Jedro

Tožeča stranka je upravičena do plačila za prevoz, in v kolikor ima tožena stranka do nje odškodninsko terjatev zaradi izgubljenega tovora (17. člen CMR), bi se morala pred vtoževano terjatvijo braniti s pobotnim ugovorom – torej da vtoževane terjatve ni dolžna plačati, ker ima sama (odškodninsko) terjatev nasproti tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20950/2015 z dne 27. 2. 2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 939,40 EUR in za zakonske zamudne obrestni od zneska 268,40 EUR od 16. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 366,00 EUR od 13. 12. 2014 dalje do plačila in od zneska 305,00 EUR od 26. 10. 2014 dalje do plačila, ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20950/2015 z dne 27. 2. 2015 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 268,40 EUR od 17. 10. 2014 do 15. 11. 2014, od zneska 366,00 EUR od 8. 11. 2014 do 12. 12. 2014 in od zneska 305,00 EUR od 25. 9. 2014 do 25. 10. 2014, ter v 3. odstavku izreka sklepa za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 463,80 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani na dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z izdajo nakladalnih nalogov št. 1671/1123, 1801/1245 in 1529/1037 (list. št. 11-15 spisa) pri tožeči stranki naročila prevoz blaga iz Danske v Slovenijo, kar pomeni, da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožeča stranka opravila naročene prevoze. Tožena stranka se plačilu vtoževane terjatve upira z ugovornimi razlogi a) da naj bi bil ugotovljen manko blaga, zaradi česar tožeči stranki ni dolžna plačati opravljenih prevozov in b) ker naj bi se pravdni stranki dogovorili o odlogu plačila vtoževanih računov do poplačila s strani naročnika tožene stranke, oziroma do izdaje pravnomočne odločbe med toženo stranko in D. d. o. o. 7. V zvezi z ugovornimi navedbami tožene stranke, da zaradi ugotovljenega manka tožeči stranki ni dolžna plačati opravljenih prevozov, višje sodišče pripominja, da iz trditvene podlage tožene stranke niti ne izhaja, da bi bila tožeča stranka sploh odgovorna za ugotovljeni manko (navaja namreč, da je „prišlo do manka“ blaga, o čemer je bila tožeča stranka obveščena, in da je glede tega manka v sodnem sporu z naročnikom G. d. o. o.). Sploh pa se tožena stranka, četudi bi izrecno trdila, da je tožeča stranka odgovorna za ugotovljeni manko blaga, na tak način ne more ubraniti pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke na plačilo opravljenih prevozov. Tožeča stranka je namreč upravičena do plačila za prevoz, in v kolikor ima tožena stranka do nje odškodninsko terjatev zaradi izgubljenega tovora (17. člen Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga - CMR), bi se morala pred vtoževano terjatvijo braniti s pobotnim ugovorom - torej da vtoževane terjatve ni dolžna plačati, ker ima sama (odškodninsko) terjatev nasproti tožeči stranki.

8. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je bilo med pravdnima strankama ob sklenitvi prevozne pogodbe dogovorjeno, da je plačilo tožeči stranki odvisno od plačila D. d. o. o. toženki, kar bi lahko bil utemeljen razlog, da zadržuje plačilo vtoževanih prevozov. Je pa tožena stranka zatrjevala, da je prišlo po ugotovljenem manku do (ustnega) dogovora o odlogu plačila vtoževanih računov vse do poplačila s strani naročnika tožene stranke, oziroma do izdaje pravnomočne odločbe med toženo stranko in D. d. o. o., kar je tožeča stranka zanikala. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem zaslišalo zakonita zastopnika pravdnih strank, vendar presodilo, da toženi stranki zatrjevanega ni uspelo dokazati, saj nihče ni potrdil zatrjevanega dogovora (niti zakonita zastopnica tožene stranke ne, saj je izpovedala, da je zakonitemu zastopniku tožeče stranke povedala, da računa ne bo plačala, dokler zadeva ne bo rešena, in da ji je zakoniti zastopnik odgovoril, da pri plačilu vztraja). Glede na to, da dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno zasleduje tak cilj (da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se stranki nista dogovorili za odlog plačila in da se morajo obligacijska razmerja gospodarskih subjektov in njihova ravnanja tolmačiti tudi v luči poslovnih običajev in vzpostavljene poslovne prakse med strankama, ki v konkretnem primeru vključuje tudi ustne dogovore).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v podporo trditvam o dogovorjenemu odlogu plačila obveznosti predlagala zaslišanje M. R., ki je pristojna za večino komunikacije s poslovnimi partnerji in bi jo sodišče prve stopnje moralo zaslišati (s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je namreč zaslišanje te priče predlagala le v zvezi s trditvami, da je bila tožeča stranka (ustno) obveščena o manku blaga, ne pa v zvezi z zatrjevanim dogovorom (prim. ugovor zoper sklep o izvršbi na list. št. 8 spisa). Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da bi lahko šele ta priča izkazala, kakšna je bila dejansko poslovna praksa med pravdnima strankama, in posledično, da je prišlo do dogovora o odlogu plačila vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je na koncu 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih priče ni zaslišalo v zvezi z dejstvi, za dokazovanje katerih je bila predlagana kot priča, zaradi česar tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje (razen s sklicevanjem na 11. člen ZPP) ni z ničemer utemeljilo zavrnitve tega dokaznega predloga. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nedopustno dalo prednost ekonomičnosti postopka in poseglo v ustavno varovane pravice tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da se za začetek teka roka za obvestilo o manjku blaga šteje dan, ko je G. d. o. o. prevzel blago (kar je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje 16. 9. 2014) in ne dan, ko je tožena stranka od D. d. o. o. prejela reklamacijski zapisnik in o tem obvestila tožečo stranko (1. 10. 2014). Naročnik prevoza (tožena stranka) in prevzemnik blaga (G. d. o. o.) sta namreč z vidika tožeče stranke druga (ista) stranka prevozne pogodbe, zaradi česar prepozno obveščanje med njima ne more iti na račun tožeče stranke kot prevoznika. Iz 30. člena CMR izhaja, da rok začne teči, ko prejemnik sprejme tovor (prim. tudi prof. dr. M. Pavliha: Prevozno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 264 in 275). Glede na to, da je bilo obvestilo o manjku v vsakem primeru dano prepozno, so pravno nepomembne pritožbene navedbe, ali bi moralo biti obvestilo dano pisno ali ustno. Pa tudi sicer tožena stranka ni uveljavljala pobotnega ugovora, zaradi česar s temi ugovornimi navedbami tožena stranka v nobenem primeru ne bi mogla uspeti.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).