Jedro

Ker Zakon o graditvi objektov – ZGO-1 natančno opredeljuje, kdaj gre za nelegalno in kdaj za neskladno gradnjo in določa tudi vsebino inšpekcijskih ukrepov v teh primerih, to ne more biti pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožeča stranka (revident) po odvetnikih dne 27. 11. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo revidentovo tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 5. 11. 2008 v delu, ki se nanaša na vodno zajetje (1. točka izreka sodbe in sklepa), v preostalem pa je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper citirano odločbo zavrnilo (2. točka izreka sodbe in sklepa). Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo med drugim odločil, da mora inšpekcijski zavezanec – revident takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo lesenega pastirskega stanu in vodnega zajetja na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 3. 2009, to točko izreka odločbe odpravila in jo nadomestila z novo (1.) točko, po kateri mora inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega pastirskega stanu na tam navedeni parceli, z novo 7. točko izreka pa glede objekta vodnega zajetja zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. V ostalem je pritožbi revidenta in njegovih pooblaščencev zavrnila (1. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu U-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena ter upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na navedeni način. Kot bistveno za odločitev v tej zadevi namreč navaja vprašanje spoštovanja načela sorazmernosti pri posegu države v zasebno lastnino, to pravico pa zagotavlja Ustava RS. Inšpekcijski ukrep odstranitve objekta bi namreč po mnenju revidenta moral biti odrejen šele, če investitor v določenem roku ne bi dostavil gradbenega dovoljenja. Zatrjuje, da ni zakonske podlage za razlikovanje nelegalne in neskladne gradnje glede odstranitve objekta in bi moral upravni organ uporabiti najmilejši ukrep.

7. Ker Zakon o graditvi objektov – ZGO-1 natančno opredeljuje, kdaj gre za nelegalno (12.1. točka prvega odstavka 2. člena) in kdaj za neskladno gradnjo (12.2. točka prvega odstavka 2. člena) in določa tudi vsebino inšpekcijskih ukrepov v teh primerih (152. in 153. člen ZGO-1), navedeno vprašanje ne more biti pomembno pravno vprašanje. Gre namreč za dve vrsti nedovoljene gradnje, za vsako od njiju v zakonu predvideni inšpekcijski ukrepi pa se razlikujejo prav upoštevaje težo investitorjeve kršitve zakona. V zvezi z uporabo citiranih členov ZGO-1 obstaja tudi obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča. Ustava RS v 33. členu res zagotavlja pravico do zasebne lastnine, na kar se revident tudi sklicuje, vendar pa v prvem odstavku 67. člena določa tudi omejitve lastninske svobode. Glede na navedeno revident tako ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident v zvezi s tem navaja le, da bi moral odstraniti lesen pastirski stan, kar bi imelo zanj hude posledice. S takšnimi pavšalnimi navedbami pa ni obrazložil niti z ničemer izkazal zelo hudih posledic, ki bi zanj nastale z izpodbijano odločbo. Zato tudi ni izkazal obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče je revizijo zato v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).