Jedro

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, sodišču ni razvidno, da bi tožena stranka, preden je opravila dokazno oceno neskladij glede okoliščin navedenega poboja, dala tožniku možnost, da jih pojasni, pri čemer s tem povezanih tožbenih navedb niti ni prerekala. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-275/2011/65(1222-13) z dne 20. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranko v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 22. 2. 2022. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji navedenega zahtevka, iz katerih je razvidno, da nima osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, saj je osebno izkaznico izgubil v Italiji. Tožnik se je skliceval na iste razloge kot leta 2018, nanašajoče se na spor zaradi zemlje. Izjavil je, da so nasprotniki pred dvema mesecema ubili njegovega očeta, mamo, ženo in dva otroka v Pakistanu. Zato ima le enega otroka, ki živi v Italiji. Do zdaj je bil v zaporu, od koder je bilo zelo drago klicati v Pakistan, zaradi česar ni uspel pridobiti dokazov. Za nova dejstva je izvedel v telefonskem pogovoru s svakom v Pakistanu, najprej pa je poskusil poklicati svojo družino. Tudi svak je pobegnil zaradi strahu, zaradi česar tožnik ne ve, koga naj pokliče za ta dokazila. Tožnik je še izjavil, da je medtem, ko je bil v tujini, za njegova starša skrbel svak. Navedeni dogodek se je zgodil konec leta 2021, zanj pa je izvedel 28. ali 29. 12. 2021. Takrat ni vložil zahtevka, ker mu je socialna delavka v zaporu rekla, da ni možno podati vloge.

3. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 29. 8. 2011, drugo pa 27. 9. 2018. Po podaji prve prošnje je samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je tožena stranka postopek ustavila s sklepom z dne 7. 9. 2011 (pravnomočen je postal 16. 9. 2011). Po podani drugi prošnji (27. 9. 2018) je tožena stranka s tožnikom 23. 11. 2018 in 7. 1. 2019 opravila osebni razgovor in ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred smrtjo zaradi zemljiškega spora med njegovo družino in šestimi bratranci. Z odločbo z dne 26. 2. 2019 je tožena stranka zavrnila drugo tožnikovo prošnjo. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma zavrglo s sklepom I U 484/2019-10 z dne 21. 6. 2019. 4. Tožena stranka je tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla že s sklepom z dne 8. 3. 2022, ki pa ga je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 324/2022-10 z dne 20. 4. 2022. V ponovnem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnik svoj prvi zahtevek utemeljuje s sporom zaradi zemlje v Pakistanu in da s tem v zvezi uveljavlja iste razloge kot v predhodnem postopku. Presodila je, da je tožnik navedel novo dejstvo, in sicer da so nasprotniki pred dvema mesecema ubili njegove starše, ženo in dva otroka. S tožbo v zadevi I U 324/2022 je svoje navedbe podkrepil s štirimi fotografijami s pogreba in kopijo osebnega dokumenta.

5. Po oceni tožene stranke je tožnik spreminjal podatke o svojih družinskih članih in drugih dejstvih. Pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito je namreč navajal, da ima v Pakistanu samo 65 let starega očeta A. A. in dve sestri B. B., staro 35 let, in C. C., staro 14 let. Pri podaji druge prošnje pa je tožnik kot svoje bližnje družinske člane, ki živijo v Pakistanu, navedel očeta, dve sestri in brata Č. Č., ki živi v Italiji in ima urejen status. Na osebnem razgovoru 23. 11. 2018 je na vprašanje, ali ima družino, dejal, da sta njegova žena in mlajši sin v Pakistanu, ima pa tudi starejšega sina, ki je v Italiji. Na drugem osebnem razgovoru 7. 1. 2019 je glede svojih družinskih članov v Pakistanu navedel, da je tam njegov sin D. D., star 15 let in njegova žena E. E., stara 38 let. Z njima stanuje njegov 80 let star oče A. A. Njegova mama je umrla 4. 8. 1990. V izvorni državi ima še dve sestri, brata ni imel nikoli.

6. Glede na navedeni povzetek tožnikovih izjav v zvezi z njegovimi družinskimi člani je po presoji tožene stranke podan utemeljen dvom v resničnost tožnikovih navedb, zaradi česar je močno omajana verodostojnost predloženih fotografij. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik nikoli ni omenjal svoje matere, šele na drugem osebnem razgovoru je jasno navedel, da je umrla že leta 1990. Zato ni verjela njegovim novim navedbam, da sta bila konec leta 2021 ubita njegova mama in oče. Poleg tega tožnik vse do leta 2018 ni izjavil, da ima v Pakistanu ženo in sina, kar je razumljivo ob hkratnem upoštevanju dejstva, da se je dlje časa lažno prestavljal kot mladoletnik brez spremstva, z drugim osebnim imenom in drugimi rojstnimi podatki, kar prav tako vzbuja dvom v verodostojnost njegovih navedb. Navsezadnje je tožnik še trdil, da so nasprotniki ubili tudi njegovo ženo in dva otroka, čeprav iz njegovih predhodnih izjav jasno izhaja, da sta bila v Pakistanu samo žena in mlajši sin, starejši sin pa je v Italiji. Nasprotujoče so si tudi njegove navedbe, da ima brata, ki živi v Italiji, kasneje pa je trdil, da nikoli ni imel brata.

7. Zaradi navedenih neskladnosti tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam v zvezi s sorodniki v Pakistanu, posledično pa tudi novim navedbam, da so nasprotniki konec leta 2021 ubili njegova starša, ženo in dva otroka. Tega po njeni oceni ne morejo potrditi niti fotografije pogreba, saj ni jasno, kdaj so bile posnete in katere osebe so na njih.

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oziroma vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9. Tožnik uvodoma očita toženi stranki, da bi ga morala ob upoštevanju stališč Upravnega sodišča v sodbi I U 324/2022-10 ponovno zaslišati. Iz nadaljnjih tožbenih navedb pa je razviden povzetek tožnikovih izjav iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, in sicer da so ubili njegovega očeta, ženo, njeno mater in otroka v Pakistanu. Tožnik opozarja, da je v navedeni zadevi tožbi priložil fotografije pogreba in trdil, da v pokolu, ki so ga izvedli bratranci, ni umrla njegova, ampak ženina mati. Pojasnjuje, da je njegova mati, kot je bilo navedeno na drugem osebnem razgovoru, pokojna že od leta 1990. Trdi, da je v zapisniku o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka napačno navedeno, da sta v Pakistanu leta 2021 umrla dva njegova sinova. Pojasnjuje, da je v Pakistanu umrl njegov edini tam živeči sin in da je že na drugem osebnem razgovoru pojasnil, da je imel v Pakistanu le enega sina. Ima tudi sina, ki živi v Italiji.

10. Tožnik se ne strinja z očitkom, da je nenehno spreminjal podatke o svojih družinskih članih in drugih dejstvih, ki jih tožena stranka po tožnikovem mnenju niti ni določno opredelila. Pojasnjuje, da je tako na prvem kot tudi na drugem osebnem razgovoru izpovedal, da v Pakistanu skupaj z njegovo ženo in mlajšim sinom živi tožnikov oče ter da je mati umrla leta 1990. Poudarja, da je še navedel, da ima v izvorni državi dve sestri in da nikoli ni imel brata. Tožnik trdi, da je Č. Č., ki ga je omenjal pri vložitvi druge prošnje, v resnici njegov bratranec, ki živi v Italiji in s katerim sta v zelo dobrih odnosih, zaradi česar ga šteje za brata. Meni, da bi morala tožena stranka pri takšnem poimenovanju upoštevati tudi kulturne razlike in jezikovne prepreke. Zato po tožnikovem prepričanju ne držijo očitki o spreminjanju izjav glede družinskih članov. Trdi, da gre zgolj za navidezna neskladja, ki bi jih tožnik uradni osebi pojasnil, če bi imel možnost. Zato naj bi bila kršena njegova pravice do izjave.

11. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik po izdaji izpodbijanega sklepa pridobil nov dokaz, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnjuje, da je bil v stiku z ženinim bratom, od katerega je dobil sliko policijskega poročila o smrti F. F., nečaka tožnikove pokojne žene (sina ženinega brata), ki je bil ubit že pred pobojem tožnikove najožje družine. Trdi, da je smrt povezana z zemljiškim sporom, ki ga ima tožnikova družina z njegovimi bratranci, saj so na silo zasedli njihovo parcelo. Ubiti nečak F. F. naj bi ščitil tožnikovo družino pred bratranci, zaradi česar so ga ustrelili. Tožnik poleg policijskega poročila v urdu jeziku pošilja neformalen prevod v angleški jezik.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in poudarja, da so iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 22. 2. 2022 jasno razvidne tožnikove navedbe, da so nasprotniki v Pakistanu ubili njegovega očeta, mamo, ženo in dva otroka. Zato se tožena stranka ne strinja s tožnikovimi trditvami, da konec leta ni bila ubita njegova, ampak ženina mati, kar je tožnik prvič uveljavljal s tožbo v zadevi I U 324/2022. Po mnenju tožene stranke tožnik ni pojasnil, zakaj je spreminjal podatke o svojih družinskih članih. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je še razvidno, da ji skupaj s tožbo ni bilo vročeno policijsko poročilo o smrti F. F., zaradi česar se do navedene listine ne more opredeliti.

13. Dne 11. 7. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

14. Tožba je utemeljena.

15. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II3, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.4

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je treba po presoji sodišča v obravnavani zadevi najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II5, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah6. Omenjena določba se torej omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.7

18. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje (torej tudi zavrženja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - opomba sodišča), ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.8

19. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da je tožnik podal neskladne izjave glede svojih družinskih članov, zaradi česar ni verjela njegovim navedbam, da so bili konec leta 2021 v Pakistanu ubiti nekateri njegovi sorodniki. Vendar pa iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, sodišču ni razvidno, da bi tožena stranka, preden je opravila dokazno oceno neskladij glede okoliščin navedenega poboja, dala tožniku možnost, da jih pojasni, pri čemer s tem povezanih tožbenih navedb niti ni prerekala. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To po naravi stvari pomeni, da ni možen preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegov zahtevek (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 20. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov po potrebi, če bo tožnik ustrezno pojasnil navedena neskladja9, opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav in predloženih fotografij.10 S tem bo tožniku zagotovljena možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

21. Sodišče ni sámo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije11. Poleg tega tožnik ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo.

1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. Vrhovno sodišče je tudi v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 4 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 5 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 6 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 7 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (13. točka obrazložitve). 8 Glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009. 9 Pri tem bo morala uradna oseba glede na svojo sodelovalno dolžnost tožniku po potrebi postavljati ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev (glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12). 10 Dokazna ocena bo morala biti vestna, skrbna ter analitično sintetična, da bi omogočala preizkus tožnikove verodostojnosti. 11 Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.