Jedro

Ne le skrbnost dobrega gospodarstvenika, celo običajna skrbnost veleva, da pri poslovanju s pravno osebo sopogodbenik v sodnem registru preveri, kdo jo je upravičen zastopati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 146671/2011 z dne13. 10. 2011 v 1. in 3. točki (I.). Ugotovilo je, da na dan 14. 2. 2014 obstoji terjatev tožnice do toženke v znesku 13.098,93 EUR (II.) in toženke do tožnice 12.598 EUR (III.) ter da je po pobotanju toženka tožnici dolžna plačati 500,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2014 dalje (IV.) Zavrnilo je, kar je tožnica pa predlogu VL 146671/2011 zahtevala več (V.) ter razveljavilo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19254/2011 z dne 15. 2. 2012 in VL 18727/2013 z dne 13. 2. 2013 v 3. točkah, ohranilo pa ju je v veljavi v njunih 1. točkah (VI. in VII.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (VIII.).

2. Tožnica se pritožuje proti odločitvi o stroških (VIII.), toženka pa izpodbija vse točke sodbe razen kolikor se z njo ugotavlja njena terjatev do tožnice (pod III.).

3. Tožnica meni, da je upravičena do povračila svojih pravdnih stroškov, ker je bila njena tožba potrebna ne glede na kasneje podan pobotni ugovor toženke.

4. Toženka pa v bistvenem nasprotuje dokazni oceni sodišča, češ da je verjelo le priči O., priči L. pa ne, česar ni ustrezno pojasnilo. Vztraja na tem, da se je upravičeno zanesla na to, da je bila O. pooblaščena za zadeve glede najema, pri čemer se sklicuje na dobro vero in načelo vestnosti in poštenja. Da O. ni bila pooblaščena, toženka niti ni mogla vedeti, zato tega ni mogla dokazovati, trdi, in sodišču očita, da ji je naložilo prehudo dokazno breme. Meni, da je treba poslovni promet temeljiti tudi na načelu zaupanja. Glede Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, na katerega se je oprlo sodišče, meni, da je obsoleten in da je sklicevanje nanj zloraba pravic.

5. Obe stranki sta medsebojno odgovorili na pritožbi in se obe zavzeli za zavrnitev nasprotne pritožbe ter opredelil še vsaka svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O toženkini pritožbi

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je solidna, jedrnata, prepričljiva ter brez logičnih (ali kakšnih drugih) vrzeli. Lepo je pojasnjeno, da je izpovedba O. prepričljivejša od izpovedbe L., ker je glede na objektivna dejstva bolj verjetna in je podkrepljena tudi z drugimi, in sicer listinskimi dokazi. O. ni imela ne zakonsko ne kako drugače izkazanega pooblastila za zastopanje tožnice. Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci res spoštovati načelo vestnosti in poštenja ter ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (5. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Vendar velja tudi načelo skrbnosti, ki ga OZ v 1. odst. 6. čl. opredeljuje takole: „Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja)“. Ne le skrbnost dobrega gospodarstvenika, celo običajna skrbnost veleva, da pri poslovanju s pravno osebo sopogodbenik preveri, kdo jo je upravičen zastopati. Temu so namenjeni sodni register in druge javne evidence, zato je pritoževanje, da gre za prehudo breme, jalovo. V konkretnem primeru, ko naj bi šlo za spremembo že sklenjene pogodbe, še tem bolj, saj je na osnovni najemni pogodbi nesporno podpis tožničinega (najemodajalkinega) zakonitega zastopnika. Četudi bi se toženka z O. dogovarjala (kar je življenjsko sicer povsem verjetno), se z njo ni mogla tudi dogovoriti, niti utemeljeno misliti, da se z njo lahko dogovori.

9. Logično nerazumljivo (in s tem neutemeljeno) je očitanje, da naj bi šlo pri sklicevanju na veljavni Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), po katerem se šteje najemna pogodba, sklenjena za določen čas, ki se po izteku še naprej izvršuje, podaljšana za nedoločen čas (2. odst. 27. čl. ZPSPP), za zlorabo pravice, saj okoliščin, ki bi morda lahko kazale na kaj takega, toženka ne navede. Zgolj dejstvo, da je bil ta zakon sprejet leta 1974, tega ne utemeljuje.

O tožničini pritožbi

10. Tudi odločitev o stroških postopka, oprta na 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da upoštevajoč vse okoliščine primera vsaka stranka sam krije svoje stroške, je pravilna. Uspeh tožnice upoštevajoč vsoto glavnih terjatev iz vseh zadev, ki so bile po načelu ekonomičnosti združene v skupno obravnavanje, je še celo manj kot polovico, obseg stroškov obeh strank pa je približno enak. Da je tožničin delni neuspeh posledica uspešnega pobotnega ugovora, tega ne spremeni. Tudi pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke, le da še z učinkom pravnomočnosti. Ob tem sodišče prve stopnje ustrezno pojasnjuje, da za znesek varščine tožba niti ne bi bila potrebna, saj bi lahko tožnica svojo terjatev poplačala iz njenega zavarovanja (varščine). Upoštevajoč torej prvenstveno (ne)uspeh pravdnih strank je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnici morata sam kriti stroške svojih neuspelih pritožb in vzajemnih odgovorov na neutemeljene pritožbe nasprotne stranke (1. odst. 154. čl. ZPP).