Jedro

V nadaljevanju postopka naj bi sodišča tožniku s svojim protipravnim ravnanjem onemogočila, da bi dosegel povračilo navedenega zneska in ga tako oškodovala. Ob tem se je tožnik skliceval na toženkino objektivno odškodninsko odgovornost. Dejstveni substrat, ki ga je mogoče razbrati iz tožnikovega trditvenega gradiva, vendarle omogoča obravnavanje tega tožnikovega zahtevka. Za zavrženje tožbe, češ da tožnik ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, zato ni bilo podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za plačilo zneskov 4.987,00 EUR in 1.642,00 EUR, s pripadki, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razglasitev šestih sodnih odločb za protipravne ter plačilo zneskov 4.987,00 EUR in 1.642,00 EUR, obeh z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

2. Tožnik se je pritožil zaradi „kršitve Ustave RS in določb ZPP, ki zadevajo materialno in procesno pravo“. Predlaga „razveljavitev in spremembo“ izpodbijanega sklepa, tako da bo njegovemu zahtevku ugodeno. Sodišče si je napačno razlagalo tožbene navedbe. Tožnik uveljavlja zahtevek po 26. členu Ustave RS za škodo zaradi protipravnega ravnanja sodne oblasti. Po ustavni odločbi Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 se pravdni postopek ne bi smel več nadaljevati, zato so vse v tožbi naštete sodne odločbe protipravne. Njihova pravnomočnost ni ovira za zahtevano presojo. Tožniku je nastala materialna škoda, saj je bil s sodbo III P 405/92, ki je bila pozneje razveljavljena z ustavno odločbo, obsojen na plačilo 4.987,00 EUR, z odločbo celjskega sodišča pa še na 1.642,00 EUR pravdnih stroškov. Tožniku je bilo preprečeno, da bi lahko učinkovito branil svoje pravice s pravnimi sredstvi. Na nesklepčnost tožbe bi se moralo sodišče odzvati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe in ne šele po dveh letih, ko je bila tožba že vročena toženki. Z izdajo sklepa izven obravnave je bila tožniku kršena tudi ustavna pravica do kontradiktornega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pravdnem postopku je mogoče izpodbijati sodno odločbo samo z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so predpisana v Zakonu o pravdnem postopku(1) (ZPP). Tožbe, kakršna je tožnikova, ni med njimi. Res pa tožnik, kot se da razbrati iz trditvene podlage tožbe, s svojim zahtevkom niti ne zasleduje razveljavitve ali spremembe spornih sodnih odločb, ampak želi uveljaviti odškodninsko varstvo, ki mu ga omogoča 26. člen Ustave Republike Slovenije(2) (URS). Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

6. Ni dvoma, da je tudi pravnomočna sodna odločba lahko nepravilna in (ali) nezakonita, torej protipravna. Ne glede na to pa tožnik ni upravičen terjati, da se sporne sodne odločbe, zaradi katerih naj bi bil oškodovan, razglasijo za protipravne. Takšen tožnikov ugotovitveni zahtevek ima nedopustno vsebino. Po 181. členu ZPP je namreč s tožbo mogoče zahtevati zgolj ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa (z izjemo pristnosti listine) ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšnega dejstva. To velja tako za (samostojno) ugotovitveno tožbo kot za vmesni ugotovitveni zahtevek. Čeprav gre pri presoji protipravnosti za pravno vprašanje, v izrek sodbe sodi le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa o posameznih predpostavkah odškodninskega razmerja. V zvezi s tem je odveč pritožbeno sklicevanje na tožnikov pravni interes za tožbo, sploh ker ima tožnik za pričakovano odškodninsko pravno varstvo na voljo dajatveni zahtevek.

7. Nedopustnost tožbe je ovira za njeno vsebinsko obravnavanje, zato dejstvo, da je toženka na tožbo že odgovorila, ni relevantno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v zvezi z zahtevano razglasitvijo sodnih odločb za protipravne je torej materialnopravno pravilna. V tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v navedenem obsegu potrdilo izpodbijani sklep.

8. V preostalem pa je tožnikova pritožbena kritika utemeljena. Tožnik je poleg že obravnavanega zahtevka s tožbo uveljavljal še dva denarna zahtevka. Glede prvega (4.987,00 EUR z obrestmi) je pojasnil, da gre za odškodnino, ki jo je plačal oškodovanki po sodbi(3), ki je bila na podlagi njegove ustavne pritožbe pozneje razveljavljena(4). V nadaljevanju postopka naj bi sodišča tožniku s svojim protipravnim ravnanjem onemogočila, da bi dosegel povračilo navedenega zneska in ga tako oškodovala. Ob tem se je tožnik skliceval na toženkino objektivno odškodninsko odgovornost. Dejstveni substrat, ki ga je mogoče razbrati iz tožnikovega trditvenega gradiva, torej vendarle omogoča obravnavanje tega tožnikovega zahtevka. Za zavrženje tožbe, češ da tožnik ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, zato ni bilo podlage. Napačno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje glede drugega zahtevanega denarnega zneska (1.642,00 EUR z obrestmi). Tožnik sicer po višini enak znesek dolguje toženki na račun njenih stroškov postopka v zadnji neuspešni pravdi(5). Tožnik, sodeč po njegovih pritožbenih trditvah, tudi ta znesek uveljavlja kot svojo gmotno škodo, ker naj bi tudi pravdo v C. izgubil zaradi domnevno protipravnega ravnanja sodišča. Res pa je bila trditvena podlaga, ki jo je tožnik ponudil sodišču prve stopnje v zvezi s tem svojim zahtevkom, preskopa in deloma tudi nejasna. Ta zahtevek je postavil šele v svoji vlogi z dne 3. 2. 2010, s katero se je odzval na poziv sodišča k popravi in dopolnitvi prvotne tožbe. Tožnik je tako z uveljavljanjem dodatnega zahtevka poleg obstoječega spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP), zato bi mu sodišče prve stopnje moralo omogočiti tudi popravo oziroma dopolnitev novega zahtevka, upoštevaje 108. člen ZPP. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tega ni storilo, je tožniku odvzelo pravico do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem tožnikovi pritožbi glede odločitve o denarnih zahtevkih ugodilo ter izpodbijani sklep v tem obsegu razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku skrbneje preizkusiti tožnikove dejanske trditve. Če bo potrebno, naj tožnika pozove k popravi oziroma dopolnitvi spremenjene tožbe. Tudi če bo pri ponovnem preizkusu tožbe podvomilo, da iz navedenih dejstev res izhaja vtoževana pravna posledica, bo lahko kvečjemu zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi (morebitne) nesklepčnosti tožbe, vendar šele po opravljenem naroku, saj je toženka na tožbo že odgovorila.

10. Izrek o stroških postopka je odpadel. Tožnik namreč pritožbenih stroškov ni priglasil, zoper dopolnilni sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov, pa se ni pritožil. (1)Uradni list RS, št. 73/2007-UPB 3 in 45/2008

(2)Uradni list RS, št. 33/91-I do 68/2006

(3)Sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani; Enote v Ljubljani, III P 405/92 z dne 25. 11. 1993

(4)Odločba Ustavnega sodišča RS Up-39/95 z dne 16. 1. 1997

(5)Sklep Okrožnega sodišča v Celju P 456/2009 z dne 29. 6. 2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 954/2009 z dne 18. 11. 2009