Jedro

Pravno zmotne in v dejanskem pogledu neutemeljene so navedbe v izpodbijani odločbi, da tožnica ni predložila dokazila o končanem univerzitetnem študijskem programu skladno z 2. odstavkom 95. člena ZOFVI. Tožnica je v tujini, in sicer v Republiki Avstriji, nedvomno pridobila univerzitetno izobrazbo in dosegla naslov magistra umetnosti, tako pridobljen in priznan naslov pa je bil nostrificiran z dokončno in pravnomočno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki ima dokazno moč in veljavo javne listine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-4624/2015-6 z dne 10. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog ravnatelja Glasbene šole A. z dne 29. 6. 2015 za izjemno napredovanje tožnice v naziv svétnica.

2. V obrazložitvi povzema določila Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju: Pravilnik o napredovanju), ki v 2. členu določa, da lahko v naziv napredujejo strokovni delavci, ki kumulativno izpolnjujejo vse predpisane pogoje, določene z zakonom in drugimi predpisi. Nadalje povzema določila Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), ki v 92. in 95. členu tako med drugim določa, da morajo strokovni delavci v javni glasbeni šoli imeti pridobljeno izobrazbo ustrezne smeri po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje in pedagoško andragoško izobrazbo. Dodaja, da je v času vložitve predloga podrobnejše pogoje o izobrazbi za učitelje v glasbenih šolah določal Pravilnik o smeri strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti učitelji, korepetitorji in knjižničarji v glasbenih šolah (Uradni list RS, št. 43/2000, 95/2002, 82/2003, 90/2008, 72/2010, v nadaljevanju Pravilnik o izobrazbi/2000), ki z določilom 1.21 točke 3. člena določa, da je učitelj petja lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program petja. Po ugotovitvi tožene stranke iz odločbe o nostrifikaciji tožničine v tujini pridobljene izobrazbe ni razvidna končana univerzitetna izobrazba, pridobljena po študijskem programu petja, ampak je zgolj priznana univerzitetna izobrazba brez strokovnega naslova in smeri, zato niso izpolnjeni vsi pogoji za strokovnega delavca skladno z 2. členom Pravilnika o napredovanju, medtem ko je tožnica izkazala izpolnjevanje vseh preostalih pogojev za izjemno napredovanje v naziv svétnica, skladno z 12. členom Pravilnika o napredovanju, o čemer je bila tožnica tudi obveščena in obenem pozvana k dopolnitvi vloge z dopisom tožene stranke z dne 29. 2. 2016. Tožnica je predlog dopolnila 31. 3. 2016 z nekaterimi listinami, vendar po ugotovitvi tožene stranke dokazila o zaključenem univerzitetnem študijskem programu iz petja ni priložila. Tožena stranka navaja, da ni mogla upoštevati dokazila o končani izobrazbi v tujini, saj v Sloveniji ni ustrezno vrednoteno. Dodaja, da v njenem okviru deluje ENIC - NARIC center za vodenje postopkov vrednotenja in izdajanje mnenj o izobrazbi v skladu z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (Uradni list RS, št. 87/11, 97/11-popravek in 109/12), medtem ko druga s strani tožnice predložena dokazila ne izkazujejo ustreznosti njene izobrazbe, o čemer je tožena stranka z dopisom z dne 25. 5. 2016 obvestila tožnico in jo pozvala k dopolnitvi vloge, ki jo je tožnica ponovno dopolnila dne 29. 6. 2016 s predložitvijo fotokopije njene v tujini pridobljene diplomske listine in njene vloge za priznanje in vrednotenje izobraževanja, naslovljene na ENIC - NARIC center, medtem ko samega mnenja ENIC - NARIC centra o vrednotenju njene izobrazbe do dneva izdaje izpodbijane odločbe tožnica ni priložila. Ker tako predloga ni pravočasno dopolnila z dokazilom o ustrezni izobrazbi za učiteljico petja v izobraževalnem programu glasbene šole, torej ni izpolnjevala pogojev iz 2. člena Pravilnika ob vložitvi predloga, zato je tožena stranka zavrnila predlog za njeno izjemno napredovanje v naziv svétnice.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, ker meni, da je nezakonita iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Prav tako meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila zakona, na zakon oprtega predpisa ali drugega zakonito izdanega predpisa in ker v postopku za izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki ter ji naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica v obrazložitvi tožbe toženi stranki očita, da je pri izdaji izpodbijane odločbe uporabila napačen predpis, s tem, ko se je v izpodbijani odločbi z dne 10. 10. 2016 oprla na določila Pravilnika o izobrazbi/2000, ki je tedaj ni več veljal že vse od 12. 1. 2016, ko je stopil v veljavo Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih glasbene šole (Uradni list RS, št. 104/15, v nadaljevanju Pravilnik o izobrazbi/2015), ki je relevantno materijo uredil na novo in izrecno v določilu 52. člena predpisal, da z dnem uveljavitve tega Pravilnika o izobrazbi/2015 preneha veljati Pravilnik o izobrazbi/2000. Tako je tožena stranka torej pri svojem odločanju uporabila neveljaven predpis, Pravilnik o izobrazbi/2000, ki v času njenega odločanja ni več veljal in ni uporabila veljavnega predpisa, Pravilnika o izobrazbi/2015, ki je tedaj že veljal, čeprav bi ga morala uporabiti. Pri tem je za tožnico povsem irelevantno dejstvo, kateri predpis je veljal v času vložitve predloga za njeno napredovanje, saj mora upravni organ pri odločanju uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe, skladno s citiranim 52. členom Pravilnika o izobrazbi/2015. Le-ta v 28. členu določa, da je učitelj petja lahko kdor je končal: univerzitetni študijski program petja ali magistrski študijski program druge stopnje instrumentalna in pevska pedagogika (smer petje) ali glasbena umetnost (smer petje), navedene pogoje, ki jih zahteva veljavni pravilnik, pa tožnica izpolnjuje, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj je tožena stranka napačno uporabila citirane določbe Pravilnika o izobrazbi/2015 in tudi prej veljavnega Pravilnika o izobrazbi/2000, saj slednji ni zahteval univerzitetne izobrazbe študijskega programa "petja", pač pa "iz petja", medtem ko veljavni Pravilnik o izobrazbi/2015 ta pogoj opredeljuje na način, ki enakovredno predvideva dve možnosti: bodisi univerzitetni študijski program petja, bodisi magistrski študijski program druge stopnje instrumentalna in pevska pedagogika (smer petje) ali glasbena umetnost (smer petje). Tožnica zato meni, da bi morala tožena stranka, ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevati, da univerzitetni študijski program petja ni edini pogoj za strokovnega delavca - učitelja petja. Ob pravilni uporabi prava pa bi se tožena stranka morala opredeliti tudi do dejstva, zakaj tožnica po njenem mnenju ne izpolnjuje pogoja glede izobrazbe in zakaj njena izobrazba ne ustreza pogoju "univerzitetni študijski program iz petja". Kot zmoten tožnica označuje tudi zaključek tožene stranke, da ne more upoštevati tožničinih dokazil o njeni v tujini doseženi izobrazbi, češ da v Sloveniji niso bila ustrezno vrednotena. Takšna ugotovitev tožene stranke je za tožnico zmotna, saj je Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani z odločbo, št. 14/2003 z dne 30. 12. 2003, že odločila, da se diploma tožnice, ki jo je pridobila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost Graz, Avstrija, in z njo pridobila univerzitetno izobrazbo študijska smer petje jazz in ji je bil podeljen naslov magistra umetnosti, nostrificira kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva, iz njene obrazložitve pa je tudi razvidno, da strokovna raven pridobljene tožničine diplome dosega raven diplomantov umetniške in pedagoške smeri Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Ob navedenem se, ker je navedeno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani tožnica predložila toženi stranki tudi v predmetnem postopku, zato navedbe tožene stranke, da tožnica ni predložila dokazila o končanem univerzitetnem študijskem programu iz petja, izkažejo kot neutemeljene. Tožnica poudarja, da je pridobila univerzitetno izobrazbo in da ji je podeljen naslov magistra umetnosti, tako pridobljen in priznan naslov pa je bil nostrificiran z odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnici ni bila priznana univerzitetna izobrazba, povsem zmotna, saj iz izreka citirane odločbe o nostrifikaciji jasno izhaja, da ji je priznana univerzitetna izobrazba študijska smer petje jazz. Zmotna je torej ugotovitev tožene stranke, da iz odločbe o nostrifikaciji ni razvidna končana univerzitetna izobrazba, pridobljena po študijskem programu petja, saj bi ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja tožena stranka morala zaključiti, da je tožnica pridobila zahtevano izobrazbo po 3. odstavku 92. člena ZOFVI v zvezi z 2. členom Pravilnika o napredovanju ter 28. členom Pravilnika o izobrazbi/2015, s tem pa tožnica kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje za strokovnega delavca, saj ima, poleg ustrezne izobrazbe in znanja slovenskega knjižnega jezika, opravljen tudi strokovni izpit v skladu z določili ZOFVI, kar dokazuje potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu št. 4/1032 z dne 8. 7. 2013, ki ji ga je izdala Komisija za strokovne izpite Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, pedagoško andragoško izobrazbo pa izkazuje s potrdilom o uspešno končanem študijskem programu za izpopolnjevanje, št. 238/2012-PAI z dne 8. 11. 2012, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki dokazuje, da se je tožnica udeležila študijskega programa pedagoško andragoško izobraževanje in dne 29. 6. 2012 opravila vse obveznosti ter dosegla cilje navedenega programa. Kot napačne tožnica označuje tudi navedbe v izpodbijani odločbi, da tožena stranka ni mogla upoštevati dokazila o končani izobrazbi v tujini, češ da v Sloveniji ni ustrezno vrednoteno, pri čemer v svoji obrazložitvi zgolj navrže, da v njenem okviru (Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport) deluje ENIC - NARIC center, ki vodi postopke vrednotenja in izdaja mnenja o izobrazbi v skladu z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (Uradni list RS, št. 87/11 in naslednji), saj pri tem tožena stranka niti ne obrazloži, kaj bi s to navedbo želela povedati. Po prepričanju tožnice pa mnenje centra ENIC - NARIC ne pomeni procesne predpostavke za odločanje v konkretnem primeru o napredovanju tožnice in ima le informativno - svetovalno naravo ob upoštevanju Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja, zlasti 22. člena navedenega zakona ter prehodnih določb, iz katerih ni razvidno, da bi bilo potrebno že predhodno nostrificirano izobrazbo po uveljavitvi navedenega zakona potrebno ponovno nostrificirati še enkrat, pač pa iz citirane določbe 22. člena navedenega zakona izhaja zgolj to, da so se celo postopki, ki so že bili v teku v času njegove uveljavitve, zaključili po prej veljavnem predpisu, to je po Zakonu o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval (Uradni list SRS, št. 42/72), na podlagi katerega je bila izdana tudi odločba o nostrifikaciji tožničine v tujini pridobljene izobrazbe s strani pristojnega organa, to je Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Tožnica zato meni, da ni bila dolžna predložiti mnenja o vrednotenju izobrazbe centra ENIC - NARIC, ker je predložila veljavno odločbo o nostrifikaciji. Toženi stranki pa očita, da v svoji odločbi ni obrazložila, zakaj citirane odločbe o nostrifikaciji ni upoštevala kot ustrezne z vidika 19. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja, ki določa, da imetnik tuje listine o izobraževanju, ki si je pridobil tuji naziv oziroma naslov, lahko tega uporablja v Republiki Sloveniji v izvorni obliki, v skladu s predpisi države izvora listine o izobraževanju, oziroma v njegovi transkripciji. Tuji naziv oziroma naslov, ki se ne prevaja v slovenski jezik, se torej navaja skupaj z navedbo države izvora listine o izobraževanju, prevedeno v slovenski jezik. Tožnica pri tem posebej poudarja, da je njena v tujini pridobljena diploma tudi po mnenju ENIC - NARIC centra povsem primerljiva z izobraževanjem po študijskih programih za pridobitev izobrazbe, ki se v skladu s 33. členom Zakona o visokem šolstvu razvrščajo na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja; na tej stopnji pridobljena izobrazba pa je skladna z zahtevami 95. člena ZOFVI, kar tako ustreza kriterijem za strokovnega delavca - učitelja v glasbeni šoli glede izobrazbe po 95. členu ZOFVI. Zato kot nepravilen označuje zaključek tožene stranke, da tožnica dokazila o končanem univerzitetnem študijskem programu iz petja ni priložila, saj v isti odločbi tudi ugotavlja, da je tožnica priložila fotokopije tuje diplomske listine z uradnim prevodom, kar nedvomno izkazuje njeno pridobljeno univerzitetno izobrazbo. Zato toženi stranki očita, da je opravila zmotno dokazno oceno in da ni vestno in skrbno presodila vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, tako da gre za kršitev 10. člena ZUP in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi kolikor je s pozivom z dne 29. 2. 2016 imela tožena stranka v mislih, da bi morala tožnica predložiti mnenje centra ENIC - NARIC, pa tožnica uveljavlja ugovor bistvene kršitve določbe 2. odstavka 140. člena ZUP ob dejstvu, da je Center ENIC - NARIC organ v sestavi tožene stranke. Zato meni, da bi si lahko tožena stranka hitreje in lažje priskrbela mnenje tega organa. Tožnica toženi stranki še očita, da je s svojim ravnanjem kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP ter načelo samostojnosti pri odločanju iz 2. odstavka 12. člena ZUP in načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP, saj bi morala v postopku preveriti, ali je organ, ki je pristojen za vrednotenje izobraževanja, Center ENIC - NARIC glede vrednotenja tožničine izobrazbe že odločil, ker iz same izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica obvestila toženo stranko že dne 29. 6. 2016 o teku postopka pri navedenem organu. Zato bi ob pravilni uporabi 147. člena ZUP morala tožena stranka postopek prekiniti do odločitve ENIC - NARIC centra, oziroma, če je o zadevi želela sama odločiti, ne da bi počakala na rešitev navedenega vprašanja pri centru ENIC - NARIC, pa bi morala o vrednotenju tožničine izobrazbe odločiti ob upoštevanju 189. člena ZUP z izvedbo dokaza z izvedencem, ker sama nima potrebnega strokovnega znanja za vrednotenje tožničine izobrazbe. Vendar tožena stranka tudi v tej smeri ni izvedla postopka in ni na podlagi predloženih dokazov sama vrednotila tožničine izobrazbe, pač pa je o tem nepravilno sklepala na podlagi pravila o dokaznem bremenu stranke v upravnem postopku, te kršitve pa so bistveno vplivale na izid postopka, kar je razvidno tudi iz kasneje izdanega mnenja centra ENIC - NARIC, da tožnica izpolnjuje pogoj zahtevane izobrazbe. Zato se sklep tožene stranke o dejanskem stanju izkaže za napačen, njena odločitev, da zavrne predlog za izjemno napredovanje tožnice v naziv svétnice, pa neutemeljena.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice, razen kolikor se z njimi izrecno strinja ter sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, ker meni, da je izpodbijana odločba izdana v zakonitem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava ter pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar še obširneje utemeljuje v nadaljevanju.

K točki I

5. Tožba je utemeljena.

6. Skladno z 11. členom Pravilnika o napredovanju, ki določa pogoje za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, lahko v naziv svétnik, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj pet let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; med predpisanimi pogoji je naveden tudi dodaten pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom o napredovanju ovrednotena s tremi ali več točkami (1. odstavek 11. člena Pravilnika o napredovanju).

7. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožnica kumulativno izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz citiranega 1. odstavka 11. člena Pravilnika o napredovanju.

8. Prav tako med strankama ni sporno, da morajo biti za napredovanje strokovnega delavca v vzgoji in izobraževanju kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ne zgolj s Pravilnikom o napredovanju določeni pogoji, ampak tudi vsi taksativno določeni pogoji po določilih ZOFVI in Pravilnika o izobraževanju/2015. 9. Pač pa med strankama ostaja sporno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje predpisani zakonski pogoj iz 2. odstavka 95. člena ZOFVI. Ta določa, da morajo imeti strokovni delavci pridobljeno izobrazbo ustrezne smeri po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje, pri čemer ni sporno, da je tožnica med tekom upravnega postopka kar dvakrat dopolnila predlog za njeno napredovanje in je toženi stranki tako med drugim predložila dokončno in pravnomočno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, št. 14/2003 z dne 30. 12. 2003, s katero je že pravnomočno odločeno, da se v tujini pridobljena diploma tožnice (ki jo je pridobila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, Republika Avstrija, in z njo pridobila univerzitetno izobrazbo študijska smer petje jazz in ji je bil podeljen naslov magistra umetnosti) nostrificira kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva, iz njene obrazložitve pa je tudi razvidno, da strokovna raven pridobljene tožničine diplome dosega raven diplomantov umetniške in pedagoške smeri Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Po navedenem se sodišče strinja s tožnico, ki je navedeno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani predložila tudi toženi stranki v predmetnem postopku, da se zato kot pravno zmotne in v dejanskem pogledu neutemeljene so navedbe v izpodbijani odločbi, da tožnica ni predložila dokazila o končanem univerzitetnem študijskem programu skladno z 2. odstavkom 95. člena ZOFVI. Tožnica je torej v tujini, in sicer v Republiki Avstriji, nedvomno pridobila univerzitetno izobrazbo in dosegla naslov magistra umetnosti, tako pridobljen in priznan naslov pa je bil nostrificiran z dokončno in pravnomočno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki ima dokazno moč in veljavo javne listine, kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnici ni bila priznana univerzitetna izobrazba, povsem zmoten, saj iz izreka in obrazložitve citirane dokončne in pravnomočne odločbe o nostrifikaciji Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani povsem jasno izhaja, da ji je priznana (ustrezna) univerzitetna izobrazba. Zmotna je torej ugotovitev tožene stranke, da iz odločbe o nostrifikaciji ni razvidna končana univerzitetna izobrazba, pridobljena po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje petja (jazz) ter dosežen naslov magistra umetnosti, saj bi ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja tožena stranka morala zaključiti, da je tožnica pridobila zahtevano izobrazbo po 3. odstavku 92. člena ZOFVI v zvezi 2. odstavkom 95. člena ZOFVI in v povezavi z 2. členom Pravilnika o napredovanju ter 28. členom Pravilnika o izobrazbi/2015. 10. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob ugotovitvi, da so bili v upravnem postopku zmotno presojeni dokazi z dokazno močjo in veljavo javne listine, zaradi česar gre posledično tudi za kršitev pravil postopka ter nepravilno uporabo materialnega prava v konkretnem primeru. Če sodišče upravni akt odpravi, v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II:

11. Odločitev o tožničinem stroškovnem zahtevku temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem tožniku v upravnem sporu, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, sodišče prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov postopka, glede na opravljena procesna dejanja in in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetnica, ji je v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek stroškov v predpisani višini 347,70 EUR, vključno z 22 % DDV.