Jedro

Če je zapustnica v oporoki izrecno razpolagala le s pričakovano odškodnino za denacionalizirano nepremično premoženje, je sodišče naknadno vrnjeno nepremično premoženje v naravi pravilno razdelilo med zakonite dediče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino spadata 1/3 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 287 k.o. R., in 878/7176 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 542 iste k.o., kar je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskem postopku (I. točka izreka). Sklenilo je, da to premoženje dedujejo na podlagi zakona zapustničin brat L. G. ter nečakinji N. V. in R. G., vsak do 1/5, nečaka D. Z. in S. Z., nečakinja E. Č. in nečak E. V. pa vsak do 1/10 (II. točka izreka). Nazadnje je odredilo, da se bo vknjižba lastninske pravice za dediče opravila po uradni dolžnosti (III. točka izreka).

Dedič L. G. se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na oporoko z dne 6.9.1994. Res je, da v njej niso izrecno navedene nepremičnine, ki bodo zapustnici vrnjene v denacionalizacijskem postopku, vendar je zapustnica v oporoki jasno določila, da vse svoje premoženje zapušča pritožniku kot edinemu dediču. Sodišče bi moralo pri tolmačenju oporoke upoštevati namen in voljo zapustnice. Ob sestavi oporoke je mislila, da bo za nacionalizirana zemljišča dobila samo odškodnino. Šele v denacionalizacijskem postopku se je izkazalo, da bo del zemljišč vrnjen v naravi. Pritožnik zato predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da bo lahko dedoval po oporoki.

Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep pravilno oprlo na določila Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 13/94 do 67/01), ki jih ta predpisuje za dedovanje na podlagi zakona. V razlogih sklepa je pojasnilo, da zapustničine oporoke z dne 6.9.1994 v tem primeru ni mogoče upoštevati, ker gre za dedovanje nepremičnega premoženja, ki je bilo zapustnici vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, zapustnica pa z njim v oporoki ni razpolagala.

V skladu s 1. odst. 84. člena ZD je določila oporoke res treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, vendar je v obravnavanem primeru vsebina oporoke jasna in ne dopušča nobenega dvoma o pravi volji zapustnice. Ker ob sestavi oporoke ni bila lastnica premoženja, ki ji je bilo pozneje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, je odveč pritožnikovo sklicevanje na zapis v oporoki, da njemu zapušča vse svoje premoženje. Ob tem ni bistveno, če je zapustnica, kot to skuša prikazati pritožba, oporoko sestavila v zmotnem prepričanju, da bo v denacionalizacijskem postopku upravičena le do odškodnine in ne do vrnitve v naravi. Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I do 18/05) imajo namreč oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ker je zapustnica v oporoki izrecno razpolagala le s pričakovano odškodnino, je sodišče prve stopnje naknadno vrnjeno nepremično premoženje pravilno razdelilo med zakonite dediče. V nasprotju s pritožnikovim mnenjem namreč nepremičnina in odškodnina zanjo nista ista stvar.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni zagrešilo nobene take kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, morebitnih drugih kršitev pa pritožnik ne uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje dedičevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s

163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.