Jedro

Toženka je ugotovila dvoje, in sicer prvič, da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter drugič, da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela toženka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odpravil svojo odločbo št. 0611-2934/2011-15 z dne 26. 10. 2012 v zvezi z odstranitvijo kovinskega kontejnerja dimenzij 2,5 m x 6 m z dela zemljišča s parc. št. 1872/6 k. o. ...

2. V obrazložitvi navaja, da je v prvotnem postopku na podlagi tožnikove prijave o nenamenski rabi zemljišč ugotovil, da je na delu navedenega zemljišča postavljen kontejner v nasprotju z določbami 2., 4. in 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), zato je bil z odločbo z dne 26. 10. 2012 izrečena njegova odstranitev. S sklepom z dne 5. 8. 2014 je bila na predlog zavezanca (zakupnika) dovoljena obnova navedenega postopka v obsegu ponovnega ogleda zemljišč zaradi ugotovitve namenske rabe. Nadalje v izpodbijani odločbi ugotavlja, da so v kontejnerju shranjeni samo stroji in pripomočki za delo v oljčniku (orodje, mreže, zaboji, ...) in navaja razloge, na podlagi katerih meni, da za postavitev zabojnikov tožnikovo soglasje ni bilo potrebno. Glede na navedeno sklene, da zabojnik ne predstavlja degradacije kmetijskega zemljišča. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v postopku reševanja pritožbe prvostopenjski organ na njegovo zahtevo dopolnil dejansko stanje z ogledom in ugotovitvijo lastnosti tal na delu zemljišča pod spornim objektom. Iz zapisnika o ogledu z dne 21. 4. 2016 izhaja, da je na delu zemljišča s parc. št. 1872/6 k. o. ... urejen oljčnik v izmeri 0,22 ha; da je na skrajnem vzhodnem delu tega oljčnika v rob brežine vkopan zabojnik; da je postavljen tik ob visokem suhozidu (brežina je visoka 2 m in je zelo strma) v medvrstni prostor oljčnika; da je bil času pregleda izkopan talni profil ob zabojniku, iz katerega je razvidno, da so tla zelo plitva in kamnita ter da je travna ruša debela le 2 cm, pod njo pa je zemljina pomešana z zdrobljeno matično kamnino; da se v globini 10 cm nahaja mešanica kamnin brez rodovitne prsti ter da so tla zbita, kamnita in neprimerna za obdelavo; da je zabojnik postavljen na točkovne temelje, dvignjen od tal približno 10 do 15 cm, površina tal pod zabojnikom pa je gola, vidna je zdrobljena kamnina brez vegetacije; da je tudi iz tega dela tal razvidno, da so tla pod zabojnikom slabo rodovitna, saj ne vsebujejo zadostne količine humusa; da površina ob zabojniku predstavlja manipulativni prostor za delo v oljčniku, je kamnita in nerodovitna, vegetacija je skromna; da ob suhozidu oziroma brežini, ob katero je postavljen zabojnik, raste avtohtona primorska vegetacija (trstičje, robide), značilna za plitva tla; da ostali del površine predstavlja skrbno negovan oljčnik. Navaja še, da je kraj postavitve zabojnika izbran tehtno, saj je postavljen na rob brežine, kjer je rodovitnost tal naravno zmanjšana zaradi pomanjkanja humusa, zasenčenosti terena in skalovitosti ter da zato zabojnik ne povzroča degradacije zemljišča. To naj bi bilo zaradi nizke kakovosti tal na delu, na katerem je postavljen zabojnik, že samo po sebi neprimerno za obdelavo in ga zabojnik ne more poslabšati oziroma povzročiti njegove degradacije. Dodaja še, da zavezanec posredno tudi ta del zemljišča uporablja v kmetijske namene, saj mu zabojnik služi kot kmetijski pomožni objekt za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku in je tako njegov bistven namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Na podlagi navedenega ocenjuje, da zavezancu ne gre očitati ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ne izhaja, na katero pravno podlago se opirata glede postavitve objektov in pripadajoče infrastrukture na kmetijskem zemljišču. Meni, da so ugotovitve o naravi tal pod kontejnerjem in namenu kontejnerja za odločitev nepomembne. Pomembno naj bi bilo najprej, ali je na kmetijskem zemljišču lahko postavljen kakršenkoli objekt in ostala infrastruktura, pa četudi gre samo za kontejner, potem pa še, ali je objekt legalen in ali je podano soglasje. Organ bi pri tem moral upoštevati veljavne predpise in prostorske akte občine, kar v tem primeru ni bilo storjeno. Trdi, da gre za vzpostavitev prakse, ki bo pomembna tudi v drugih podobnih primerih. Za kmetijska zemljišča namreč veljajo posebna zakonodaja in predpisi, upoštevati pa je treba tudi občinske prostorske akte. O tem, ali je zemljišče pod kontejnerjem (ne)rodovitno in ali je postavljen na pravem mestu, naj odločajo ustrezno usposobljeni strokovnjaki, toženka pa bi se morala ob upoštevanju veljavnih prostorskih aktov ukvarjati le z legalnostjo postavljenega kontejnerja in ostale infrastrukture.

5. Nadalje navaja, da se je prvostopenjski organ skliceval na določbe Pravilnika o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik, ki ga je sprejel tožnik), ne da bi jih povzemal v celoti. Poleg tega pa uporaba Pravilnika ne odvezuje toženke od upoštevanja veljavnih občinskih predpisov. Dodaja tudi, da Pravilnik ni bil pravilno uporabljen. Za ugotovitev, da naj bi bilo soglasje pridobljeno že pred ustanovitvijo tožnika, pa naj ne bi zadostovale izjave prič. Sklicuje se še na prvi odstavek 26. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Odlok), iz katerega naj bi izhajalo, da kontejner in ostala infrastruktura zavezanca ne bi smela stati na kmetijskem zemljišču. Citira tudi peti odstavek 40. člena v letu 2016 spremenjenega Odloka, po katerem je na kmetijskih in gozdnih zemljiščih prepovedana postavitev bivalnih in drugih kontejnerjev. Opozarja tudi na določbe 3. č člena ZKZ, po katerih je lokalna skupnost tista, ki v svojih prostorskih aktih dopusti gradnjo in postavitev nekaterih objektov na kmetijskih zemljiščih.

6. V tožbi še trdi, da mu izjave prič, na podlagi katerih je bila dovoljena obnova, niso bile vročene. Meni tudi, da v obravnavanem primeru prvostopenjski organ ne bi smel dopustiti obnove, saj izjave, ki so bile priložene predlogu, nimajo takšne narave, da bi vplivale na odločitev, poleg tega pa bi jih zavezanec lahko podal že med prvotnim postopkom.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja nekatere ugotovitve v izpodbijani in drugostopenjski odločbi ter dodaja, da je naloga kmetijske inšpekcije presoja, ali je postavljeni objekt potreben ali škodljiv za kmetijsko proizvodnjo, za doseganje ciljev kmetijske politike ter ciljev ZKZ.

8. Stranka z interesom (inšpekcijski zavezanec in zakupnik) Mirko Kosmina v odgovoru na tožbo opisuje, kako je prišlo do postavitve spornega kontejnerja.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Z obravnavano tožbo je izpodbijana odločba, ki je bila izdana v obnovljenem postopku. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik zoper sklep o dovolitvi obnove z dne 5. 8. 2014, ki mu je bil vročen 13. 8. 2015, vložil pritožbo, zato je ta sklep postal pravnomočen. Ugovorov, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v samostojni pritožbi zoper sklep, ki je pravnomočen, zato ni mogoče uspešno uveljavljati v postopku presoje zakonitosti odločbe, izdane v obnovljenem postopku. Gre namreč za dva samostojna upravna postopka. V vsakem se izda upravni akt, zoper katerega je dopustna pritožba, po dokončnosti upravnega akta pa upravni spor (271. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, in drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno so pravno nepomembni in zato neutemeljeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o dovolitvi obnove.

11. Po prvem odstavku 268. člena ZUP se postopek obnovi v obsegu, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi obnove. To pomeni, da je obnova dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega ni dovoljeno preseči. V tem primeru je organ s sklepom z dne 5. 8. 2014 dovolil obnovo v obsegu, da se "opravi ponovni ogled zemljišč zaradi ugotovitve namenske rabe" v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 1. točke 260. člena ZUP.

12. Ni sporno, da je na kmetijskem zemljišču, ki je v lasti države in v upravljanju tožnika, stranka z interesom pa je zakupnik tega zemljišča, postavljen kontejner (zabojnik), dimenzij 2,5 m x 6 m. Sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov s področja delovanja kmetijske inšpekcije.

13. Skladno z določbo 106. člena ZKZ je naloga kmetijske inšpekcije nadzor nad izvajanjem določb ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v delu, ki se nanaša na gozd, pa te naloge opravljajo gozdarski inšpektorji. Določbe 4. člena ZKZ ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Pooblastila in pristojnosti kmetijske inšpekcije so podrobneje opredeljena v 7. in 107. členu ZKZ.

14. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč kot za človeka nujno potrebne in omejene dobrine, je že v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in na njeni podlagi sprejetih zakonih urejeno njihovo posebno varstvo, predvsem varstvo najboljših kmetijskih zemljišč. Glede na določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.

15. Prav zaradi varstva namenske rabe kmetijskih zemljišč in preprečevanja njihove degradacije ima kmetijski inšpektor med drugim tudi nalogo, da nadzira, ali lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdeluje kmetijsko zemljišče kot dober gospodar (druga alineja točke A 107. člena ZKZ), nadzira pa tudi ravnanje z rodovitno zemljo (dvanajsta alineja točke A 107. člena ZKZ). V zvezi s tem je pristojen izreči ustrezne ukrepe iz točke B 107. člena ZKZ. Ukrepanje v primeru negospodarnega ravnanja s kmetijskim zemljiščem inšpektorju nalaga tudi tretji odstavek 7. člena ZKZ.

16. Glede na navedeno vsebino pooblastil in pristojnosti kmetijske inšpekcije se je toženka pri presoji, ali so podani pogoji za odreditev ustreznih ukrepov zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, lahko ukvarjala z vprašanjem, ali sporni kontejner pomeni negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma ali degradira oziroma drugače negativno posega v rodovitno zemljo.

17. Na podlagi dopolnitve postopka v obliki ogleda, ki ga je prvostopenjski organ opravil na zahtevo toženke (prvi odstavek 251. člena ZUP), je toženka ugotovila dvoje, in sicer prvič, da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter drugič, da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela toženka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča. 18. Tožbeni očitek, da prvostopenjski organ in toženka za navedeno presojo nimata ustreznega strokovnega znanja, ni utemeljen. Nadzor nad gospodarnim ravnanjem s kmetijskim zemljiščem in ravnanjem z rodovitno zemljo je namreč, kot že rečeno, izrecna pristojnost kmetijske inšpekcije (107. člen ZKZ), inšpektor pa mora biti za tak nadzor zato ustrezno strokovno usposobljen. Ugotovitvam inšpektorice v tem primeru pa tožnik vsebinsko sploh ne ugovarja.

19. Tožbene navedbe o neupoštevanju predpisov s področja urejanja prostora presegajo dovoljeni obseg obnove v tem postopku, zato tožnik z njimi že iz tega razloga ne more uspeti. Sodišče, kljub temu še dodaja, da glede na opredelitev objekta, kot jo določa 1. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), zabojnika, ki ni trdno povezan s tlemi, ni mogoče šteti za objekt, in so zato tudi iz tega razloga neutemeljeni vsi ugovori, s katerimi tožnik zatrjuje nelegalnost obravnavanega posega z vidika pravil o gradnji objektov.

20. Tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo Pravilnika (ki ga je sprejel tožnik sam in gre torej za njegov interni akt) in na s tem povezano zatrjevanje potrebnosti tožničinega soglasja zakupniku za postavitev objektov in naprav, presegajo dovoljen obseg obnove obravnavanega postopka, zato jih sodišče ni obravnavalo. Vseeno tudi v zvezi s tem še pojasnjuje, da je tožnikovo soglasje zakupodajalcu ter s tem povezana uporaba Pravilnika stvar njunega civilnopravnega razmerja in kot taka ni predmet nadzora kmetijske inšpekcije.

21. Sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker se dokazi, katerih izvedbo je tožnik predlagal v tožbi, nanašajo na dejstva, ki za odločitev niso pomembna (in sicer, ker se nanašajo na pravnomočno končan postopek dovolitve obnove oziroma ker presegajo dovoljen obseg obnove), je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).