Jedro

Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče pri odločitvi ni upoštevalo 186. člena OZ, ki ureja vprašanje odgovornosti več oseb za škodo. Tožnik je odškodninsko odgovornost toženca utemeljeval na njegovi individualni odgovornosti, da je toženec tisti, ki ga je naklepno napadel in je zato odgovoren za škodo. Tožnik ni trdil, da je toženec povzročil škodo kot sodelujoči (oziroma eden od sodelujočih) v pretepu, niti ni konkretiziral poteka pretepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe glede tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 7. 2017 dalje do plačila ustavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 709,30 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu in v nasprotju s pravico tožnika do sodnega varstva izhajalo iz dokaznega standarda gotovosti, vendar pa bi moralo glede presoje zatrjevanega udarca v predel nosu tožnika s strani toženca uporabiti dokazni standard pretežne verjetnosti, ki pride v poštev v primerih, ko je tožnik v dokazni stiski. Tožnik je za obstoj pravnorelevantnega dejstva predlagal izvedbo vseh mogočih dokazov, zatrjevanega odločilnega dejstva pa ni bilo mogoče ugotoviti z gotovostjo. Tožnik sicer meni, da mu je dejstvo toženčevega udarca v tožnikov nos uspelo dokazati onkraj razumnega dvoma, zaradi česar sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče tožniku očita spreminjanje trditev glede tega, da je tožnik v tožbi trdil, da mu je toženec prizadejal več udarcev, medtem ko je z izpovedbo potrdil, da mu je toženec prizadejal zgolj udarec v nos, vendar pa velja tudi za primere, kadar ni mogoče ugotoviti, katera izmed oseb, ki je sodelovala v pretepu, je tožniku povzročila škodo, da so vsi udeleženci pretepa solidarno odgovorni za škodo. Tožnik je tožencu ves čas konsistentno očital odgovornost za več udarcev, zato okoliščina, da je toženec tožniku prizadejal zgolj en udarec, pri čemer za ostale udarce tega z gotovostjo tožnik v izpovedbi ni mogel potrditi, ni pravno odločilna. Prav tako ni bistvena tožnikova sprememba navedbe o zaporedju udarcev. Sprememba te navedbe ni pomenila prilagajanja navedb potrebam pravdnega postopka. Sodišče je v 81. točki obrazložitve protispisno in v nasprotju z lastnimi povzetki zaslišanj posameznih prič ugotovilo, da so vse zaslišane priče v postopku hotele pomagati kolegu varnostniku – tožniku, vendar iz točk 58 in 59 sodbe, ki se nanašata na zaslišanje varnostnika A. A., in točke 66, ki se nanaša na zaslišanje varnostnika B. B., izhaja ravno nasprotno – nihče izmed obeh varnostnikov ni potrdil, da bi z lastnimi očmi videl udarec, ki ga je toženec zadal tožniku. Sodišče v 49. točki obrazložitve tožniku očita, da ni, ko je podajal kazensko ovadbo, z ničemer omenjal, da naj bi ga ravno toženec z enim udarcem udaril ter da je šele na zaslišanju v kazenski zadevi 10. 11. 2017 prvič individualiziral toženca in njegov udarec v predel nosu. Tožnik ob podajanju ni navedel, da se ne spomni, kdo mu je zadal udarec, temveč je izpovedal, da je prejel več udarcev s strani družbe toženčevega brata. Glede na to, da je šlo za kaznivo dejanje nasilništva, individualizacija toženca takrat ni bila bistvena. Tudi okoliščina, da niti ostali varnostniki in varnostnik C. C., ki je v pravdi potrdil obstoj udarca, tega v predpravdnem postopku niso navajali, ni odločilna. Glede na to sodišče neutemeljeno ni štelo za z gotovostjo dokazanega dejstva, da je toženec udaril tožnika v nos. Sodišče je dokaze presojalo pristransko in zmotno ugotovilo, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu. Tožnik sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče kljub ugotovitvi v 37., 74., 76., 93. in 94. tč., da je bil toženec vpleten v medsebojno obračunavanje in da je bila toženčeva agresija usmerjena proti varnostnikom, ni uporabilo določila 186. člena OZ, v skladu s katerim za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj in so sodelovale v pretepu, vsi udeleženci odgovarjajo solidarno. Tudi po ugotovitvi sodišča je poškodbe tožniku nedvomno zadal bodisi toženec bodisi eden izmed njegovih prijateljev, ki so se zaradi obračunavanja toženčevega brata s strani varnostnikov v večji skupni zbrali pred klubom in so povzročili vsesplošno prerivanje ter zmedo, v kateri je bilo poškodovanih več varnostnikov, tudi tožnik. Zato se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, katere udarce je prav toženec zadal tožniku, saj toženec že zaradi udeležbe v pretepu odgovarja za celoten obseg škode.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi trdil, da ga je toženec večkrat udaril v glavo in obraz, da ga je toženec naklepno napadel in fizično poškodoval, da je kazal hudo stopnjo verbalne in fizične agresije, da mu je toženec povzročil površinsko poškodbo glave, rano na nosu in udarnino prsta brez poškodbe nohta. Toženec pa je v postopku ugovarjal, da je šlo v kritičnem trenutku za pretep z več udeleženci in ne za individualno usmerjeni protipravni ter namerni napad na tožnika, pri čemer je zanikal, da bi toženec povzročil škodo tožniku in predlagal zavrnitev zahtevka.

6. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo, z vprašanjem, katere udarce je toženec zadal tožniku, ker toženec že zaradi udeležbe v pretepu odgovarja za celoten obseg škode, ni utemeljen, saj je tožnik v tožbi odgovornost toženca utemeljeval na toženčevi individualni krivdni odgovornosti. Trdil je, da je bil toženec tisti, ki je tožniku z več udarci povzročil tri poškodbe. Sodišče prve stopnje je zato v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, ali je toženec zadal tožniku zatrjevane udarce v glavo, prst in nos. Glede na to, da tožnik s svojo izpovedbo ni potrdil, da mu je poškodbe glave in prsta povzročil toženec, se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pravilno osredotočilo na ugotavljanje odločilnega dejstva, ali je toženec udaril tožnika v nos in mu povzročil poškodbo nosu. Po izvedeni zelo natančni, skrbni, prepričljivi in življenjsko logični dokazni oceni (8. člen ZPP), je ugotovilo, da tožniku ni uspelo s stopnjo prepričanja izkazati, da ga je v nos udaril (ravno) toženec in mu s tem posledično povzročil poškodbo nosu. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec zadal tožniku udarec v nos, saj dokazni postopek tega ni potrdil. 7. Kompetenca pritožbenega sodišča v pritožbenem postopku je omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta tako postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev.1 Glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izjemno natančna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja izkazati, da je bil ravno toženec tisti, ki mu je z udarcem v nos poškodoval nos. Ugotovitev sodišča, da tožnik navedenega zatrjevanega odločilnega dejstva ni uspel izkazati, temelji na natančni analizi izvedenih dokazov, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokaze presojalo pristransko, ni utemeljen. Ker dokazni postopek tožbenih trditev o udarcu toženca ni potrdil, pri čemer je za ugotavljanje navedenega dejstva sodišče prve stopnje odločalo na podlagi 215. člena ZPP na podlagi trditvenega in dokaznega bremena tožnika, sledeč dokaznemu standardu prepričanja, pritožba zmotno meni, da bi na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje moralo s stopnjo gotovosti zaključiti, da je bil toženec tisti, ki je tožnika udaril v nos. Tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje uporabilo še nižji dokazni standard pretežne verjetnosti, tak zaključek, za katerega se zavzema pritožba, ne bi bil možen, saj dokazna ocena izvedenih dokazov podlage zanj ne daje. Že sama okoliščina, da je tožnik v postopku svoje trditve glede zaporedja udarcev spreminjal, kot tudi okoliščina, da s svojo izpovedbo ni potrdil obstoja zatrjevnih več udarcev (v glavo, prst in nos), temveč zgolj udarec v nos, česar niti ob podaji kazenske ovadbe, ki jo je podal neposredno po dogodku, ni navedel, jemlje verodostojnost njegovi izpovedbi. Ostali dokazi, razen izpovedba tožnika v postopku posameznih preiskovalnih dejanj in izpovedba varnostnika C. C., glede česar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj navedenima dokazoma ne poklanja vere, prav tako ne potrjujejo tožnikov trditev. Ker tožnik ni izkazal, da ga je toženec udaril v nos, s čimer mu je povzročil poškodbo nosu, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Glede na prej predstavljeno in povzeto trditveno podlago tožnika ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja vprašanje odgovornosti več oseb za škodo. Tožnik je odškodninsko odgovornost toženca utemeljeval na njegovi individualni odgovornosti, torej da je toženec tisti, ki ga je naklepno napadel in je zato odgovoren za škodo. Tožnik ni trdil, da je toženec povzročil škodo kot sodelujoči (oziroma eden od sodelujočih) v pretepu, niti ni konkretiziral poteka pretepa. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na trditveno podlago tožnika glede toženčeve odgovornosti, zato pravilno ni presojalo njegove odgovornosti na podlagi prvega ali četrtega odstavka 186. člena OZ, za kar se zavzema pritožba. Ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 37, 74, 76, 93 in 94 v podano trditveno podlago tožbe ne morejo poseči, zato pritožba zmotno meni, da slednje ugotovitve dajejo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podane kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi toženec mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), še posebej glede na vsebinske razloge iz sodbe sodišča prve stopnje in razloge, s katerimi je tožnik v pritožbi izpodbijal sodbo.

1 J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 2005, stran 93.