Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno očita bistveno kršitev pravil postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga o pričevanju prič I. I., H. H. in L. L. Ta dokazni predlog je prvič podala na ustni obravnavi dne 12. 6. 2012, Agencija pa ga je s sklepom zavrnila, ker izvedba teh dokazov ni bila predlagana v Izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja tožeče stranke z dne 4. 5. 2010. Glede na jasno določbo tretjega odstavka 534. člena ZTFI je Agencija pravilno odločila, da subjekt nadzora v ponovljenem postopku nima pravice do predlaganja novih dokazov, če v okviru postopka sodnega varstva ni bila odpravljena tudi odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Slednja namreč predstavlja pravno podlago za poziv stranki o izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja (četrti odstavek 533. člena ZTFI).

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedeno odločbo ugotovila, da je tožeča stranka kot odvisni borznoposredniški zastopnik borznoposredniške družbe A. d. o. o. pri opravljanju poslov huje kršila obveznosti, določene s predpisi in pravili iz prvega odstavka 188. člena ZTFI (ki se na podlagi osmega odstavka 237. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 189. člena ZTFI smiselno uporablja tudi za odvisne borznoposredniške zastopnike) in sicer, ker je kot odvisni borznoposredniški zastopnik strankam in morebitnim strankam dajala informacije v zvezi z njihovimi finančnimi instrumenti, ki pa so bile zavajajoče in nepoštene. Preko telefonskega kontakta ter preko svetovanja v svojih poslovalnicah je z grožnjo o izgubi premoženja stranke (prijavitelje) usmerjala k takojšnjemu ukrepanju (prodaji) v zvezi z naložbami v določenih vrednostnih papirjih. Pri tem je zaradi podajanja nepoštenih in zavajajočih naložbenih informacij v obdobju od septembra 2008 do novembra 2009 tožeča stranka najmanj trikrat storila kršitev iz prvega odstavka 212. člena ZTFI. Zato je Agencija izdala izpodbijano odločbo in z njo odločila o izbrisu tožeče stranke iz registra borznoposredniških zastopnikov, pri čemer pa bi se izbris izvedel le, če bi v preizkusnem obdobju enega leta tožeča stranka storila novo kršitev.

2. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb upravnega in pravdnega postopka (razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev tožbe. Pri tem ni priglasila stroškov postopka.

Sodni preizkus

4. Bistven tožbeni očitek se nanaša na napačen sklep Agencije o relevantnem dejanskem stanju, saj iz izvedenih dokazov naj ne bi izhajalo, da so sporne telefonske klice opravili telefonisti, zaposleni v klicnih centrih tožeče stranke. Tožeča stranka zato zatrjuje, da kljub izvedenemu dokaznemu postopku Agencija ni uspela z gotovostjo dokazati, da so bile očitane kršitve storjene. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa naj bi Agencija posledično tudi zmotno uporabila materialno pravo. Končno iz tožbenih navedb izhaja še procesni očitek, ki je vezan na nedopustno zavrnitev dokaznih predlogov, to je naknadno predlaganih prič.

5. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je zaključek Agencije o ugotovljenih kršitvah v bistvenem temeljil na prijavah strank ter morebitnih strank tožeče stranke. Agencija je prejela prvo prijavo S. S. in njegove žene A. S., ki ju je v septembru 2008 v telefonskem pogovoru telefonistka (zaposlena pri tožeči stranki) pozvala k takojšnji prodaji vrednostnih papirjev IFFR izdajatelja Infond Holding d. d., upoštevaje zatrjevani padec vrednosti delnice z 10 EUR na 0 EUR. Drugo prijavo, s katero Agencija utemeljuje obstoj ugotovljenih kršitev, je v mesecu oktobru 2009 podala P. P. Tudi slednja je v bistvenem potrdila, da jo je telefonistka telefonsko pozvala k nujni zglasitvi v poslovalnici tožeče stranke zaradi takojšnje prodaje delnic NF2R, izdajatelja NFD Holding d. d., saj naj bi le te propadale in naj bi jih bilo nujno treba prenesti drugam. V zvezi s tretjo kršitvijo Agencija navaja prijavo Š. Š. glede telefonskega nagovarjanja tožeče stranke v mesecu novembru 2009 zaradi menjave delnic NF1N in NF2R izdajatelja NFD Holding d. d. zaradi strmega padca njihove vrednosti. Iz upravnega spisa je razvidno, da je Agencija vse izjave skrbno obravnavala ter preverila njihovo resničnost. Poleg tega je Agencija v ponovljenem postopku nadzora dne 12. 6. 2012 opravila ustno obravnavo, na kateri je zaslišala priče N. N., M. M., B. B., T. T., G. G., P. P., R. R., A. S., S. S. in Š. Š. Iz Zapisnika o ustni obravnavi z dne 12. 6. 2012 je razvidno, da so vsi prijavitelji, zaslišani kot priče, to so P. P., A. in S. S. ter Š. Š., v pričevanjih potrdili vsebino ter pristnost svojih prijav.

6. Tožeča stranka nasprotno zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja iz razloga, ker „njeni zaposleni strankam nikoli niso svetovali o nakupu oziroma prodaji vrednostnih papirjev“. Kot bistvene dokaze v prid tem trditvam navaja spoštovanje Navodil za izvajanje politike zagotavljanja skladnosti poslovanja poslovne enote B. d. o. o. in Notranjega pravilnika o sistemu organizacije in kontrole poslovanja, ki tožečo stranko zavezujeta kot odvisno borznoposredniško zastopnico družbe A. d. o. o. na podlagi njune medsebojne Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 12. 9. 2008. Iz Navodil za izvajanje politike zagotavljanja skladnosti poslovanja poslovne enote B. d. o. o. namreč izhajajo jasna navodila tožeči stranki o prepovedi nudenja storitev investicijskega svetovanja in sicer vsem zaposlenim v klicnem centru tožeče stranke. Enako pa so prepoved svetovanja strankam v svojih pričevanjih z dne 12. 6. 2012 potrdile tudi priče N. N., B. B., T. T., G. G. ter R. R., ki so (bile) v času spornih kršitev zaposlene pri tožeči stranki. Še posebej so priče T. T., G. G. in R. R., ki so v spornem obdobju opravljale delo telefonista v klicnih centrih tožeče stranke, enotno pričevale, da strankam v telefonskih pogovorih nikoli niso svetovale, temveč so glede na shemo telefonskega pogovora predlagale zgolj obisk v najbližji poslovalnici tožeče stranke.

7. Prijaviteljica Š. Š. je v svojem pričevanju potrdila, da je bila v telefonskem pogovoru napotena v poslovalnico tožeče stranke v Ljubljani. Enako izhaja tudi iz prijave in pričevanja prič A. S. in P. P., ki sta potrdili, da sta bili v telefonskem pogovoru napoteni v najbližjo poslovalnico tožeče stranke. Poleg tega sta P. P. in S. S. (po navodilih A. S.) posledično v teh poslovalnicah tudi sklenila posel prodaje svojih vrednostnih papirjev. V zvezi z izpodbijanjem verodostojnosti prijaviteljev ni utemeljen tožbeni očitek o zmedenosti in nezanesljivosti prič S. in A. S., P. P. in Š. Š. Čeprav drži, da je iz Zapisnika o ustni obravnavi z dne 12. 6. 2012 razvidno, da so prijavitelji S. in A. S. ter P. P. nevešči poslovanja na trgu finančnih instrumentov, pa slednje ne pomeni, da njihove prijave niso verodostojne oziroma ne omogočajo logičnega zaključka o obstoju očitanih kršitev. Iz pričevanja P. P. jasno izhaja, da je bila v telefonskem klicu napotena na poslovalnico tožeče stranke v Z. Dovolj določno pa je opis telefonskih klicev, na podlagi katerih sta se skupaj s S. S. kasneje zglasila prav v poslovalnici tožeče stranke Ž., podala tudi A. S. 8. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno še, da je Agencija upoštevala tudi dejstvo, da so bili prijavitelji imetniki vrednostnih papirjev, pridobljenih na podlagi certifikatov v postopku preoblikovanja podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki ter so imeli zato oznake IFDR, IFFR, IFHR, NF2R in NF1N. Priča B. B. je namreč v pričevanju potrdil, da so stranke tožeče stranke predvsem delničarji oziroma imetniki tovrstnih vrednostnih papirjev. Poleg tega pa je pomembno še, da je osnovni namen klicnih centrov ravno v napotitvi strank (delničarjev) v najbližje poslovalnice tožeče stranke, kar izhaja tako iz Notranjega pravilnika o sistemu organizacije in kontrole poslovanja z dne 12. 9. 2008 kot tudi iz pričevanj B. B., T. T., G. G. in R. R. Zato Vrhovno sodišče sledi logični obrazložitvi Agencije, da iz prijav prijaviteljev jasno izhaja, da so sporne telefonske klice opravili ravno zaposleni iz tožeče stranke. Čeprav je Agencija verjela pričevanjem T. T., G. G. ter R. R. o načelni prepovedi telefonskega svetovanja strankam, namreč z njihovo izpovedbo ni bilo izpodbito, da so sporne telefonske pogovore opravili prav telefonisti, zaposleni pri tožeči stranki. Agencija je zato pravilno upoštevala tako ugotovitev o konkretni neudeležbi prič T. T., G. G. ter R. R. v spornih telefonskih pogovorih oziroma klicih kot tudi številčnost drugih telefonistov (iz spornega obdobja opravljenih kršitev) iz različnih klicnih centrov tožeče stranke. Zatorej tožeča stranka ne more uspeti z zatrjevanjem o „golihpredvidevanjih“ Agencije o kršitvah, iz razloga ker prijavitelji v prijavah ter v svojih pričevanjih niso izrecno navedli identitete telefonistov v smislu konkretnih zastopnikov tožeče stranke.

9. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa pa prepričljivo izhaja tudi, da posredovane informacije s strani zaposlenih pri tožeči stranki niso odražale dejanske in celovite slike takratnega dogajanja na trgu finančnih instrumentov ter so bile zato nepoštene. Posledično so bile za prijavitelje posredovane informacije o strmem padcu vrednosti relevantnih vrednostnih papirjev tudi zavajajoče. Prav zaradi navajanja nujnosti takojšnjega ukrepanja so trije prijavitelji ob grožnji o izgubi premoženja tudi dejansko sklenili pravne posle prenosa oziroma odprodali sporne delnice. Ker je tako za svoj zaključek o relevantnem dejanskem stanju Agencija navedla utemeljene razloge, se Vrhovno sodišče na njih v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

10. Na zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa tožeča stranka neutemeljeno veže tudi očitek o bistveni kršitvi pravil postopka in sicer zaradi zavrnitve dokaznega predloga o pričevanju prič I. I., H. H. in L. L. Tožeča stranka je namreč ta dokazni predlog prvič podala na ustni obravnavi dne 12. 6. 2012, Agencija pa ga je s sklepom zavrnila, ker izvedba teh dokazov ni bila predlagana v Izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja tožeče stranke z dne 4. 5. 2010. Glede na jasno določbo tretjega odstavka 534. člena ZTFI je Agencija pravilno odločila, da subjekt nadzora v ponovljenem postopku (po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1) nima pravice do predlaganja novih dokazov, če v okviru postopka sodnega varstva ni bila odpravljena tudi odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Slednja namreč predstavlja pravno podlago za poziv stranki o izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja (četrti odstavek 533. člena ZTFI). Ker je zgolj v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja (oziroma v okviru njenega roka) zakonsko predvideno predlaganje (vseh) relevantnih dokazov (prvi in tretji odstavek 534. člena ZTFI), očitana procesna kršitev ni podana. Glede na obsežno izvedeni dokazni postopek pa je povsem neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi načela materialne resnice, vezan na zavrnitev spornih, prepozno predlaganih, dokazov.

11. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja, na očitek o zmotni uporabi materialnega prava („določb ZTFI“) - glede na v tožbi zatrjevano dejansko stanje, ni potrebno posebej odgovarjati.

12. Agencija se je po določbi 190. člena ZTFI odločila za ukrep pogojnega izbrisa iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov. Ker gre za milejši ukrep, izpodbijana sankcija ni prestroga ali nesorazmerna glede na ugotovljene kršitve. Pri tem je Agencija ustrezno upoštevala, da je bilo število ugotovljenih kršitev preko telefonskega informiranja relativno majhno glede na število vseh (zatrjevanih) telefonskih klicev, ki jih je tožeča stranka opravila pri svojem poslovanju. Poleg tega pa je Agencija glede na (zgolj) trikratno ugotovitev kršitve 212. člena v zvezi s 188. členom ZTFI omejila pogojni odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznega posrednika na (ustrezno prilagojeno) enoletno preizkusno obdobje.

Odločitev o tožbi

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste navedbe, ki so bile (po njegovi materialnopravni presoji) bistvenega pomena za odločitev. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločba Agencije pravilna in zakonita. Zato je Vrhovno sodišče tožbo v skladu z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

14. Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločilo le o zakonitosti izpodbijane odločbe (ne pa o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to je v sporu polne jurisdikcije), je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).