Jedro

Sodišče je pri preizkusu dejanskih kriterijev zadržano, zato se ni spuščalo v primernost strokovne presoje meril tožnikovega projekta. V obravnavani zadevi so navedeni konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je toženka ocenila, v kakšni meri tožnik izpolnjuje določena merila in v kolikšni meri jih ne izpolnjuje ter mu glede na to dodelila po vsakem kriteriju določeno število točk. Obrazložitev ocene je pripravljena ob upoštevanju meril iz Javnega razpisa za vsak sklop meril posebej ter konkretno opredeljuje pomanjkljivosti vloge tožnika za vsako posamezno merilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika na Javni razpis za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in civilnega dialoga za obdobje 2014-2015, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 45/14 (v nadaljevanju: javni razpis) (točka 1 izreka). V tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). Tožena stranka se sklicuje na četrti odstavek 106h. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) in Uredbo o postopkih, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju: Uredba) ter predloga prejemnikov sredstev. Iz obrazložitve je razvidno, da se je javni razpis izvajal v okviru Operativnega programa za razvoj človeških virov za obdobje 2007 – 2013, prednostne usmeritve 5.3: Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga. Predmet je sofinanciranje projektov horizontalnih mrež nevladnih organizacij (v nadaljevanju NVO), regionalnih NVO stičišč ter vsebinskih mrež NVO na nacionalni ravni in je razdeljen v tri sklope. Tožnik je prijavil projekt na Sklop 3: Sofinanciranje projektov vsebinskih mrež NVO na nacionalni ravni. Postopek javnega razpisa je vodila komisija za izvedbo postopka javnega razpisa (v nadaljevanju komisija). Tožnik je pravočasno oddal popolno vlogo, ki jo je komisija ocenila s 63,5 točkami od skupno možnih 100 točk. Njegovo vlogo je tožena stranka zavrnila, ker je skupna vrednost predlaganih projektov, ki so v ocenjevanju dosegli najmanj 60 točk, presegla razpoložljiva sredstva za sklop 3 in so se na listo o sofinanciranju uvrstili projekti, ki so v okviru Sklopa 3 dosegli višje število točk. Ocenjevalna tabela po posameznih merilih in po številu doseženih točk pa je sestavni del izpodbijanega sklepa. Toženka je obrazložila doseženo višino točk po posameznih merilih.

Glede merila Strateške usmeritve razvoja NVO mreže je komisija med drugim navedla, da je opis organiziranosti NVO na področju izobraževanja in usposabljanja otrok in mladine, preveč splošen. Pomanjkljivo je opisano, kako je odločitev za projekt skladna z njegovim poslanstvom in vrednotami, ki jih zagovarja, da ni povsem razviden nadaljnji razvoj NVO mreže, ker gre za zelo splošen opis. Vsi koraki za razvoj niso jasno opisani, tudi ni jasno, kako bo prijavitelj preverjal uspešnost delovanja. Bodoča organizacijska struktura mreže ni razvidna, nekateri kazalniki pa so vprašljivi oziroma nejasno opredeljeni (200 izvedenih projektov letno). Ni podan časovni okvir za izvedbo posameznih strateških ciljev in ni podanih izhodiščnih vrednosti za posamezen dolgoročni cilj. Tožnik je prejel pod tem merilom 14, 5 točk (od možnih 25). V zvezi z merilom Dispozicijo projekta – delovni načrt je komisija ugotovila, da so nekatere dejavnosti presplošno opisane, da niso konkretizirane in da ni predlaganih novih inovativnih metod dela, načrt spremljanja doseganja rezultatov in učinkov projekta je delno ustrezen, nekateri kazalniki niso povsem razvidni iz opisa aktivnosti, niso predvidena vsa kritična tveganja za izvedbo projekta, kakor tudi vsi ukrepi za njihovo odpravo, ki so navedeni v SVOT analizi. Tožnik je po tem merilu dosegel 24, 5 točk (od 35 točk). Pri merilu Inventivnost projekta in trajnost projektnih rezultatov je komisija ugotovila, da projekt dejansko ne predstavlja nadgradnje dosedanjih faz oziroma uvajanja novih rešitev pri razvoju. Konkretno pridobljena korist mladih je nejasno predstavljena, ni navedeno konkretno katere dejavnosti oziroma katere produkte bodo nudili, zato je finančna trajnost vprašljiva. Tožnik je pod tem merilom dosegel 11, 5 točk (od možnih 20 točk). V zvezi z merilom: Kakovost finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta je komisija med drugim ugotovila, da so nekatere postavke finančno visoke (nadgradnja portala) in da je projekt delno stroškovno učinkovit, saj so rezultati projekta preveč splošno opredeljeni. Tožnik je prejel 11 točk od možnih 20 točk. V zvezi z merilom Usposobljenost za izvedbo in reference prijavitelja je komisija ugotovila, da je prijavitelj navedel dve ustrezni referenci in prejel 2 točki ( od možnih 5 točk). Ocenjevalna tabela po posameznih merilih in po številu doseženih točk je sestavni del izpodbijanega sklepa.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje niti specifikacije števila točk po posameznih ocenjevalnih sklopih in da ni mogoče preizkusiti vrednotenja vloge tožnika, kaj šele da bi to vlogo primerjalno vrednotili z ostalimi projekti, ki jih je tožena stranka izbrala za sofinanciranje. Še bolj nejasna je obrazložitev, ki v celoti onemogoča preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve, izhaja iz zelo splošnih in ponekod celo pomensko nejasnih stavkov. Očitek, da je opis organiziranosti NVO na področju izobraževanja in usposabljanja otrok in mladih preveč splošen, po mnenju tožnika ni jasen. Toliko bolj, ker gre za čvrsto organizirano civilno društveno organizacijo, ki izjemno uspešno deluje na območju celotne Slovenije že več desetletij. Tudi ni mogoče razumeti, kaj naj bi pomenilo, da so vrednote poslanstva in vizija tožene stranke opredeljene pomanjkljivo. Prav tako ni mogoče preizkusiti tudi drugih trditev iz obrazložitve izpodbijane odločbe, saj ni navedeno na kaj se nanašajo, niti ne kako naj bi opredelitev teh pogojev v vlogi tožnika odstopala od razpisanih zahtev. Isto velja tudi za ugotovitve v obrazložitvi o tem, da so nekatere dejavnosti presplošno opisane in niso konkretizirane. Nemogoče je preizkusiti zatrjevanja, da ni novih inovativnih metod dela, da je načrt spremljanja doseganja rezultatov in učinkov projekta le delno ustrezen. Tožena stranka v obrazložitvi prihaja sama s seboj v nasprotje, saj hkrati zatrjuje, da tožnik navaja uvajanje inovativnosti projekta, pri čemer naj to ne bi predstavljalo nadgradnje dosedanjih praks, ne da bi pojasnila kaj so dosedanje prakse in kateri elementi inventivnosti so identični dosedanjim praksam. Pa tudi sicer ni ocene, kako morebiti dejansko zatrjevana neinventivnost odstopa od razpisnih pogojev. Izpodbijani sklep nima elementov, na podlagi katerih bi bilo možno preveriti doseganje števila točk za konkretni projekt tožnika. Po drugi strani pa tudi ni mogoče preveriti na kakšen način in kateri projekti so dosegli večje število točk. Tožnik je na podlagi predpisov o dostopu do informacije javnega značaja uspel pridobiti ocenjevalni list tožene stranke, iz katerega so sicer razvidne ocene. Iz lista je še bolj razvidno, da je bilo ocenjevanje projekta tožnika s strani tožene stranke pavšalno, nekritično in neargumentirano. Tožnikov projekt so ocenjevale osebe, ki problematike sploh ne poznajo ali vsaj ne dovolj. Tožnik dodaja, da tožena stranka ne razkrije ocenjevalcev in njihovih referenc. Iz ocenjevalnega lista izhaja, da sta bila ocenjevalca le dva, odločitev pa sprejema komisija. Ključna bi bila primerjava z ocenjevalnimi listi za odobrene projekte. Po mnenju tožnika bi tožnik moral dobiti bistveno večje število točk in biti uvrščen v sofinaciranje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača navedbe tožnika ter pojasnjuje, da je bila ocenjevalna tabla oblikovana skladno z merili, objavljenimi v javnem razpisu in opredeljenimi v razpisni dokumentaciji, podpoglavje št. 4.1.5. Merila ocenjevanja, ki so vsebinsko in točkovno opredeljena. Navedene so tudi zahteve za doseganje maksimalnega števila točk. Tožeča stranka je prejela celotno ocenjevalno tabelo, iz katere je razvidno skupno število doseženih točk, število točk po posameznih ocenjevalnih sklopih in število točk posameznega merila. Prejela je tudi posamezna ocenjevalna lista. Način ocenjevanja je bil za vse prijavitelje na javni razpis enak, kar omogoča objektivno odločanje komisije. Ne oporeka izjemno uspešnemu delovanju tožnika. V postopku izbora pa se ocenjevala le vloga. Pri merilu strateške usmeritve razvoja NVO je bilo potrebno predstaviti strateška izhodišča in vizijo razvoja nevladnega sektorja. Tožnik ni v zadostni meri predstavil ključnih izzivov potreb in priložnosti nevladnega sektorja na vsebinskem področju izobraževanja in usposabljanja oz. ni ustrezno predstavil NVO na tem področju. Pri izivih in potrebah se ni osredotočil na NVO, ki delujejo na področju izobraževanja in usposabljanja, kar je bil osnovni namen predmetnega javnega razpisa. Obrazložitev ocene je pripravljena ob upoštevanju meril, objavljenih v javnem razpisu.

Tožnik je bil na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) seznanjen z odločbo o sestavi komisije 7. 11. 2014, ki jo je imenoval pristojni minister na podlagi prvega odstavka 218. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnik je 5. 11. 2014 prejel tudi ocenjevalna lista. Tožena stranka pojasnjuje glavni namen predmetnega javnega razpisa, ki je krepitev aktivne vloge NVO. Sklicuje se na Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2007 – 2013. Glede očitka o nerazkritju referenc ocenjevalcev tožena stranka pojasni, da so bile tožniku 27. 11. 2014 posredovane fotokopije prejetih prijav ter ocenjevalni listi za izbrane prijavitelje na področju izobraževanja in usposabljanja oz. vsa zahtevana dokumentacija. Komisija je za izvedbo javnega razpisa sprejela Poslovnik o delu strokovne komisije 18. 8. 2014. Ta v 13. členu določa, da vsako prispelo popolno vlogo na podlagi ocenjevalnega lista ločeno ocenita dva člana strokovne komisije. Tožena stranka navaja, da je upoštevala sodno prakso glede obrazložitve sklepa o dodelitvi javnih sredstev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da ni razvidno, zakaj je bila njegova vloga zavrnjena. Ni mogoče razbrati, kako je potekalo ocenjevanje in zakaj so enake kvalitativne ocene posameznih elementov, zlasti kar zadeva inovativnih metod dela, dobile pri različnih projektih različne točkovne ocene, pri čemer je vloga tožnika ob enaki opisani kvalifikaciji, prejela najmanjše število točk. Sodišče bi moralo v zadevi uporabiti enake standarde, kot je to storilo v sodbi III U 77/2014-12 z dne 8. 1. 2015. V obravnavanem primeru se presoja zakonitost odločitve, glede katere je ocena sodišča lahko zadržana (v skladu s sodbami naslovnega sodišča v zadevah U 1104/2005, U 568/2004, I U 1724/2009 in I U 1256/2012). Navaja 214. člen in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz obrazložitve ni razvidno niti koliko je bilo prijav niti kako so bila razpoložljiva sredstva črpana niti na katero mesto se je uvrstil program tožnika. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj so bile enake kvalitativne ocene točkovane različno in v škodo tožnika.

V dopolnitvi prve pripravljalne vloge 4. 2. 2015 tožnik navaja, da je prejel zahtevane podatke po preteku roka za vložitev tožbe, še vedno pa nima podatkov o imenih in priimkih ter referencah ocenjevalcev, ki sta ocenjevala vlogo tožnika. Navaja, da so obrazložitve oz. argumenti ocenjevanja pri posameznih postavkah pri drugih vlagateljih podobni, vendar je na strani tožnika manj točk. Kot primer navaja projekt mreže … in konkretne postavke ter prejete točke v primerjavi s tožnikom. Razlogi tožene stranke, da se je osredotočala predvsem na otroke in mlade, ne pa na NVO, kaže na pomanjkljivo ocenjevanje. Tožnik izhaja iz potreb otrok in mladine, kar vidi tudi kot priložnost za razvoj nevladnega sektorja ter zavrača očitek tožene stranke, da pri tožniku ne gre za razvoj NVO.

V drugopisu odgovora na pripravljalno vlogo tožnika 29. 2. 2105 toženka zavrača kot neutemeljene trditve tožnika. Pojasnjuje, da je bila ocenjevalna tabela oblikovana skladno z merili, objavljenimi v javnem razpisu, kar pomeni, da je bil tožnik z merili vnaprej seznanjen. Merila so bila vsebinsko in točkovno opredeljena, navedene so bile tudi zahteve za doseganje maksimalnega števila točk. Tožnik je prejel ocenjevalna lista, v katerih je dodelitev posamične ocene še dodatno obrazložena s strani članov strokovne komisije, ki so predmetno vlogo ocenjevali. Način ocenjevanja je za vse prijavitelje na javni razpis enak, kar omogoča objektivno odločanje komisije. Obrazložitev ocene konkretno opredeljuje pomanjkljivosti tožnikove vloge za vsako posamezno merilo na podlagi ocenjevalnih listov. Toženka je posredovala tožniku odločbo o sestavi komisije. Navaja prvi odstavek 218. člena Pravilnika, po katerem morajo imeti predsednik in člani komisije ustrezno strokovno izobrazbo in izkušnje s področja, za katerega se dodeljuje sredstva, ki omogočajo strokovno presojo vlog. Toženka ponovno pojasnjuje glavni namen predmetnega Javnega razpisa. Pri ocenjevanju je bilo pomembno poznavanje nevladnega sektorja kot celote in ne posameznih vsebinskih področij. Tožniku so bile posredovane fotokopije prejetih prijav ter ocenjevalni listi izbranih prijaviteljev (27. 11. 2014). Toženka izpostavlja, da so postopki za izbor operacije ustrezni. To izhaja iz poročilo o izvedeni reviziji dela sistemov upravljanja in nadzora s strani Urada Republike Slovenije za nadzor proračuna Ministrstva za finance. Z javnim razpisom se niso podeljevale koncesije. Glede navedb tožnika, da ni bil seznanjen, na katero mesto med programi, prijavljenimi na javni razpis se je uvrstil njegov program, pa tožena stranka pojasni, da se je preko javnega razpisa izbiralo najboljše projekte in ne programe. Tožnik bi skladno z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaj (v nadaljevanju: ZDIJZ) lahko vložil zahtevo za dostop tudi do teh podatkov.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z njegovimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: V obravnavanem upravnem sporu gre za vprašanje, ali je toženka utemeljeno zavrnila vlogo tožnika na Javni razpis za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in civilnega dialoga za obdobje 2014-2015 (v nadaljevanju: javni razpis), objavljen v Uradnem listu št. 45/14. Navedeni javni razpis je bil objavljen med drugim na podlagi Uredbe Sveta ES št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter med drugim Uredbe o izvajanju v postopku pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 – 2013, Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, Nacionalnega strateškega referenčnega okvira za obdobje 2007 – 2013 in Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 – 2013. Iz Javnega razpisa izhaja, da so prednostne usmeritve (5.3) Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij civilnega in socialnega dialoga in da je predmet Javnega razpisa sofinanciranje projekta horizontalnih mrež NVO, regionalnih stičišč NVO ter vsebinskih mrež NVO na nacionalni ravni. Javni razpis je bil razdeljen v tri sklope. Tožnik se je prijavil v sklop 3 Sofinanciranje projektov vsebinskih mrež NVO na nacionalni ravni. Iz Javnega razpisa izhaja njegov namen. To je uveljavljanje civilnega dialoga, krepitev usposobljenosti NVO, zagotavljanje servisnih storitev za NVO z namenom večanja kakovosti in učinkovitosti njihovega delovanja, finančne neodvisnosti od javnih virov in usposobljenosti za prepoznavanje potreb NVO in uporabnikov, spodbujanje povezovanja in sodelovanja NVO z drugimi sektorji z namenom reševanja družbenih izzivov na različnih ravneh in promocije vloge NVO pri reševanju razvojnih vprašanj. Pod točko 4.3 javnega razpisa so navedeni pričakovani učinki – rezultati za navedeni sklop 3. Iz Javnega razpisa izhajajo merila za izbor projektov, ki so Splošna merila (12.1) in Merila ocenjevanja 12.2: Strateške usmeritve razvoja mreže NVO, Dispozicija projekta – delovni načrt, Inventivnost projekta in trajnost, Kakovost finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta in Usposobljenost za izvedbo: reference prijavitelja. Pri vsakem od meril je posebej naveden opis merila in maksimalno število točk pri vsakem merilu, skupaj 100 točk. Pod točko 13.4 Javnega razpisa Ocenjevanje predlogov projektov za sklop 3, izhaja, da bodo za sofinanciranje predlagani projekti, ki bodo, ne glede na vsebinsko področje, na katerega prijavljajo projekt, dosegli minimalni kakovostni kriterij, t.j. da bodo na osnovi ocenjevanja dosegli skupaj najmanj 60 točk, do porabe sredstev. Prednost bodo imeli projekti z doseženim višjim številom toč, ne glede na vsebinsko področje.

Glede merila Strateške usmeritve razvoja NVO mreže iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnikov opis organiziranosti NVO na področju izobraževanja in usposabljanja otrok in mladine, preveč splošen. Pomanjkljivo je opisano, kako je odločitev za projekt skladna z njegovim poslanstvom in vrednotami, ki jih zagovarja, ni povsem razviden nadaljnji razvoj NVO mreže, ker gre za zelo splošen opis. Vsi koraki za razvoj niso jasno opisani, tudi ni jasno, kako bo prijavitelj preverjal uspešnost delovanja. Bodoča organizacijska struktura mreže ni razvidna, nekateri kazalniki pa so vprašljivi oziroma nejasno opredeljeni (200 izvedenih projektov letno). Ni podan časovni okvir za izvedbo posameznih strateških ciljev in ni podanih izhodiščnih vrednosti za posamezen dolgoročni cilj. Tožnik je prejel pod tem merilom 14, 5 točk (od možnih 25).

V zvezi z merilom Dispozicija projekta – delovni načrt je toženka pojasnila, da so nekatere dejavnosti presplošne opisane, da niso konkretizirane in da ni predlaganih novih inovativnih metod dela, načrt spremljanja doseganja rezultatov in učinkov projekta je delno ustrezen, nekateri kazalniki niso povsem razvidni iz opisa aktivnosti, niso predvidena vsa kritična tveganja za izvedbo projekta, kakor tudi vsi ukrepi za njihovo odpravo, ki so navedeni v SVOT analizi. Tožnik je po tem merilu dosegel 24, 5 točk (od 35 točk). Pri merilu Inventivnost projekta in trajnost projektnih rezultatov je toženka navedla, da projekt dejansko ne predstavlja nadgradnje dosedanjih faz oziroma uvajanja novih rešitev pri razvoju. Konkretno pridobljena korist mladih je nejasno predstavljena, ni navedeno konkretno, katere dejavnosti oziroma katere produkte bodo nudili, zato je finančna trajnost vprašljiva. Tožnik je pod tem merilom dosegel 11, 5, točk (od možnih 20 točk).

V zvezi z merilom: Kakovost finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta iz obrazložitve izhaja, da so nekatere postavke finančno visoke (nadgradnja portala) in da je projekt delno stroškovno učinkovit, saj so rezultati projekta preveč splošno opredeljeni. Tožnik je prejel 11 točk od možnih 20 točk. V zvezi z merilom Usposobljenost za izvedbo in reference prijavitelja izhaja, da je tožnik navedel dve ustrezni referenci in prejel 2 točki (od možnih 5 točk).

Iz ocenjevalne tabele po posameznih merilih in po doseženem številu točk, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je razvidno, da je tožnik dosegel skupaj 63,5 točk. Merila so vsebinsko in točkovno opredeljena v razpisni dokumentaciji, kjer so zahteve za doseganje maksimalnega števila točk. Tožnik je prejel celotno ocenjevalno tabelo. Iz te je jasno razvidno skupno število doseženih točk, število točk po posameznih ocenjevalnih sklopih in število točk po posameznem merilu. Obrazložitev ocene je v izpodbijanem sklepu skladna z merili, objavljenimi v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji, za vsak sklop meril posebej ter konkretno opredeljuje pomanjkljivosti tožnikove vloge za vsako posamezno merilo. V njej so vsebinsko navedena posamezna merila ocenjevanja, možno maksimalno število točk in število točk, s katerimi je bila po posameznem merilu ocenjena vloga tožnika. Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma enakih možnosti udeležencev na razpisu glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (tako Upravno sodišče npr. že v zadevah U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004, I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011 in I U 1256/2011 z dne 15. 3. 2012).

Ker je po povedanem sodišče pri preizkusu dejanskih kriterijev zadržano, se sodišče ni spuščalo v primernost strokovne presoje meril tožnikovega projekta. V obravnavani zadevi so navedeni konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je toženka ocenila, v kakšni meri tožnik izpolnjuje določena merila in v kolikšni meri jih ne izpolnjuje ter mu glede na to dodelila po vsakem kriteriju določeno število točk. Obrazložitev ocene je pripravljena ob upoštevanju meril iz Javnega razpisa za vsak sklop meril posebej ter konkretno opredeljuje pomanjkljivosti vloge tožnika za vsako posamezno merilo. Ocena vloge tožnika je v izpodbijanem sklepu obrazložena, pomanjkljivosti projekta, ki utemeljujejo oceno, pa so presoji sodišča tudi dovolj konkretno navedene. Obrazložitev je skladna z obrazložitvijo ocen, ki izhaja iz ocenjevalnih listov. V obravnavanem primeru tudi ne gre za zgolj številčne ocene izpolnjevanja meril, ampak je obrazložitev vsebinska. Tožnik v tožbi tudi sam ne pove ničesar konkretnega, temveč le polemizira s stališči iz obrazložitve toženke. Razlogi odločitve so pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in izhajajo iz ocenjevalnih listov ter jih je mogoče preizkusiti. Zato sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da gre za splošne ugotovitve in nekonkretne razloge.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil postopek ocenjevanja tožnikove vloge pregleden in ga je mogoče preizkusiti. Sodišče ni našlo kršitev pravil postopka. Tožnikovi očitki glede (ne)strokovnosti in referenc strokovne komisije pa so pavšalni. Tožnik ne navaja nič konkretnega oz. ne pove, kateri člani strokovne komisije naj bi po njegovem ne bili strokovno usposobljeni oz. so zanj sporni. V tej luči so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da mu niso znane reference članov strokovne komisije, ki sta ocenila njegovo vlogo, zato sodišče tudi ta očitek kot pavšalnega zavrača. V zadevi tudi ni sporno, da je bil tožnik seznanjen z odločbo pristojnega ministra na podlagi 182. člena Pravilnika o imenovanju strokovne komisije in je vedel, kdo so njeni člani, kakor tudi z konkretnima ocenjevalnima listoma, ki se nanašata na njegovo vlogo, kjer je podana obrazložitev dodeljenih točk prijavljenemu projektu tožnika. Tožnik sicer navaja, da je te podatke prejel po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ni razlog, da tožnik v tožbi, kolikor ima konkretne očitke, le-teh ne bi navedel. Zato sodišče njegove očitke glede strokovne komisije kot pavšalne zavrača. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.