 257. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) upoštevati vsa sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo. Pritožnik pričakuje, da se postopek ustavi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in da se položnica v vrednosti 38,64 EUR razveljavi. Pritožnik predlaga, da pritožbeni organ upošteva vse navedeno in da on z dnem 5. 11. 2017 s tem avtom nima ničesar, saj zaradi prisilnega pridržanja novega lastnika pa do danes ni mogel opraviti prepisa, zato naproša Ministrstvo za infrastrukturo, da se postopek ustavi, saj on s tem avtomobilom nima nič. Tožeča stranka se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na določila 2., 14., 16. člena ZDajMV.

3. Plačilni nalog velja kot odločba. Lastnik mora plačilo izvesti v 30 dneh po prejemu naloga. Iz uradne evidence registriranih vozil je prvostopenjski organ ugotovil, da je pritožnik dne 30. 5. 2018 odjavil svoje vozilo, zato je po preteku enega leta nastala obveznost plačila dajatve, kakor izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha le v primerih, ki jih zakon taksativno našteva. Tako obveznost plačila preneha v primeru, če iz evidence registriranih vozil izhaja, da je bilo vozilo predano v razgradnjo v skladu s predpisi o varstvu okolja ali če je bilo znova registrirano. Obveznost plačila pa preneha tudi, če zavezanec upravni enoti ali nosilcu javnega pooblastila predloži potrdilo o uničenju vozila v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja; če predloži policijski zapisnik, iz katerega izhaja, da je bilo vozilo ukradeno, če predloži dokazilo, da je bilo vozilo registrirano v drugi državi ali če zavezanec predloži izvozno carinsko deklaracijo s potrditvijo izstopa vozila iz carinskega območja unije. Upravna enota ali nosilec javnega pooblastila takoj po predložitvi teh dokumentov vnese podatke v evidenco registriranih vozil. V zvezi z navedbami pritožbenika, da je vozilo prodal drugi fizični osebi z imenom A. A., pa pritožbeni organ pripominja, da je iz evidence registriranih vozil, ki jo po določbah 1. točke prvega odstavka 62. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1) vodi ministrstvo pristojno za promet, ne izhaja, da bi bila sprememba lastništva tudi pravno formalno izvedena oziroma, da bi bilo lastništvo predmetnega vozila preneseno na drugo osebo. K takšnemu ravnanju lastnika vozila zavezujejo določbe 32. člena ZMV-1, kjer je v tretjem odstavku izrecno določeno, da mora vsako spremembo podatkov v prometnem dovoljenju, tako tudi spremembo lastništva, v 15. dneh prijaviti registracijski organizaciji. Neizvršitev te obveznosti pa je po določbah sedmega in osmega odstavka 32. člena ZMV-1 opredeljeno celo kot prekršek, za katerega se lahko izreče globa. Zato ne vzdrži pritožnikovo sklicevanje na 329. člen OZ, saj je njegova odgovornost nastala že v času zatrjevane prodaje vozila in tudi morebitno kasnejše pridržanje novega lastnika ne razbremenjuje odgovornosti do obveznosti pritožnika, ki je nastala že ob zatrjevani prodaji vozila. Glede sklicevanja na kupoprodajno pogodbo pritožbeni organ pojasnjuje, da zgolj sklenitev prodajne pogodbe kot zavezovalnega posla v konkretnem primeru tako ne zadošča, temveč je potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Po 11. točki prvega odstavka 3. člena ZMV-1 je lastnik vozila oseba, ki je kot takšna vpisana v evidenci registriranih vozil. V primeru pa, ko bo novi lastnik evidentiran v evidenci registriranih vozil, bo le ta postal zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo, kot izhaja iz drugega odstavka 16. člena ZDajMV. Zaradi navedenega v celoti pritrjuje odločitvi in obrazložitvi prvostopenjskega organa.

4. Tožeča stranka zoper izpodbijani plačilni nalog vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče odredi in naloži trajni odvzem vozila in uničenje, razgradnjo vozila, kar po zakonu pomeni, da obveznost plačila preneha, ko gre avtomobil v uničenje oziroma v razgradnjo po odredbi. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 22. 7. 2019 prejela pošto opr. št. 352000-84/2018-2, z dne 29. 5. 2019 od B. B. in ni bila opravljena osebna vročitev, tako pomembne izredne odločbe o dodelitvi neprofitnega stanovanja, zato mora imeti lastnosti javne listine tisti del vročilnice, s katerim se potrjujeta v normalen potek postopka dve procesni odločilni dejstvi, in sicer da je bilo pisanje naslovniku vročeno in kdaj se je to zgodilo. Da brez navedbe razloga za manjkajoči podpis prejemnika na povratnici, povratnica ne more biti dokaz o vročitvi sklepa o izvršbi dolžnika. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ker predmetna vročilnica nima izpolnjene rubrike s podpisom prejemnika, nima obveznih sestavin in zato ne more imeti učinka javne listine ter zanje tudi ne velja domneva iz 224. člena ZPP. Nadalje navaja, da sodnica pri ugotavljanju resničnosti njenih trditev ni upoštevala, da v času fiktivne vročitve sklepa ali pošte upnika ta ni bil pravilno vročen ter da ni bila obveščena o dolgu, saj sodišče do danes ni upoštevalo dejstva, da v času opravljene domnevne vročitve sklepa o izvršbi dolžnika veljavni ZPP v členu 143. določa, da če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje odsoten in da mu tudi osebe, ki bi lahko namesto njega sprejele pošiljko, pisanja ne morejo pravočasno izročiti, se pisanje vrne na sodišče z navedbo kje je naslovnik. V tem primeru fikcije vročitve ni, kar pomeni, da zgolj opiranje na uradno evidentiran naslov prebivališče dolžnika ne vzdrži več, saj Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP res vsebinsko na novo določa 143. člen, ki je med drugim določal kot pravilno vročitev na naslovu uradno prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije svojo odločbo U-I-279/08 ta člen razveljavilo glede vzpostavitve fikcije vročitve na formalno prijavljenem prebivališču in nakazalo na potrebo ugotavljanja dejanskega stanja s strani sodišča ob potrebnem vročanju pošiljk na dejanski naslov na prebivališče stranke. Ko stranke ni mogoče najti je potrebna postavitev začasnega zastopnika. Edino tako je varovana pravica stranke do izjave in sodelovanja v postopku.

5. Dalje navaja, da odločba tožene stranke opisuje, da obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, če je bilo vozilo predano v razgradnjo, ali če predloži policijski zapisnik. Da je dne 17. 12. 2018 pojasnila na Upravni enoti Maribor, da s tem avtomobilom nima nič in da je predala kompletno dokumentacijo pravemu lastniku vozila. Čeprav je takrat Upravna enota Maribor že dobila dopis iz Grčije, ji ni ničesar povedala, da je avto zasežen z dne 4. 12. 2019, takrat bi lahko že zahtevala odjavo vozila, vendar je upravna enota čakala na to vse do meseca maja 2018 in šele takrat zahtevala odjavo vozila zaradi zasega vozila. Med tem časom pa so ji predlagali naj poišče novega lastnika, čeprav so vedeli, da je avto v Grčiji na policijski postaji zasežen ter da gre v uničenje, torej pustili so jo v zmoti tako dolgo, da je stopil v veljavo novi zakon 14., 15. in 16. člen, ki se začnejo uporabljati 1. 4. 2018, 5. in 9. alineja prvega odstavka 8. člena, 12. člen in prvi odstavek 13. člena pa se začne uporabljati 1. 6. 2018 zgolj zato, da bi plačala davek za odjavljeno vozilo, katerega je po njihovih navodilih odjavila šele 30. 5. 2018. Ministrstvo kot močnejša stranka mora upoštevati 329. člen OZ, ki določa, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin za katere ne odgovarja, pri čemer meni, da je dokazala okoliščine, katere izključujejo njeno odgovornost, kar pomeni, da je upnik vidno močnejša stranka, zato bi moral v tem primeru upnik po določilu 237. člena ZPP upoštevati vsa sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo ter da se postopek ustavi, če zaradi zmote ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in na podlagi drugega odstavka 42. člena ZIZ in da se položnica št. 42304-7771/2019-2 v vrednosti 38,64 EUR izdana z dnem 11. 6. 2019 razveljavi. Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije ni upoštevalo vseh zgoraj navedenega subjektivnega kot tudi objektivne in življenjske dogodke, da tožeča stranka z dnem 5. 11. 2017 s tem avtomobilom nima ničesar in da je ta dan sklenila kupoprodajno pogodbo, vendar zaradi tega, ker je bil ta dan nedelja, ni imela možnosti urediti prepisa, prav tako ni mogla opraviti prepisa zaradi prisilnega pridržanja novega lastnika vse do danes. Zato naproša sodišče, da ustavi ta postopek na podlagi načela pravne varnosti, saj ta položnica v vrednosti 38,64 EUR izdana z dnem 11. 6. nima zanesljivosti o obstoju domnevnega dolga, katerega ni ona ustvarila, kakor tudi poziv dolžniku ni konsistenten z materialno resnico, saj ona s tem avtomobilom nima ničesar, zato naproša, da se postopek ustavi, saj iz dokumenta policijske uprave enote Atika, razvidno, da je avto zasežen, saj trgovina z drogo je tako hudo zlo, da opravičuje odvzem vsakega vozila, ki prevaža drogo, čeprav lastnik zanjo ne ve.

6. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka v času, ko je nastala obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo vpisana, kot lastnica vozila znamke Volvo, št. šasije ... v evidenci registriranih vozil. Sporno pa je ali je kljub dejstvu, da je vozilo prodala in predala novemu lastniku, vendar pri tem ni prijavila spremembe v prometnem dovoljenju (tj. spremembo lastništva), registracijski organizaciji skladno z drugim odstavkom 32. člena ZMV-1 zavezana k plačilu dajatve za odjavljeno vozilo.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa. V celoti in pravilno je odgovoril na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko povsem enaki tožbenim argumentom (z izjemo ugovora, da ni bila opravljena osebna vročitev odločbe o dodelitvi neprofitnega stanovanja). Sodišče se zato v izogib ponavljanju po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa. K tožbenim navedbam pa še dodaja spodaj navedeno.

10. Tožeča stranka navaja, da je dne 5. 11. 2017 prodala predmetno vozilo A. A., ker je bila takrat nedelja, in zato ni bilo možno urediti prepisa vozila, kasneje se ji kupec ni več javljal, nato pa je bil na prisilnem pridržanju. Dalje navaja, da je bilo vozilo v mesecu januarju zaseženo in se je nahajalo na policijski postaji Atika Grčija. Dne 30. 5. 2018 je tožeča stranka odjavila vozilo iz prometa, zato ji je Ministrstvo za infrastrukturo, kot lastnici predmetnega vozila, izstavilo plačilni nalog za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo v višini 38,25 EUR. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožeča stranka z vozilom nima ničesar, in da ni dolžna plačati dajatve za odjavljeno vozilo, pri čemer pojasnjuje, da je skladno z določilom prvega odstavka 2. člena ZDajMV zavezanec ali zavezanka (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) za plačilo letne dajatve fizična ali pravna oseba, na katero je motorno ali priklopno vozilo (v nadaljnjem besedilu: vozilo) registrirano. Nadalje iz drugega odstavka istega člena izhaja, da je zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo lastnik odjavljenega motornega vozila (v nadaljnjem besedilu: odjavljeno vozilo) s sedežem ali prebivališčem v Republiki Sloveniji. Če je lastnik vozila mladoletna oziroma poslovno nesposobna oseba, je zavezanec za plačilo njen zakoniti zastopnik, na katerega je bilo vozilo registrirano. Če je vozilo v lasti več oseb, je zavezanec za plačilo oseba, ki je kot lastnik navedena v evidenci registriranih vozil. Iz prvega odstavka 27. člena ZMV-1 izhaja, da je registracija vozila vpis podatkov o registrski označbi ter posameznih podatkov o vozilu in lastniku vozila v evidenco registriranih vozil. Tožeča stranka je opustila svojo dolžnost, ki ji jo v tretjem odstavku 32. člena nalaga ZMV-1, tj. dolžnost prijaviti vsako spremembo podatkov v prometnem dovoljenju (npr. tehnično spremembo, spremembo lastništva, prebivališča ali sedeža) v 15 dneh registracijski organizaciji. Prijavi spremembe mora lastnik vozila oziroma oseba iz šestega odstavka tega člena priložiti listine, s katerimi dokazuje spremembo. V sedmem odstavku istega člena je opustitev javljanja spremembe podatkov v prometnem dovoljenju določena celo kot prekršek in je zanj predvidena globa. Iz 11. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1 izhaja, da je »lastnik vozila oziroma lastnica vozila« oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil, v predmetni zadevi ni sporno, da tožeča stranka bila vpisana kot lastnica predmetnega odjavljenega vozila v evidenci registriranih vozil, ki jo v elektronski obliki vodi Ministrstvo pristojno za promet (prvi odstavek 62. člena ZMV-1). Tožeča stranka je brez posebnega zagotovila, da bo do prepisa vozila pri registrski organizaciji res prišlo, vozilo prepustila kupcu, tveganje ali bo do prepisa prišlo ali ne pa je tako na njej. Glede na obrazloženo sodišče zavrača tožbeni ugovor, da če postane izpolnitev tožeče stranke nemogoča zaradi okoliščin za katere ne odgovarja (pri čemer tožeča stranka meni, da je dokazala okoliščine, ki izključujejo njeno odgovornost) obveznost preneha. Pravilno je torej stališče tožene stranke, ko ta pojasnjuje, da kasnejše pridržanje novega lastnika ne razbremenjuje odgovornosti do obveznosti pritožnika, ki je nastala že ob zatrjevani prodaji vozila in da zgolj sklenitev prodajne pogodbe kot zavezovalnega posla v konkretnem primeru tako ne zadošča, temveč je potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah.

11. Dajatev za odjavljeno vozilo je opredeljena v tretjem poglavju ZDajMV, določbe omenjenega poglavja so se začele uporabljati 1. 1. 2018. Iz 14. člena tega zakona tako izhaja, da se dajatev za odjavljeno vozilo plačuje za vozila kategorij M1, N1 in L2e. Obveznost plačila prvič nastane po preteku enega leta od odjave vozila, v skladu z zakonom, ki ureja motorna vozila, in nato vsako leto na datum odjave vozila. Dajatev za odjavljeno vozilo se ne plačuje za vozila s statusom starodobnega vozila. Predmetni avtomobil predstavlja osebni avtomobil kategorije M1, kar ni sporno. Vozilo je tožeča stranka odjavila 30. 5. 2018, zato je dolžna za obdobje enega leta to je na dan 30.5.2019, plačati letno dajatev, kot izhaja iz plačilnega naloga. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje deset let od zadnje odjave vozila. Če se vozilo v tem času znova registrira, začne ta rok znova teči ob naslednji odjavi vozila. V navedenem poglavju je v 16. členu določeno tudi kdaj obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, vendar v predmetni zadevi ni podan noben izmed navedenih taksativno naštetih pogojev. Obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo tako preneha, če iz evidence registriranih vozil, ki se vodi na podlagi zakona, ki ureja motorna vozila, izhaja da je bilo vozilo: predano v razgradnjo v skladu s predpisi o varstvu okolja ali znova registrirano. Obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha tudi, če zavezanec upravni enoti ali nosilcu javnega pooblastila predloži: potrdilo o uničenju vozila v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja; policijski zapisnik, iz katerega izhaja, da je bilo vozilo ukradeno; dokazilo, da je bilo vozilo registrirano v drugi državi ali izvozno carinsko deklaracijo s potrditvijo izstopa vozila iz carinskega območja Unije.

12. Ugovor tožeče stranke, da ji ni bila opravljena osebna vročitev odločbe o dodelitvi neprofitnega stanovanja, za predmetno zadevo ni relevanten, zato se sodišče do tega ugovora ni vsebinsko opredelilo.

13. Dalje sodišče pojasnjuje, da ni pristojno za to, da odredi in naloži trajni odvzem vozila in uničenje, razgradnjo vozila, kot to predlaga tožeča stranka.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo na seji.