Jedro

Tožniku se neobstoječ rok za prostovoljni odhod ne more podaljšati.

Izpodbijani sklep ne vsebuje oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebuje le procesno odločitev o zavrženju njegove prošnje o podaljšanju roka. Zato ne gre za dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in ne o dovolitvi zadrževanja tujca na podlagi 73. člena ZTuj-22. Zato v tem upravnem sporu ne more biti relevanten tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ (podredno) začeti postopek dovolitve zadrževanja tožnika. Ob tem sodišče pripominja, da iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Tožnik sam nosi stroške tega postopka.

Obrazložitev

Predhodni upravni postopek

1.Policijska uprava Kranj, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Kranj, je tožniku 7. 2. 2025 izdala odločbo o vrnitvi, s katero ga je zaradi nezakonitega prebivanja odstranila iz Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Določila mu je prepoved vstopa za obdobje dveh let, ki začne teči z dnem izvršitve te odločbe. Policija je ugotovila, da posebni stroški niso nastali (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi).

2.Tožnik se je zoper odločbo o vrnitvi pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo številka 2253-7/2025/6 (155-02) z dne 26. 2. 2025, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški in tožniku naložilo, da sam nosi svoje stroške (v nadaljevanju: odločba Ministrstva). Tožnik odločbe Ministrstva ni izpodbijal v upravnem sporu, zato je odločba o vrnitvi 20. 3. 2025 postala pravnomočna.

3.Tožnik je 26. 3. 2025 od višjega policijskega inšpektorja A. A. prejel elektronsko sporočilo v angleškem jeziku (v nadaljevanju: elektronsko sporočilo z dne 26. 3. 2025; v prilogi A6), v katerem ga inšpektor obvešča, da je Ministrstvo zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločbo o vrnitvi in da mora zato tožnik zapustiti Evropsko unijo in območje Schengen. Hkrati tožnika obvešča, da se lahko izogne zapustitvi države brez policijskega spremstva tako, da 9. 4. 2025 z letališča Jožeta Pučnika odleti v London. Iz elektronskega sporočila je razvidno, da je bila tožniku poslana tudi letalska karta za let iz Ljubljane v London za dne 9. 4. 2025.

4.Dne 31. 3. 2025 je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca (v nadaljevanju: prošnja za podaljšanje roka), ki jo je Policijska uprava Kranj, Postaja letališke policije Brnik, zavrgla s sklepom številka 2253-6/2025/11 (3C631-03) z dne 3. 4. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

Tožba

5.Zoper izpodbijani sklep v zvezi z odločbo o vrnitvi tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Iz tožbe izhaja, da tožniku rok za prostovoljni odhod ni bil določen v odločbi o vrnitvi, pač pa naknadno v elektronskem sporočilu z dne 26. 3. 2025. To bi morala policija upoštevati in se opredeliti do vsebinskih razlogov v njegovi prošnji za podaljšanje roka (t.j. da njegova stara psička zaradi slabega zdravstvenega stanja ne zmore daljšega potovanja in da bi bilo to za njeno zdravje lahko ogrožajoče). Tožnik navaja, da ima skladno s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 kot tujec pravico zaprositi za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, zato policija njegove prošnje ne bi smela zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa.

7.Če sodišče ne bi štelo, da mu je bil z odločbo o vrnitvi in elektronskim sporočilom določen prostovoljni rok za odhod in bi odločbo o vrnitvi po naravi tolmačilo kot odločbo iz 69. členu ZTuj-2, naj upošteva, da bi moral upravni organ, glede na navedbe o zdravstvenem stanju psičke, začeti postopek dovolitve zadrževanja tožnika v skladu s 73. členom ZTuj-2. Ker tega ni storil, je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

Predlog za izdajo začasne odredbe

8.V luči navedenega tožnik predlaga, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, odloži izvršitev izpodbijanega sklepa v povezavi z odločbo o vrnitvi, do izdaje pravnomočne sodne odločbe, saj bi z izvršitvijo teh aktov tožniku nastala težko popravljiva škoda. Ta bi se kazala v tem, da bi bila psička, v primeru, da bi tožnik moral v tem trenutku zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi zdravstvenega stanja življenjsko ogrožena, kar bi lahko privedlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja ali celo smrti.

Presoja sodišča

9.Tožba ni dopustna.

10.Tožnik v tožbi pravilno navaja, da mu v odločbi o vrnitvi, ki je bila izdana skladno s sedmim odstavkom 66. člena ZTuj-2, ni bil določen rok za prostovoljni odhod. Glede na to zakonsko določbo se rok za prostovoljni odhod ne določi tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države ali pri katerem obstaja nevarnost pobega. Iz odločbe o vrnitvi izhaja, da se ta rok tožniku ne določi, ker glede na določbo 68. člena ZTuj-2 pri njem obstaja nevarnost pobega zaradi pravnomočno izrečene sankcije za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi. Tožnik te okoliščine v tožbi ne prereka.

11.Iz tožbenih navedb je tudi razvidno, da: (1) je tožnik zoper odločbo o vrnitvi vložil pritožbo, s katero ni uspel, saj jo je Ministrstvo z odločbo z dne 26. 2. 2025 zavrnilo, (2) tožnik zoper odločbo o vrnitvi, v kateri ni roka za prostovoljni odhod, ni sprožil upravnega spora, zato je ta odločba 20. 3. 2025 postala pravnomočna.

12.Sodišče ne more pritrditi tožniku, da mu je bil rok za prostovoljni odhod naknadno določen z elektronskim sporočilom z dne 26. 3. 2025. Kot je razvidno iz vsebine tega elektronskega sporočila (gl. 3. točko obrazložitve), ta niti ne dopolnjuje niti ne spreminja odločbe o vrnitvi, ki je bila v času, ko je tožnik to elektronsko sporočilo prejel, že pravnomočna in izvršljiva. Elektronsko sporočilo z dne 26. 3. 2025 tožniku le ponuja možnost (s pripeto letalsko karto), da 9. 4. 2025 s slovenskega letališča odleti v London, če pa tožnik te možnosti ne bi želel sprejeti, ga bo iz Republike Slovenije pospremila policija. Po presoji sodišča elektronsko sporočilo z dne 26. 3. 2025 tožniku ne daje nobenega roka za prostovoljni odhod iz države. Iz pravnomočne odločbe o vrnitvi jasno izhaja, da tožnik tega roka nima, navedeni pa so tudi razlogi, zakaj je temu tako.

13.Po prejemu elektronskega sporočila je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje roka, ki jo je Postaja letališke policije Brnik z izpodbijanim sklepom zavrgla.

14.Tožnik tožbo vlaga na podlagi 2. člena ZUS-1. Na podlagi prvega odstavka te zakonske določbe sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

15.Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je med drugim, da vsebujejo meritorno, enostransko, oblastveno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prej omenjenih subjektov, s čimer posegajo v njihov pravni položaj (t.i. materialni kriterij). Izpodbijani sklep po presoji sodišča tega pogoja ne izpolnjuje.

16.Tožnik je s prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod želel uveljaviti pravico, ki mu ni bila dana, zato je Postaja letališke policije Brnik postopala pravilno in zakonito, ko je z izpodbijanim sklepom zaradi pomanjkanja pravnega interesa to prošnjo zavrgla. Po presoji sodišča je pravilen tudi razlog za izpodbijano odločitev, saj se skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vloga zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. V izpodbijanem sklepu je pravilno ugotovljeno, da tožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev o njegovi prošnji. Pravni interes bi imel le v primeru, če bi morebitni uspeh s prošnjo zanj pomenil določeno pravno korist v smislu izboljšanja njegovega pravnega položaja. Ker tožnik roka za prostovoljni odhod ni imel, v nobenem primeru ne bi mogel doseči njegovega podaljšanja oziroma izboljšanja svojega pravnega položaja.

17.ZUS-1 v 36. členu določa procesne predpostavke, torej okoliščine, ki pogojujejo (pozitivne procesne predpostavke) oziroma preprečujejo (negativne procesne predpostavke) pričetek in tek sodnega postopka. Če te predpostavke niso izpolnjene, sodišče tožbo zavrže in s tem tožniku odreče sodno varstvo.

ZUS-1 v 4. točki prvega odstavka 36. člena določa negativno procesno predpostavko, ki sodišču nalaga, da tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Kot že obrazloženo, upravni spor zoper odločbo o vrnitvi ni (več) možen, saj je ta že pravnomočna. Upravni spor zoper izpodbijani sklep pa ni možen zato, ker s tem aktom ni bilo poseženo v nobeno tožnikovo pravico ali njegov pravni položaj. Kot že pojasnjeno se tožniku neobstoječ rok za prostovoljni odhod ne more podaljšati, te okoliščine pa elektronsko sporočilo z dne 26. 3. 2025 ne more spremeniti.

18.Izpodbijani sklep ne vsebuje oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebuje le procesno odločitev o zavrženju njegove prošnje o podaljšanju roka. Zato ne gre za dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno s to ugotovitvijo je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

19.Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in ne o dovolitvi zadrževanja tujca na podlagi 73. člena ZTuj-2.

Zato v tem upravnem sporu ne more biti relevanten tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ (podredno) začeti postopek dovolitve zadrževanja tožnika. Ob tem sodišče pripominja, da iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2, temveč, da je po svojem pooblaščencu, ki je odvetnik, vložil prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, o katerem pa je upravni organ odločil z izpodbijanim sklepom.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

20.S predlagano začasno odredbo želi tožnik doseči, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

21.Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče zavrglo tožbo, saj je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je posledično zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

O stroških postopka

22.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------

1Prim. A. Kmecl, v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 240.

2Gre za postopek, ki ga uvede policija po uradni dolžnosti po tem, ko so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca iz 69. člena ZTuj-2, in tujcu dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji, če ugotovi, da je izpolnjen kateri izmed pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 66, 66/7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.