Jedro

Plačilo odškodnine za nacionalizirano oziroma razlaščeno premoženje je ena od oblik denacionalizacije, zato dogovor iz sodne poravnave o plačilu določenega zneska namesto vrnitve stanovanj v last (in posest) že na podlagi splošnih izhodišč zakona ne more pomeniti tudi umika denacionalizacijske zahteve in s tem drugih zahtevkov po ZDen, npr. odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju toženki naložilo, da mora tožnikom plačati odškodnino po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v skupnem znesku 200.374,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2008 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek (do 262.298,16 EUR) je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da tožniki niso upravičeni do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, ker jim stanovanja niso bila vrnjena. Pravdni stranki sta namreč v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti kupnih pogodb, ki so bile sklenjene na podlagi določb Stanovanjskega zakona, 24. 9. 2002 sklenili sodno poravnavo. Na njeni podlagi je toženka tožnikom namesto vrnitve stanovanj izplačala njihovo denarno vrednost. Ker so tožniki nato umaknili denacionalizacijsko zahtevo, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena. Zato tožnikom ne pripadajo nobene pravice po ZDen. Te toženkine trditve sta sodišči ignorirali in se do njih nista opredelili. Toženka še ugovarja razlogom, da bi drugačna odločitev postavila tožnike v neenak položaj.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožniki so kot dediči denacionalizacijske upravičenke od toženke kot denacionalizacijske zavezanke terjali plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen za štiri stanovanja in en poslovni prostor v stavbi, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka. Eno stanovanje in poslovni prostor, ki sta bila takrat še v lasti toženke, so dobili vrnjena v last in posest, za ostala tri stanovanja pa je tekla pravda zaradi ugotovitve ničnosti po Stanovanjskem zakonu sklenjenih kupnih pogodb, ker so bile v nasprotju z zakonsko prepovedjo iz Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS) in v nasprotju s prepovedjo iz ZDen. Pravdne stranke so v omenjeni pravdi 24. 9. 2002 sklenile sodno poravnavo, iz katere jasno izhaja, da se je toženka zavezala tožnikom plačati določen znesek, vsakemu do 1/3, in sicer namesto vrnitve stanovanj. Po jasni določbi sodne poravnave v dogovorjenem znesku niso obsežene druge obveznosti denacionalizacijske zavezanke, prav tako po jasni določbi sodne poravnave pa je toženka dodatnim zahtevkom upravičencev izrecno ugovarjala.

7. Med take dodatne zahtevke sodi tudi zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen, torej odškodnina zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja sporne nepremičnine za čas od uveljavitve ZDen do njene vrnitve. Temu zahtevku se tožniki s sklenitvijo sodne poravnave niso odpovedali, zato so lahko zahtevali plačilo odškodnine v pravdi. Res je zaradi sklenjene sodne poravnave prišlo do delne ustavitve denacionalizacijskega postopka, saj je v tretjem odstavku poravnave zapisano, da ta hkrati predstavlja tudi poravnavo v denacionalizacijskem postopku, zaradi česar prvi tožnik soglaša, da se v določenem obsegu denacionalizacijski postopek ustavi. Vendar ta okoliščina ne utemeljuje toženkine teze, da se glede na tak rezultat denacionalizacijskega postopka šteje, da denacionalizacijskega zahtevka sploh ni bilo.

8. Pravkar povzeta toženkina teza je očitno neutemeljena. Vračanje premoženja po ZDen se praviloma sicer res opravi z vrnitvijo v last (in posest), kadar je to mogoče, vendar je med samimi strankami, torej denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem, dopusten tudi drugačen dogovor. Zakon v III. poglavju med oblikami denacionalizacije poleg vrnitve stvari ureja tudi odškodnino, katere oblike so lahko različne: nadomestno premoženje, vrednostni papirji, plačilo v denarju (primerjaj 42. člen ZDen). Plačilo odškodnine za nacionalizirano oziroma razlaščeno premoženje je torej ena od oblik denacionalizacije, zato dogovor iz sodne poravnave o plačilu določenega zneska namesto vrnitve stanovanj v last (in posest) že na podlagi splošnih izhodišč zakona ne more pomeniti tudi umika denacionalizacijske zahteve in s tem drugih zahtevkov po ZDen, kot skuša uveljaviti revizija. Podlaga delno ustavitve denacionalizacijskega postopka pri upravnem organu je bila prav sklenjena sodna poravnava (primerjaj tretji odstavek sodne poravnave).

9. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolžno odgovoriti le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Med odločilne trditve v smislu navedene zakonske določbe ne spadajo očitno neutemeljena pravna izvajanja niti na drugi niti na prvi stopnji. Zato v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve. Revizijska graja razlogov prvostopenjskega sodišča o primerjavi in enakosti položajev denacionalizacijskih upravičencev ne terja posebnega odgovora, saj gre le za dodatne razloge. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da toženka kljub izpodbijanju celotnega zanjo neugodnega dela ni obrazložila izpodbijanja razlogov tistega dela, ki se nanaša na podlago z delno odločbo upravnega organa v last vrnjenih poslovnega prostora in enega stanovanja.

10. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.