Jedro

Tožnik je svojo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZVZ utemeljeval z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi. ZVZ iz tega razloga ni mogoče vložiti, kar pomeni, da je bila tožnikova prošnja za odobritev BPP vložena v zvezi z zadevo, v kateri tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, saj je njegovo pričakovanje, da bi s tako ZVZ uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 28. 3. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zaprosil za BPP v zvezi z nameravano vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici I K 24050/2010 z dne 26. 10. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 24050/2010 z dne 7. 3. 2012. Z njo je bil prosilec obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, izrečena mu je bila pogojna obsodba štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe izpolni oškodovankin premoženjskopravni zahtevek. Kot razlog za vložitev ZVZ je tožnik navedel, da ni storil kaznivega dejanja, ampak je šlo za civilno dolžniško-upniško razmerje. V zvezi z navedenim organ med drugim navaja, da ZVZ ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da je prosilec podobno navajal že v pritožbi, kar pa je višje sodišče zavrnilo in se strinjalo z prepričljivo obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča o obstoju obdolženčevega goljufivega namena. Navaja še, da je imel prosilec v kazenskem postopku na prvi in drugi stopnji zagotovljeno BPP in da je v tej zadevi razumnost vložitve ZVZ presojal po strožjih merilih, kot če bi šlo za vložitev pritožbe. Pravica do pritožbe je namreč temeljna človekova pravica.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z dejstvom vračila. Oseba, ki je v osebnem stečaju, namreč ne razpolaga prosto z denarnimi sredstvi, ampak z njimi v njegovem imenu razpolaga stečajni upravitelj. Če bi denar nakazal iz podjetja, bi s tem storil tudi kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. Tega dejstva ni upoštevalo nobeno od sodišč. Poleg tega se je sodišče oprlo na izpoved priče glede podjetja, ki je bilo v njegovi lasti, in sicer da se je denar dejansko porabil za poslovanje in ne za tasta, kateremu je bil denar namenjen. Po tožnikovem mnenju bi zato bilo treba zaslišati tudi tasta. Izpodbijana odločba je pristranska, saj je v njej navedeno, da mora imeti stranka verjetne izglede za uspeh, da bi bilo smotrno začeti postopek z izrednim pravnim sredstvom. S tem mu je onemogočeno nadaljnje dokazovanje njegove nedolžnosti. Poleg tega v izpodbijani odločbi ni navedeno, po katerih strožjih merilih je bila opravljena presoja. Meni, da na ta način ni bil obravnavan enako kot druge osebe. Predlaga, naj sodišče izda novo odločbo in mu dodeli BPP.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnik s tožbenimi navedbami izraža subjektivno nezadovoljstvo s pravnomočno kazensko sodbo in z izpodbijano odločbo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi še poudarja, da sodišči v kazenskem postopku nista upoštevali določb ZFPPIPP, sicer ne bi naložili osebi, ki je v osebnem stečaju, plačila zneska. Z denarjem, razen v višini minimalne plače, ne more razpolagati.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 24. členu ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati v postopku pravna sredstva in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za odobritev BPP v zvezi z načrtovano vložitvijo ZVZ zoper pravnomočno sobo , s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tožnika pozval, da na kratko pojasni, katero izredno pravno sredstvo želi vložiti in iz katerih zakonskih razlogov. Tožnik je odgovoril, da želi vložiti ZVZ, kot je to navedel že v vlogi, saj v zadevi ne gre za kaznivo dejanje, ampak za civilno dolžniško-upniško razmerje.

Iz navedenega izhaja, da tožnikovo stališče, da ni storil kaznivega dejanja, temelji na trditvi, da je šlo med njim in oškodovanko le za civilnopravno razmerje, kar pomeni, da mu po njegovem mnenju v postopku ni bila dokazana krivda, to je obstoj goljufivega namena.

Vprašanje, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in ali je zanj kazensko odgovoren (v konkretnem primeru mora biti podan t. i. goljufivi namen iz prvega odstavka 217. člena KZ), pa je dejansko vprašanje. Ugotovitev obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja namreč temelji na ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, v katerih naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, ta pa se ugotavljajo z izvedenimi dokazi in njihovo oceno. Da pomeni ugotavljanje obstoja goljufivega namena ugotavljanje dejanskega stanja, izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (med drugim v zadevah I Ips 213/99, I Ips 47/2004).

Navedeno pomeni, da je tožnik v upravnem postopku svojo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZVZ utemeljeval z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi. Kot je pravilno navedel organ v izpodbijani odločbi, ZVZ iz tega razloga ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), Vrhovno sodišče pa jo v takem primeru zavrne (425. člen ZKP). V tem pogledu je bila tudi po presoji sodišča tožnikova prošnja za odobritev BPP vložena v zvezi z zadevo, v kateri tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, saj je njegovo pričakovanje, da bi s tako zahtevo za varstvo zakonitosti uspel, v nasprotju z izidom v podobnih, predhodno navedenih zadevah.

Tožnik v tožbi utemeljuje vložitev ZVZ tudi s svojim nestrinjanjem, da mu je bila pogojna obsodba izrečena ob nadaljnjem pogoju, da v roku enega leta oškodovanki povrne njeno terjatev, in navaja razloge za to (osebni stečaj). Gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Kot je bilo že pojasnjeno, je imel tožnik na podlagi poziva organa za BPP v upravnem postopku možnost navesti razloge za vložitev izrednega pravnega sredstva. Sodišče zato le dodaja, da pri osebnem stečaju velja, da stečajni dolžnik ne more razpolagati le s tistim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP), ne pa tudi s premoženjem, ki je izvzeto iz nje (389. člen istega zakona).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

V zvezi s tožnikovim predlogom, naj se ga v tem upravnem sporu oprosti plačila sodnih taks, sodišče pojasnjuje, da se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).