Jedro

Ker ZPPSL izrecno dopušča pobot, je treba šteti, da izjava o pobotu, dana pred stečajem, sama po sebi ni izpodbojno pravno dejanje. Zakon v 2. odst. 117. čl. izrecno dopušča pobot in določa celo manj stroge pogoje za prenehanje terjatve s pobotom kot 336. čl. ZOR. Če pa je pobotanje samo del transakcije in je sklenjeno zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje terjatve, je celotna transakcija (pobotanje in pravno dejanje, ki je bilo zato sklenjeno) izpodbojna, če so seveda podane zakonske predpostavke po 125. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. in 5. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

V izpodbijanem delu sodbe (4. točka izreka) je prvostopno sodišče zahtevek tožeče stranke na izpodbijanje pravnega dejanja medsebojne kompenzacije in na vrnitev zneska 1.374.657,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila zavrnilo.

Proti navedenemu delu izpodbijane sodbe (in posledično proti njenemu stroškovnemu delu) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da so bili za izpodbijanje spornih kompenzacij izpolnjeni vsi objektivni in subjektivni pogoji. Zatrjuje fiktivno zapiranje terjatev strank, pri čemer tožena stranka niti ni imela podlage za nastanek svoje terjatve. Sklicuje se na sodno prakso in še posebej na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. III Ips 20/93 z dne 22.04.1993. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Strinjala se je z razlogi prvostopne sodbe, da tožeča stranka ni dokazala izpodbojnosti spornih kompenzacij.

Glede na določilo 1. odst. 498. čl. novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek po določilih starega (ZPP/77).

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet dne 18.02.1997. Tožeča stranka je med drugim izpodbijala medsebojno kompenzacijo strank z dne 31.01.1997 v višini 1.972.835,50 SIT in v višini 8.325,60 SIT (list. št. 2), ki je znašala po skrčitvi v višini 606.474,00 SIT (list. št. 46) skupaj še 1.374.657,10 SIT (list. št. 50).

Pobot je eden od načinov prenehanja obveznosti (336. čl. ZOR). Pravno dejanja, zaradi katerega nastanejo učinki pobota, je izjava o pobotu (337. čl. ZOR). Tudi izjava o pobotu pa je pravno dejanje, zaradi katerega se premoženje stečajnega dolžnika zmanjša, saj s pobotom hkrati preneha tudi njegova (dolžnikova) terjatev nasproti upniku. Če namreč pobota ne bi bilo, bi bil upnik stečajnemu dolžniku zavezan plačati celotno svojo obveznost, medtem ko bi bil pri razdelitvi stečajne mase poplačan le za sorazmerni del svoje terjatve. Tako ima lahko tudi izjava o pobotu vse objektivne znake izpodbojnosti, čeprav Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v 117. čl. pobot izrecno dopušča in določa celo manj stroge pogoje za prenehanje terjatve s pobotom kot 336. čl. ZOR. Ker zakon (ZPPSL) izrecno dopušča pobot, izjava o pobotu, dana pred začetkom stečaja, sama po sebi ni izpodbojno pravno dejanje, saj bi se namreč terjatvi sicer pobotali na podlagi 2. odst. 117. čl. ZPPSL, torej po samem zakonu.

Za ugotovitev, ali gre za izpodbojno pravno dejanje po 125. čl. ZPPSL, bi bilo treba ugotoviti, kdaj in iz kakšnih razlogov so bile sklenjene medsebojne pogodbe strank o najemu, o opravljanju storitev in o poslovnem tehničnem sodelovanju, na podlagi katerih je bilo izvedeno sporno pobotanje. Če so bile namreč sklenjene zato, da bi tožena stranka kot upnik bodočega stečajnega dolžnika na ta način prišla do popolnega poplačila svoje terjatve, potem bi bilo takšno dejanje izpodbojno. Vendar pa tožeča stranka tega ni zatrjevala niti ni zatrjevala, da bi bila opravljena kompenzacija fiktivnih terjatev (zatrjevala je namreč fiktivno zapiranje terjatev, kar pa ni isto). Zato je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijanje medsebojnega pobotanja in vrnitev 1.374.657,10 SIT, pravilno zavrnilo.

Sicer pa tožeča stranka v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Zadeva (odločba Vrhovnega sodišča RS), na katero se sklicuje, se na navedeni primer ne nanaša. Tožeča stranka tako ni izkoristila možnosti, da bi z ustreznim zatrjevanjem in predložitvijo dokazov izkazala izpodbojnost sporne kompenzacije, seveda na način, ki je opisan zgoraj. Zgolj dejstvo, da je prišlo do pobotanja terjatev strank pred stečajem, namreč še ne pomeni, da je dejanje izpodbojno.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo (v 4. in 5. točki izreka) potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Pri tem je odpadel izrek o pritožbenih stroških, saj jih nobena od strank ni priglasila.