Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi, na podlagi katerih tožnik zahteva obnovo postopka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, je napačna. To velja zlasti za mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino z dne 21. 5. 2012, ki se nanaša na očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 2. odstavku 328. člena KZ-1), pa tudi za izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke z dne 20. 1. 2013, ki je bilo podano pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v obravnavanem delovnem sporu, in sicer sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Navedena sodba je postala pravnomočna šele z vročitvijo strankam, tožniku pa je bila vročena 6. 3. 2013, zato ne drži ugotovitev, da izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza.

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, to je dokazov, ki bi se nanašali na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja (torej da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR) še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi namreč ni podrobnejše in natančnejše utemeljitve očitkov, ki bi se nanašali izključno na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Vsi očitki, tako glede odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, se nanašajo na ravnanje tožnika ob prometni nezgodi, zato se nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, nedvomno nanašajo na oba odpovedna razloga. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, popravljenim s sklepom o popravi z dne 23. 3. 2016, zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) v zvezi s popravnim sklepom podaja tožeča stranka pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 2. 2016 (in s popravnim sklepom z dne 23. 3. 2016) sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke v zvezi s predlagano obnovo postopka v zvezi z izpodbijanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na podano trditveno podlago je zaključilo, da naj bi dokazi, na katere se je sklicevala tožeča stranka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe ter da ti dokazi niso take narave, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša odločitev, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Prav tako naj dokazi ne bi dokazovali, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenostjo predlagane obnove postopka je neobrazložena, protispisna in tudi zmotna. Odločitve sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti zavoljo dejstva, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v delovnem sporu pravnomočno zaključen postopek dne 7. 12. 2012, dokazi pa naj bi nastali po zaključku postopka. Izvedensko mnenje izvedenca za sodno medicino dr. A.A. je bilo podano že dne 21. 5. 2012, torej pred zaključkom postopka, le tožnik zanj ni vedel in ga ni predložil v spis, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dokaz je do trenutka pravnomočnosti že obstajal in je popolnoma ovrgel enega izmed očitkov delodajalca, to je očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ-1). Izvedenec je namreč potrdil, da so vzrok smrti pešca hude in obsežne poškodbe možganov, pri čemer je smrt v direktni povezavi s samimi poškodbami in je nastopila takoj po nezgodi ter je kakršnakoli možnost pomoči pri takih poškodbah izključena.

Očitek delodajalca tožniku je bil sledeč: tožnik naj bi na spornem odseku zaradi neprilagojene hitrosti trčil v pešca, ga po trčenju potiskal in nato z vožnjo nadaljeval, ne da bi mu nudil pomoč ter naj bi s tem naklepoma oziroma iz malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, pri čemer naj bi imela kršitev vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ-1). Česa drugega toženka ni očitala, zato se lahko presojajo samo omenjeni očitki in ne kaj novega ali kaj več. Tako tožena stranka niti z besedo ni omenila, v čem naj bi se kazala tožnikova naklepna oziroma malomarnostna kršitev pogodbene obveznosti, razen v očitku o storjenih kaznivih dejanjih. Tožnik je s predloženimi dokazi v celoti izpodbil očitke o storjenih kaznivih dejanjih, sodišče prve stopnje pa je zavrnitev predloga za obnovo postopka utemeljilo z navedbo, da naj tožnik ne bi predložil dokazov, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti. V tem delu je torej sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke, prav tako pa je tudi v tem delu odločitev neobrazložena oziroma se je ne da preizkusiti. Dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno.

Tožnik ni storil ničesar protipravnega in je bil le nesrečen slučaj, da se je v trenutku, ko je močno vinjen pešec v temnih oblačilih ležal vzdolžno po sredini cestišča, peljal v okviru dovoljenih omejitev hitrosti in drugače, kot je reagiral, niti ni mogel reagirati, kar je potrdil izvedenec cestno prometne stroke. V njegovem ravnanju torej ni nobenega izmed očitanih kaznivih dejanj, zato tudi ni nobenih kršitev delovnih obveznosti, ki jih tožena stranka tako ali tako ni podrobneje utemeljila. Zato je jasno, da če odpade razlog oziroma očitek o obeh kaznivih dejanjih, potem tudi naklepne ali malomarnostne kršitve delovnih obveznosti v konkretnem primeru ne more biti. Med ravnanjem voznika in med očitanimi kaznivimi dejanji ni vzročne zveze oziroma je le-ta pretrgana zaradi ravnanja ponesrečenca, kar je potrdil kazenski postopek. Sodišče prve stopnje pa neutemeljeno vidi v ravnanju tožnika kršitve pogodbenih obveznosti, pri čemer ne navede, v čem se kažejo te kršitve, ves čas le poskuša obrazložiti, zakaj ne dovoli obnove postopka.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditvene podlage tožnika v podanem predlogu, zaradi česar se tudi v tem pogledu sklepa sodišča prve stopnje sploh ne da preizkusiti. V zvezi s prvim očitkom o kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. člen KZ-1) se namreč kazenski postopek za omenjeno dejanje sploh ni vodil in je takšen odpovedni razlog tako ali tako neutemeljen, saj je bil ponesrečenec po trčenju takoj mrtev in znaki omenjenega kaznivega dejanja tako ali tako niso podani, potrdila pa je to že obdukcija oziroma mnenje sodno medicinskega izvedenca. Mnenje izvedenca dr. A.A. z dne 21. 5. 2012 je potrdilo, da so vzrok smrti pešca hude in obsežne poškodbe možganov, pri čemer je smrt, ki je nastopila takoj po nezgodi, v direktni povezavi z nezgodo. Kakršnakoli možnost pomoči je pri takih poškodbah izključena. Ta dokaz je obstajal že pred pravnomočnim zaključkom delovnega spora, poleg tega pa je tožnik že v prvotnem delovnem sporu predlagal, da se tudi ta sporna vprašanja razčistijo oziroma naj tožena stranka dokaže svoje sume, pri čemer je tožnik predlagal izvedenca sodno medicinske stroke, sodišče prve stopnje pa navedenega pravno relevantnega vprašanja sploh ni razčiščevalo in je le sledilo očitkom delodajalca, ne da bi se za te očitke ponudili ustrezni dokazi.

V zvezi z drugim očitanim kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) pa je kazenski postopek pravnomočno zaključen. O tožnikovi pritožbi zoper kazensko obsodilno sodbo (sodišča prve stopnje) je odločalo Višje sodišče v Kopru in s sodbo opr. št. II Kp 43650/2011 z dne 1. 10. 2015 tožnika oprostilo vseh očitkov iz obtožbe. Pritožbeno kazensko sodišče je tožnika oprostilo očitkov iz obtožbe, saj je k prepovedani posledici odločilno prispeval pokojni oškodovanec, s tem ko je ležal na sicer bolj levi strani cestišča. Tako je pritožbeno sodišče zaključilo, da ni dokazano, da bi tožnik storil očitano kaznivo dejanje, saj ni dokazana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in med nastankom prepovedane posledice. Torej niso podani znaki kaznivega dejanja. Iz mnenja izvedenca cestno prometne stroke dr. B.B. z dne 20. 1. 2013 izhaja, da se je povzročiteljevo vozilo gibalo s hitrostjo 73 km/h, torej znotraj dovoljene hitrosti na tistem odseku (90 km/h) ter da ob pogojih nočne vožnje in glede na položaj pešca voznik vozila lahko zazna le-tega na razdalji, ki je krajša od 40 metrov, pri čemer bi se voznik lahko ustavil glede na hitrost vožnje 73 km/h pri razdalji najmanj 52 m. Tako po mnenju izvedenca voznik ni imel tehnične možnosti z zaviranjem v sili ustaviti vozila do ležečega pešca. Vzrok za nastanek prometne nesreče je v celoti na strani pešca, v ravnanju voznika pa ni protipravnosti oziroma je med ravnanjem voznika in med nastankom nesreče vzročna zveza pretrgana. Navedeni dokazi v celoti potrjujejo, da niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, v kateri je umrl pešec (2. odstavek 323. člena KZ-1). Sploh pa je potrjeno, da ne drži očitek iz odpovedi, da naj bi tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter dovoli obnovo postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, ker vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Če se tožeča stranka s pravno presojo in dejanskimi ugotovitvami ne strinja, kar je osnovni razlog tudi za uveljavljanje kršitev po 14., pa tudi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev.

6. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka vsaj preuranjena in zato napačna.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka oprlo na pravilno pravno podlago - določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) o obnovi postopka (zlasti na določbe 10. točke 394. člena ZPP) ter Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) glede odpovednih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zlasti na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR).

8. Ugotovitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi so zlasti naslednje: - Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je zaradi neprilagojene hitrosti s sprednjim delom avtomobila trčil v pešca, ga po trčenju potiskal po vozišču, nato pa nadaljeval vožnjo, ne da bi mu pomagal, pešec pa je na kraju nesreče umrl. - S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 11/2012 z dne 10. 5. 2012 je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi, reintegracijski in reparacijski zahtevek, kakor tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Na pritožbo tožeče stranke je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 817/2012 z dne 7. 12. 2012 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- Dne 4. 4. 2013 je tožeča stranka vložila revizijo in predlog za obnovo postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 114/23013 z dne 2. 9. 2013 prekinilo postopek in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da najprej odloči o predlogu za obnovo postopka. Po prekinitvi postopka za obnovo postopka pred prvostopenjskim sodiščem do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi zoper tožnika je sodišče prve stopnje potem, ko je 5. 11. 2015 prejelo pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, izdalo sklep o nadaljevanju postopka.

- Tožeča stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala z dejstvom, da se je v kazenskem postopku seznanila z novimi dejstvi in dokazi, ki bi vplivali na to, da bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi na voljo v okviru sojenja na prvi stopnji. Sklicevala se je na izvedensko mnenje izvedenca za sodno medicino dr. A.A. z dne 21. 5. 2012 ter na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke dr. B.B. z dne 20. 1. 2013. - S pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, to je s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Ip 43650/2011 z dne 1. 10. 2015, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. I K 43650/2011 z dne 9. 12. 2014, je bil tožnik oproščen vseh očitkov iz obtožbe, ker je sodišče ugotovilo, da ni dokazano, da bi tožnik storil očitano kaznivo dejanje.

9. Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, so nova dejstva v smislu citiranega predpisa (1. točke 394. člena ZPP) le tista, ki so nastala do trenutka nastopa pravnomočnosti odločbe, dejstva, ki so nastala pozneje, pa niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 283/2007 z dne 26. 2. 2008. 10. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka z utemeljitvijo, da je bil postopek v obravnavanem delovnem sporu pravnomočno končan dne 7. 12. 2012 s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 817/2012. Izvedenski mnenji pa sta bili (v okviru kazenskega postopka) izdelani dne 21. 5. 2012 in 20. 1. 2013, zato ne predstavljata dokazov, zaradi katerih bi bila dopustna obnova postopka, ker so ti dokazi nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, smiselno enako pa velja za sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 43650/2011 z dne 1. 10. 2015. Drugi razlog za zavrnitev predloga za obnovo postopka pa je po presoji sodišča prve stopnje v tem, da dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka, niso take narave, da bi bila zaradi njih, če bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku, izdana za tožečo stranko ugodnejša odločitev. Tožnik je, kot navaja sodišče prve stopnje, utemeljeval predlog za obnovo postopka z novimi dokazi o tem, da v njegovem ravnanju niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, pa ni predložil, zato bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v njegovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja, še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ne bi mogla biti izdana zanj ugodnejša odločba, tudi če bi bili predlagani dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da gre za nova dejstva in nove dokaze in da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi, na podlagi katerih tožnik zahteva obnovo postopka, nastali po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, napačna. To velja zlasti za mnenje sodnega izvedenca za sodno medicino dr. A.A. z dne 21. 5. 2012, ki se nanaša na očitano kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (očitek kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 2. odstavku 328. člena KZ-1), pa tudi za izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke dr. B.B. z dne 20. 1. 2013, ki je bilo podano pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v obravnavanem delovnem sporu, in sicer sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 817/2012 z dne 7. 12. 2012. Navedena sodba je postala pravnomočna šele z vročitvijo strankam, tožniku pa je bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, vročena 6. 3. 2013, zato ne drži ugotovitev, da izvedensko mnenje ne predstavlja novega dokaza.

12. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil novih dokazov o tem, da njegovo ravnanje ne predstavlja hude kršitve delovnih obveznosti, to je dokazov, ki bi se nanašali na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in da bi tudi v primeru, če bi bilo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja (torej da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR) še vedno obveljala ugotovitev, da je storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi namreč ni podrobnejše in natančnejše utemeljitve očitkov, ki bi se nanašali izključno na odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker so vsebinsko neločljivo povezani z očitki, ki se nanašajo na odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR). Vsi očitki, tako glede odpovednega razloga po 1. kot po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, se nanašajo na ravnanje tožnika ob prometni nezgodi, zato se nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, nedvomno nanašajo na oba odpovedna razloga. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene.

13. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP). Glede na že zgoraj obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, ponovno oceniti že izvedene dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek ter na tej podlagi ponovno presoditi, ali je v obravnavanem primeru podan zatrjevani razlog za obnovo postopka in odločiti o utemeljenosti predloga za obnovo postopka.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.