Jedro

Ker je bila stranka sporne najemne pogodbe gospodarska družba, ne pa tožnika, tožnika nista stvarno aktivno legitimirana v obravnavani odškodninski pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1) tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna tožnikoma plačati znesek 39.300.000,00 SIT (sedaj 163.996,00 EUR) ali 300.000,00 SIT po vsakem mesecu, in sicer zapadle obroke od vsakega prvega v mesecu od 12. 11. 1996 dalje do plačila, ter (2) tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna prvemu tožniku vrniti 25.565,95 EUR, (t. j.) 50.000,00 DEM tolarske protivrednosti od 19. 4. 1996 dalje do plačila, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z obrestmi od 19. 4. 1996. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prvi tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišč, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v obravnavani zadevi ter v nadaljevanju (z opisovanjem preteklih postopkov med pravdnima strankama) skuša pojasniti, zakaj je obravnavano tožbo vložil zoper toženo stranko. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je za odločitev v tej zadevi brez pomena, da je bila družba V., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra 14. 5. 2001, in dodaja, da neobstoječa družba ne more vložiti tožbe. Poudarja, da je bil stranka sporne najemne pogodbe kot najemodajalec le prvi toženec (ne pa tudi drugi toženec) in da je sodišče to dejstvo spregledalo. Upoštevajoč slednje tudi poudarja, da je glede vrnitvenega zahtevka pravilno tožil drugega toženca, in da je drugi toženec v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Piranu (opr. št. P 303/96) izjavil, da je od prvega tožnika prejel vtoževani znesek. Ob tem še dodaja, da drugi toženec po nobeni pogodbi ni bil pooblaščen sprejeti vtoževanega zneska. Zato bi moralo sodišče zoper drugega toženca, ki na tožbo ni odgovoril, izdati (upoštevajoč modificirani tožbeni zahtevek) zamudno sodbo. Zatrjuje kršitev iz 8. (ker drugi tožnik v postopku ni bil zaslišan) in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdne postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev iz 22. člena Ustave.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena prvemu tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ker v lokalu ... (za katerega naj bi s toženo stranko sklenila najemno pogodbo) ni mogla obratovati od 12. 11. 1996 do 22. 6. 2005. Prvi tožnik zahteva tudi vrnitev varščine (50.000,00 DEM), ki je bila plačana za realizacijo sklenjene najemne pogodbe.

7. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev izhaja, da je družba V., d. o. o. (kot najemnik) s tožencema (kot najemodajalcema) sklenila najemno pogodbo z dne 5. 4. 1996 za poslovni prostor ... za dobo petih let z možnostjo podaljšanja (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Ker sta torej sodišči ugotovili, da je bila stranka sporne najemne pogodbe gospodarska družba V., d. o. o., ne pa tožnika (ki s tožencema sploh nista v razmerju iz sporne najemne pogodbe), tožnika nista stvarno aktivno legitimirana v obravnavani odškodninski pravdi. Tako se izkaže, da je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Neutemeljena je tudi revizijska teza, da bi moralo sodišče zoper drugega toženca (glede vrnitvenega zahtevka) izdati zamudno sodbo. Iz tožbenih trditev izhaja, da je bila varščina plačana za realizacijo najemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, in da je šlo „za plačilo vnaprejšnje akontacije najemnine v skupnem znesku 50.000,00 DEM“, iz predloženih dokazov (sporne najemne pogodbe in rokopisa z dne 19. 4. 1996) pa izhaja, da je sporno najemno pogodbo sklenila družba V., d. o. o. (in ne tožeča stranka), ter da je bil denar sprejet v zvezi s sporno najemno pogodbo. Upoštevaje navedeno sta sodišči pravilno ugotovili, da obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, ter da niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (primerjaj 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP).

10. Revizijski očitek, da je bilo s tem, ko drugi tožnik ni bil zaslišan, kršeno načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku (22. člen Ustave), je neutemeljen. Pravica do obojestranskega zaslišanja (kontradiktornost) kot pravica do izjave v postopku nima zveze z zaslišanjem strank kot dokaznim sredstvom. Pri obravnavani pravici ne gre za to, da se stranko zasliši (kot dokaz), pač pa da se stranki zagotovi možnost izjavljanja.(1) Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena.(2) Glede revizijske trditve, da je bil stranka sporne najemne pogodbe kot najemodajalec le prvi toženec (ne pa tudi drugi toženec), ki sicer drži, pa zadostuje že odgovor, da to dejstvo upoštevajoč trditveno podlago tožeče stranke v obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo prvega tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 231. Op. št. (2): Sklep US RS Up 259/03 z dne 7. 4. 2003.