Jedro

Zavarovalnica mora dokazati, da je v pogodbi določena vrednost nepremičnine znatno večja od resnične vrednosti in da za to razliko ni utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v točki I. in III. izreka, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki plačati njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 785,37 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 93/2015 je sodišče prve stopnje razsodilo: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 56.114,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 12. 2014 dalje do plačila. II. V presežku za še zahtevanih 10.877,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2014 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 3.685,32 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila." Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari in se to mora upoštevati pri izračunu škode in plačilu zavarovalnine, zato obračun po splošnih pogojih ne pride v poštev oziroma v takem primeru ni potreben. Tožniku pa glede na tako sklenjeno pogodbo tudi ni potrebno dokazovati višine škode. Zadostuje, da zatrjuje, da je višina škode takšna, kot je vrednost, ki je bila sporazumno dogovorjena. Tožena stranka bi zato morala tožniku že v predobravnavnem postopku izplačati celoten zahtevan znesek po polici št. ... . Izjema bi bila le v primeru, če bi zavarovalnica dokazala, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in, če za to razliko ni utemeljenega razloga. Tožena stranka bi morala to zakonsko izjemo dokazati kumulativno, torej hkrati obe predpostavki (znatno večjo vrednost od resnične in da zato, da je bila ob sklenitvi pogodbe ta vrednost znatno višja), ni bilo utemeljenega razloga. Na to je opozarjal tožnik že v svojih navedbah, vendar je tožena stranka skopo navedla zgolj, da je bila v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti, da je tožnik podal subjektivno oceno in tožene stranke na to ni opozoril. Kot utemeljen razlog za razliko med pogodbeno določeno vrednostjo in resnično vrednostjo škode pa je navedla, da je ta razlog resnična vrednost premoženja tožnika, ki se je ugotovila ob cenitvi in oceni škode, ter da ogled nepremičnine, ob sklenitvi pogodbe ni bil opravljen. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko dve pogodbi o premoženjskem zavarovanju nepremičnine in premičnin, zavarovalnino pa uveljavlja zaradi požara z dne 10. 4. 2014, ki je po njegovih trditvah popolnoma uničil nepremičnine in vse premičnine v njej. Tožena stranka trditev oziroma ugovorov v tej smeri, da stvari v požaru niso bile popolnoma uničene, ni podala. Tožena stranka je le skopo navedla, da je bila v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti, da je tožnik podal subjektivno oceno in tožene stranke na to ni opozoril. Kot utemeljen razlog za razliko med pogodbeno določeno vrednostjo in resnično vrednostjo škode pa je navedla, da je ta razlog resnična vrednost premoženja tožnika, ki se je ugotovila ob cenitvi in oceni škode. Tožena stranka je tista, ki bi morala opraviti ogled in ugotoviti in oceniti ali je tožnik morda podal subjektivno oceno vrednosti zavarovane nepremičnine. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da toženi stranki, na kateri je bilo dokazno breme za razbremenitev izplačila (celotne) zavarovalnine določene po sporazumu dogovorjeni vrednosti zavarovane stvari, ni uspelo dokazati, da pa gre v obravnavani zadevi za takšno situacijo, ki bi jo eskulpirala obveznosti, katero ji nalaga določba sedmega odstavka 949. člena OZ. Zato je tožena stranka dolžna tožniku izplačati še 56.114,30 EUR zavarovalnine po zavarovalni polici št. ... . Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo višje zavarovalnine iz naslova nastale premoženjske škode. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne more strinjati z zaključki sodišča, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile vse zavarovane stvari uničene. Tožena stranka je namreč ves čas trdila, da je tožniku izplačala znesek za škodo na nepremičnini in premičnih stvareh v višini, ki jo je tožnik v predpravdnem postopku izkazal in je bila ugotovljena v cenilnem postopku. Tožena stranka je prepričana, da sodišče nikakor ni moglo, na podlagi izvedenih dokazov sprejeti zaključka, da je bila tožnikova nepremičnina v celoti uničena, zaradi česar je sodišče po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je na podlagi napačnih zaključkov zavrnilo ključni dokazni predlog tožene stranke in sicer postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi na podlagi obstoječe dokumentacije podal mnenje o obsegu in višini škode. Po mnenju pritožbe je tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da je prišlo do uničenja celotne nepremičnine in premičnin, da bi sploh lahko bilo upravičeno nadaljnje obravnavanje tožbenega zahtevka v smislu okoliščin glede določene vrednosti nepremičnin tožnika. Tožnik je podal zgolj pavšalne navedbe v tej zvezi. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo dokazni predlog z mnenjem izvedenca gradbene stroke, saj je tožena stranka tudi na naroku, sodišču pojasnila kakšna bi bila naloga takšnega izvedenca. Sodišče bi na podlagi mnenja izvedenca lahko ugotovilo, da tožnikova nepremičnina ni bila v celoti uničena. Po mnenju pritožbe, tožeča in toženi stranki nista ugotovili vrednost sporazumno in sta določili le nek pavšalni znesek vrednosti zavarovalne vsote in s tem zavarovalnine. Nepremičnina ni bila toliko vredna kot jo je tožnik samovoljno predstavil zastopniku tožene stranke. Tožnik je sam pojasnil, da je bilo njemu pomembno samo, da je zavaroval nepremičnino, ne pa tudi za koliko. V primeru zavarovalnih polic gre vedno za pavšalno določene zavarovalne vsote. Dejstvo, ki ga je sodišče prezrlo pa je, da je priča O. jasno povedal, da vsakemu pove, da nima smisla, da staro hišo zavaruje za visok znesek, ker ne bo dobil niti polovico te vsote, če se kaj zgodi. Nato navaja, da se tožena stranka ne more strinjati z oceno sodišča, da se tožena stranka ni uspela ekskulpirati. Nepremičnina je bila v škodnem dogodku vredna npr. le 30.000,00 EUR, ta vrednost pa se vsakokratno spreminja. Na podlagi navedenega je sodišče nedvomno napačno ocenilo dejansko stanje, ko je odločilo, da tožena stranka ni kumulativno dokazala obe predpostavki izpostavljene izjeme, ki omogoča, da bi se tožena stranka lahko ekskulpirala plačila celotne zavarovalne vsote. V danem primeru je šlo zagotovo za zavarovanje subjektivne vrednosti nepremičnine in sicer je bila vrednost podana izključno na podlagi mnenja tožnika. Šlo je za pavšalno oceno vrednosti nepremičnine. Določbo člena 949 OZ, sodišče ne bi smelo tolmačiti tako restriktivno. Tožena stranka je izpostavila, da je potrebno v danem primeru upoštevati predvsem namen same zavarovalne pogodbe in njenega obstoja. Le-ta služi in bi moral služiti povračilu dejanske nastale škode, ki jo utrpijo zavarovanci in drugi oškodovanci, ne pa na neupravičeni obogatitvi, na strani zavarovancev. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Tožeča stranka je mnenja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjala, da ni bilo vse uničeno. Tožena stranka je sodnega izvedenca gradbene stroke predlagala, da bi ocenil višino škode in ne da bi podal mnenje, ali je bilo res vse uničeno ali ne. Tožena stranka tako ni v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da je bila nepremičnina v celoti uničena. Nadalje navaja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe Splošnih pogojev za požarno zavarovanje, ker je bila z zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, kar pomeni, da se zavarovalnina določi po tej vrednosti, kot je to določeno v sedmem odstavku 949. člena OZ. Obračun škode glede na dogovor pravdnih strank, ni pravno relevanten oziroma je glede na sklenjeno pogodbo že sam po sebi napačen. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek gradila na podlagi določbe sedmega odstavka 949. člena OZ in sodišče prve stopnje je temu pravilno sledilo. Šlo je za sporazumno ugotovljeno vrednost nepremičnine. Ne bo šlo za neupravičeno obogatitev, saj bo tožeča stranka dobila le zavarovalno vsoto, za katero je tudi plačevala zavarovalno premijo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izplačilo povračila celotne zavarovalne vsote iz sklenjene zavarovalne police za premoženjsko zavarovanje po polici št. ..., po kateri je bila nepremičnina zavarovana za zavarovalno vsoto 65.000 EUR. V tožbi je navedla, da gre za sporazumno določeno vrednost nepremičnine in da je ta nepremičnina bila v celoti uničena. Tako je zatrjevala dejanski stan za uporabo določbe sedmega odstavka 949. člena Obligacijskega zakonika, po katerem v primeru, če je bila z zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari s sporazumom ugotovljena, se zavarovalnina določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti, in če za to razliko ni utemeljenega razloga (kot je npr. zavarovanje rabljene stvari na vrednost takšne nove stvari ali zavarovanje subjektivne vrednosti). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka takšen zakonski dejanski stan ugotovilo, ker je na podlagi ugovornih navedb tožene stranke zaključilo, da je tožena stranka podala materialnopravno nesklepčen odgovor na tožbo, saj v odgovoru na tožbo ni substancirano in jasno ugovarjala, da je bila celotna nepremičnina tožnika uničena, da vrednost zavarovanja stvari ni bila sporazumno ugotovljena, predvsem pa ni dokazala, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti. Prav tako pa ni dokazala, da za to razliko ni utemeljenega razloga.

6. Tožena stranka v pritožbi sicer takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje izpodbija, vendar njene pritožbene navedbe niso utemeljene. Neutemeljeno se v pritožbi skuša z drugačnim razumevanjem njenega odgovora na tožbo opredeliti do tega, da je tožena stranka te tožbene trditve tožeče stranke, da je nepremična stvar v požaru bila v celoti uničena, temu nasprotovala. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek pravilno sprejelo v točki 10. obrazložitve sodbe in vse kar tožena stranka v pritožbi skuša s pritožbenimi navedbami spremeniti, pritožbeno ni utemeljeno. Dejstvo je, da tožena stranka trditev in ugovora v smeri, da nepremična stvar v požaru ni bila v celoti uničena, ni substancirano in določno podala.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila vrednost zavarovane nepremičnine sporazumno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine sklepanja pogodbe, katere je ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanega tožnika in priče, to je zavarovalniškega zastopnika, pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dejansko sporazumeli o zavarovalni vrednosti oziroma o vrednosti zavarovane stvari, to je o vrednosti tožnikove nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnik in O. pogovarjala in dogovarjala o ceni nepremičnine, ki jo je tožnik želel zavarovati in tudi o njeni vrednosti. Agent O. je vedel, kaj pomeni zavarovalna vsota in pritožbene navedbe v tej smeri, ko skuša tožena stranka doseči drugačno razlago oziroma drugačno oceno izpovedi te priče, pritožbeno niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari in je zato napravilo pravilen zaključek v točki 17. obrazložitve sodbe, da se mora sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari upoštevati pri izračunu škode in izplačilu zavarovalnine in zato obračun po splošnih pogojih ne pride v poštev oziroma v takem primeru ni potreben, tožniku pa glede na tako sklenjeno pogodbo tudi ni potrebno dokazovati višine škode.

8. Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da je po njenem mnenju neka dejanska vrednost nepremičnine 30.000,00 EUR. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni substancirano in konkretno navedla razlogov, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti te nepremičnine. Prav tako ni uspešno navedla, da za to razliko ni utemeljenega razloga. Glede na tožbene trditve tožeče stranke je prešlo dokazno breme za dokazovanje, da je v pogodbi določena vrednost znatno višja od resnične vrednosti na toženo stranko. Ob pregledu spisovnega gradiva pa se izkaže, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede znatnega odstopanja od, v pogodbi določene vrednosti zavarovane stvari od resnične vrednosti. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni finančno opredelila odstopanja od resnične vrednosti, kar bi lahko storila npr. z mnenjem izvedenca gradbene stroke, vendar je ta dokaz predlagala v druge namene in s tem je sodišču onemogočilo presojanje ali vrednost, sporazumno določena v pogodbi znatno odstopa od resnične vrednosti te nepremičnine. Ker temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, ker ni denarno ovrednotila razlike med resnično in pogodbeno vrednosti, se tako v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določbo sedmega odstavka 949. člena OZ in ne določilo splošnih pogojev za zavarovanje, ki bi narekovali uporabo tako imenovanega odškodninskega principa za določitev vrednosti nastale škode, na nepremičnini tožnika. Prav tako tožena stranka v odgovornih trditvah ni trdila in zatrjevala, da za določitev znatne večje vrednosti ni nobenega utemeljenega razloga (kot je to navedeno v določbi sedmega odstavka 949. člena OZ).1 Kot že obrazloženo, glede na trditveno podlago tožeče stranke, je trditveno breme z dokazovanjem nasprotnega prešlo na toženo stranko, to je na stran zavarovalnice, katera pa ni podala materialnopravno sklepčnega odgovora na tožbo, saj njen odgovor na tožbo ni vseboval pravilnih trditev za ekskulpacijo tožene stranke, da torej sodišče prve stopnje ne bi uporabilo določbo sedmega odstavka 949. člena OZ. Tožena stranka bi morala kumulativno dokazati, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in da za to razliko ni utemeljenega razloga. Ker temu odgovornemu bremenu ni zadostila, je zato njena pritožba neutemeljena.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje stvari v izpodbijanem delu in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbo sedmega odstavka 949. člena OZ, zato je sodišče druge stopnje na podlagi člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere opozarja pritožba, saj je sodišče prve stopnje sprejelo pravilni dokazni sklep, da se ne postavi izvedenca gradbene stroke, ker tožena stranka ni podala odgovornih trditev na tožbo o tem, da bi naj pogodbena dogovorjena cena znatno odstopala od resnične vrednosti nepremičnine in je zato ta dokaz predlagala za dokazovanje drugega, za to zadevo pravno nerelevantnega dejstva. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ker s pritožbo ni uspela in ker je tožeča stranka substancirano navedla dejstva, pomembna za odločitev o pritožbi tožene stranke. Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1375 točk, povečano za 2 % materialne stroške, vse pa povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 785,37 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka plačati tožeči na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj sodbo VSL II Cp 141/2015 z dne 10. 3. 2015 in odločba VSM I Cpg 50/2017 z dne 11. 5. 2017.