Jedro

Medsebojna analiza vseh izvedenih dokazov ne pušča nobenega dvoma, da je obdolženec prepovedano drogo heroin v dveh primerih prodal, v sedmih primerih pa kupil z namenom nadaljnje prodaje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 5340/2020 z dne 5. 7. 2021 spoznalo obdolženega M. Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo zaseženo prepovedano drogo, in sicer 4,40 gramov heroina. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku, ki uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornika je izpodbijana sodba obremenjena s protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana na podlagi izpovedb zaslišanih prič in v pritožbi navedenih listin. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, slednje pa konkretno ne zatrjuje niti pritožnik. Sicer pa je iz vsebine pritožbenih navedb v tej smeri ugotoviti, da zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da ni dokazano, da je obdolženec prepovedano drogo prodal ter kupil z namenom nadaljnje prodaje, zaradi česar niso podani vsi objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Zagovornik neutemeljeno izpodbija tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega M. Ž. zanesljivo spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša, pri tem pa ponavlja navedbe, ki jih je obdolženec podal tekom dokaznega postopka v obliki pripomb na prebrane izpise telefonskih pogovorov in SMS sporočil (glavna obravnava dne 5. 7. 2021) v smeri, da je prepovedano drogo kupoval za lastne potrebe, ker je bil takrat odvisen od njih.

8. S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah prič D. H. in R. M., v izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov (tajno opazovanje ter nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem) ter drugi listinski dokumentaciji. Pripombe obdolženca, s katerimi je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

9. Po mnenju zagovornika nobena izmed zaslišanih prič ne potrjuje zaključkov, da je obdolženec prepovedano drogo prodajal ter kupoval z namenom nadaljnje prodaje, konkretni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov pa za izdajo obsodilne sodbe ne zadostujejo. Ni mu mogoče pritrditi. Po preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče brez pomislekov sprejema prvostopenjsko presojo, da obrambi obdolženca v smeri porabe celotne količine prepovedane droge heroina v lastne namene ni mogoče slediti. Medsebojna analiza vseh izvedenih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pušča nobenega dvoma, da je obdolženec prepovedano drogo heroin v dveh primerih prodal, v sedmih primerih pa kupil z namenom nadaljnje prodaje (točke 7 in 8 ter 3, 4, 11, 12, 13, 24 in 26 izreka izpodbijane sodbe), kot je to v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Dokazanost dejanj pod točkama 7 in 8 izreka izpodbijane sodbe, s katerima se obdolžencu očita, da je K. Š. (prej K.) 1. 1. 2019 in 3. 1. 2019 prodal 2 in 5 gramov prepovedane droge heroin, ne temelji zgolj na domnevah, kot to skuša prikazati pritožnik. V prvostopenjski sodbi izpostavljene komunikacije (strani 17 in 18) nedvomno kažejo, da je obdolženec K. Š. v navedenih primerih prodal prepovedano drogo heroin. Prošnje K. Š., da ji naj obdolženec za 20,00 EUR priskrbi 1,5 grama in da mu bo dala denar naslednji dan, namreč ni mogoče razlagati drugače. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pogovora, v katerem je obdolženec K. Š. vprašal, kdaj bo prišla, saj je „zrihtal petardo“, ona pa mu je odgovorila, da okoli 16.30 in da denarja sedaj nima. Tekom več telefonskih pogovorov je bilo ugotovljeno, da „petarda“ pomeni 5 gramov heroina, medtem ko je sodišče prve stopnje na strani 16 izpodbijane sodbe tudi prepričljivo zavrnilo obdolženčeve pripombe, da bi naj „petarda“ pomenila „joint“. Razlogov v tej smeri pritožba ne izpodbija. Napačno pa je pritožbeno stališče, da ni dokazano, da je šlo za prodajo z namenom nadaljnje prodaje. Izvršitveno ravnanje, ki se v teh primerih očita obdolžencu, je namreč prodaja, ki je samostojen zakonski znak in ne potrebuje dodatnega namena, kot to skuša prikazati pritožnik.

11. Glede ostalih dejanj, s katerimi se obdolžencu očita nakup prepovedane droge heroin z namenom nadaljnje prodaje, pa je že sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni mogoče verjeti obdolžencu, da je drogo kupoval za lastne potrebe. Na obstoj določenega namena storilca, v konkretnem primeru namena nadaljnje prodaje prepovedane droge, sodišče lahko sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, do katerih pride tekom dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izhajalo iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Slednjih pritožnik niti konkretno ne izpodbija, pač pa zgolj splošno navaja, da je bil obdolženec odvisen od prepovedanih drog in da je količina zadoščala le za dve uri. Primeroma pritožbeno sodišče izpostavlja posamezne izsledke nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem, ki kažejo na obdolženčev namen nadaljnje prodaje. Dne 15. 12. 2018 je obdolženec K. Š. dejal, da je vzel „petardo“ in da bo „Bojč hotel gotovo kaj imeti“. Dne 17. 12. 2018 ji je dejal, da je „Plavemu pokazal denar in da bo ful vredu, zato bo vzel malo več, saj se mu bo splačalo“ in da sam „dnevno konstantno zasluži po 100,00 EUR“. Dne 17. 1. 2019 je K. Š. obdolžencu naročila, da naj vzame še 2 grama, ker potrebuje kolega, denar pa mu bo dala ob 14.00 uri in nato v nadaljevanju da če bo imel 5, ji naj odstopi vsaj 1, za kar mu bo dala papir, pri čemer hoče obdolženec imeti 40,00 EUR za gram. Ob zatrjevanem in ostalih izsledkih, ki jih je podrobno navedlo že sodišče prve stopnje, kot tudi izsledkih tajnih opazovanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec prepovedano drogo kupoval z namenom nadaljnje prodaje. Na namen prodaje nedvomno kaže tudi okoliščina, da je obdolženec prepovedano drogo v dveh primerih uspešno prodal (točki 7 in 8 izreka izpodbijane sodbe). Ne glede na obdolženčevo odvisnost pa ni mogoče prezreti, da obdolženec v obravnavanem časovnem obdobju ni bil zaposlen, zaradi česar pogostost nakupa prepovedane droge, tudi od več oseb in v zneskih, ki presegajo 100,00 EUR, dodatno podkrepijo obdolženčev namen. Hvaljenje obdolženca, da vsaki dan zasluži 100,00 EUR, pa ne pušča nobenega dvoma in je pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec prepovedano drogo heroin kupoval z namenom nadaljnje prodaje.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbe v pritožbi izpostavljenih prič M. P., K. Š., Š. H. in A. H., ki so predhodno priznali krivdo za isto očitano kaznivo dejanje. M. P. utemeljeno ni verjelo, da je krivdo priznal zgolj, da si je izposloval milejšo kazen, saj je dejstvo, da je obdolžencu v treh primerih prodal prepovedano drogo heroin (točke 3, 4 in 11 izreka izpodbijane sodbe) nedvomno izkazano z vsebino telefonskih pogovorov in SMS sporočil (strani od 15 do 17 izpodbijane sodbe), ki jo pritožnik konkretno ne graja. Navedbe K. Š., da je prepovedano drogo uporabila za lastne potrebe in da je M. P. obdolžencu drogo kvečjemu dal, pa je upravičeno zavrnilo že sodišče prve stopnje (stran 16 izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče, upoštevaje pavšalno uveljavljanje pritožbenega razloga, k temu nima ničesar dodati. Pritožnik namreč ne navaja ničesar konkretnega glede ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, pač pa zgolj ponavlja obrambne teze, podane tekom dokaznega postopka, katerim pa glede na objektivne dokaze ni mogoče pritrditi.

13. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

14. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca ter nevarnost dejanj je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno kaznovanost zaradi različnih kaznivih dejanj in da je očitano kaznivo dejanje izvršil kmalu po prestani zaporni kazni, medtem ko olajševalnih okoliščin utemeljeno ni našlo.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).