Jedro

Čeprav je sodišče spremenilo vrednost spornega predmeta tako, da bi bila revizija dovoljena, ta vendarle ni dovoljena, če je to storilo po tistem, ko se je začela obravnavati glavna stvar.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se razveže izročilna pogodba, ki sta jo stranki sklenili 5.12.1991, in naj toženca izstavita tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 19 in 27 k.o... in vl. št. 78 k.o..., vknjižila lastninska pravica na tožnico. Zavrnilo je tudi pomožni zahtevek, naj se omenjena pogodba razveljavi in naj toženca izstavita omenjeno zemljiškoknjižno listino.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, naj se sodbi nižjih sodišč tako spremenita, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, naj se sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo sodišče zavrže, ker je prepozna, sicer pa naj jo zavrne, ker ni utemeljena.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Trditev tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je ta prepozna, ne drži, saj je bila vložena znotraj zakonskega 30-dnevnega roka.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omejuje pravico do revizije v premoženjskem sporu le na tiste zadeve, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena). Nadalje določa, da je v primerih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in za kar gre v tej zadevi, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Če tožeča stranka navede očitno prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti in o tem odločiti s sklepom (tretji odstavek 44. člena ZPP).

Tožeča stranka je navedla v tožbi s primarnim zahtevkom vrednost spornega predmeta 800.000 SIT. Na naroku za glavno obravnavo 10.5.1994 je vložila pripravljalni spis s pomožnim zahtevkom za razveljavitev izročilne pogodbe, pri čemer ni navedla vrednosti spornega predmeta, začela pa se je že obravnavati glavna stvar. Po treh opravljenih narokih za glavno obravnavo je tožena stranka navedla novo vrednost spornega predmeta 2,050.000 SIT in opozorila, da gre tako v tej zadevi za pristojnost okrožnega sodišča. Tožeča stranka temu ni oporekala in sodišče je izdalo sklep o stvarni nepristojnosti in zadevo odstopilo okrožnemu sodišču, ki je o stvari tudi razsodilo.

Iz prej citiranih zakonskih določb sledi, da se sicer sme v tožbi navedena vrednost spornega predmeta s posredovanjem sodišča spremeniti, vendar pa najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. To je mejnik, ki pomeni prekluzijo za odločanje o vrednosti spornega predmeta. Zato velja v tej zadevi le prvotno navedena vrednost (ne pa kasnejša 2,050.000 SIT niti ne 2,100.000 SIT, ki se je pojavila v uvodu prvostopenjske sodbe), ker je bilo sodišče za kasnejše upoštevanje višje vrednosti prekludirano.

Okrajno sodišče s sklepom o svoji nepristojnosti ni odločilo tudi o novi vrednosti spornega predmeta, jo je pa sprejelo, ker sicer tega sklepa ne bi izdalo. Sklep je postal pravnomočen in upoštevalo ga je tudi okrožno sodišče, ki je sprejelo svojo pristojnost. Vendar te okoliščine zadeve ne spreminjajo, ker je postal pravnomočen le izrek sklepa, ki ne vsebuje odločitve o vrednosti spornega predmeta. Pa tudi če bi jo, sodišče na takšen sklep ne bi bilo vezano, ker bi bil izdan po roku, ki ga ne stranki ne sodišče ne morejo podaljšati.

Revizija je potemtakem vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti, in je zato nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Takšno revizijo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških tožene stranke pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Teh stroškov namreč ni mogoče šteti kot potrebnih. Odgovor na revizijo s svojo vsebino ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve.