Jedro

Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 14. 6. 2018 in da ima tožnica pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine neprekinjeno od 21. 11. 2014 dalje ter podredni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2018 v zvezi z odločbo št. ... z dne 14. 6. 2018 in se zadeva vrne prvostopnemu organu tožene stranke v ponovno odločanje (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je v izreku odločbe tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja: ... z dne 12. 7. 2018 dodalo tretji odstavek, ki se glasi: "O zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine zaradi nezmožnosti za delo bo odločeno v postopku pri območni enoti ZPIZ A.." O stroških zastopanja tožnice pa je sklenilo, da se krijejo iz proračuna sodišča (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). V njej povzema obrazložitev sodbe in poudarja, da gre v obravnavanem primeru prav za situacijo iz drugega odstavka 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ker je postala popolnoma nezmožna za delo v času, ko ji je prenehala pravica do dela pokojnine. Tega določila sodišče ni upoštevalo, čeprav bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je bila tožnica nezmožna za delo oziroma je to postala v roku enega leta po moževi smrti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitanih kršitev.

5. V tem postopku je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 7. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve: ... z dne 14. 6. 2018. S slednjo odločbo je toženec odločil, da tožnici preneha pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine z dnem 15. 12. 2017. Hkrati je odločil, da bo ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo, da pa pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica za nadaljnje prejemanje vdovske pokojnine potem, ko je njenemu sinu B.B., ker se ni več šolal prenehala pravica do družinske pokojnine, še izpolnjuje pogoje.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da se je postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu C.C., umrlem 7. 9. 2014, začel na zahtevo tožnice dne 10. 10. 2014. Z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2015 je toženec tožnici priznal pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine v znesku 53,52 EUR, ki se ji je izplačevala od 21. 11. 2014. Z odločbo z dne 28. 8. 2015 je pravico do sorazmernega dela družinske pokojnine v višini 93,66 EUR na mesec od 8. 9. 2014 pridobil tudi tožničin sin B.B.. V letu 2018 je toženec začel postopek, v katerem je ugotovil, da tožničin sin B.B. od 16. 12. 2017 nima več statusa dijaka. Zato mu je z dnem 15. 12. 2017 prenehala pravica do sorazmernega dela družinske pokojnine (odločba z dne 14. 6. 2018). Z dnem 15. 12. 2017 je pravica do vdovske pokojnine prenehala tudi tožnici.

7. ZPIZ-2 v prvem odstavku 57. člena določa, da otrok umrlega zavarovanca ali uživalca pravico do družinske pokojnine uživa do dopolnjenega 15 leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti. Po prvem odstavku 53. člena ZPIZ-2 pa lahko vdovsko pokojnino uveljavi tudi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če ji je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja.

8. Ker se je dne 15. 12. 2017 otrok B.B. prenehal šolati, mu je toženec ustavil izplačevanje sorazmernega dela družinske pokojnine, hkrati pa je presodil, ali vdova na dan 15. 12. 2017 še izpolnjuje pogoje za nadaljnje izplačevanje vdovske pokojnine, ker se je njen sin, dotedaj uživalec sorazmernega dela družinske pokojnine, prenehal šolati.

9. Skladno s petim odstavkom 53. člena ZPIZ-2 lahko vdovsko pokojnino v letu 2017 vdova po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pokojnine uveljavi, če je do njegove smrti dopolnila starost 55 let in 6 mesecev, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti, če ji je po njegovi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Če vdova do smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic, določenih s tem zakonom, ni dopolnila 55 let in 6 mesecev starosti, dopolnila pa je 50 let in 6 mesecev starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 55 let in 6 mesecev starosti.

10. Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izpodbijani odločbi toženca z dne 12. 7. 2018 in z dne 14. 6. 2018 štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo.

12. O tem ali je tožnica postala popolnoma nezmožna za delo v času, ki je določen v 53. členu ZPIZ-2, toženec še ni odločal, posledično pa zaradi neizpolnjenih formalnih pogojev, za vsebinsko odločanje pred sodiščem prve stopnje, pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je glede na tožničino zatrjevanje, da je postala popolnoma nezmožna za delo in na tej podlagi smiselno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine, odločilo, da bo o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine zaradi nezmožnosti za delo odločeno v postopku pri območni enoti ZPIZ A. (II. točka izreka). Glede na takšno odločitev sodišča prve stopnje mora tožnica skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 takšno zahtevo pri tožencu posebej vložiti in predložiti ustrezne dokaze o zatrjevani popolni nezmožnosti za delo. Toženec bo šele na podlagi tako vložene zahteve lahko izvedel ustrezen postopek in odločil o uveljavljeni pravici do vdovske pokojnine na podlagi nezmožnosti za delo.

13. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, ob upoštevanju odločbe Bpp 341/2020 z dne 16. 7. 2020 za sestavo in vložitev pritožbe, sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.