Jedro

Z (nepopolnim) prepisom zakonske določbe, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojenec, ni zadoščeno zakonskim kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, zato zgolj na ta način obrazložene kršitve zakona Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

Zahteva obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojeni V.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in obsojen na tri leta in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka "iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP".

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 19.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 7. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zgolj našteva kršitve zakona, ki naj bi jih storili obe sodišči, ki pa jih ne obrazloži, ali pa uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče tudi ni kršilo določbe 11. točke 1.odstavka 371. člena ZKP, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni V.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost ter kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi rešilo predmeta obtožbe. Iz obrazložitve zatrjevanih kršitev zakona pa izhaja, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Navaja namreč, da naj sodba ne bi temeljila na dokazih, pač pa zgolj na nezadostnih domnevah in indicih, da ni nobenih zanj obremenilnih dokazov, da pa obstajajo dokazi, ki naj bi dokazovali njegovo nedolžnost oziroma izključevali njegovo kazensko odgovornost. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče teh obsojenčevih navedb ni moglo upoštevati.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik zahteve utemeljuje z navedbami, da sodba naj ne bi imela nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi v njej nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da obstajajo tudi nasprotja med sodbo in vsebino listin, ki se nahajajo v sodnem spisu.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To more storiti le, če so kršitve zakona izrecno navedene in obrazložene. Z (nepopolnim) prepisom zakonske določbe, na katero se sklicuje obsojenec, tem zakonskim kriterijem ni bilo zadoščeno. Enaka ugotovitev velja tudi za tisti del zahteve za varstvo zakonitosti, kjer obsojenec s sklicevanjem na kršitev 3. točke 374. člena ZKP izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Zato tudi v tem delu obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel uspeti.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe.