Jedro

Prav ima tožeča stranka, da se za določitev denarne vrednosti za uporabo tuje nepremičnine v sodni praksi uporablja merilo povprečne tržne najemnine. Vendar tožeča stranka tega merila ni uporabila, pač pa najemnino iz svojega cenika, določeno na dan. Tej najemnini kot merilu denarne vrednosti za uporabo tuje stvari je tožena stranka izrecno nasprotovala, da je previsoka in da bi bilo treba za merilo uporabiti kvečjemu ceno mesečnega, ne pa dnevnega najema. Pritožbeno sodišče je temu stališču sledilo. Presodilo je, da je tožeča stranka očitno želela doseči varstvo svojih pravic z zviševanjem najemnine, saj je to v višini 25,00 EUR na dan zvišala za 100%, torej na 50,00 EUR na dan. Zaračunana najemnina je že večkrat presegla samo vrednost vozila. Tak način varstva pravic pa po oceni pritožbenega sodišča ni primeren. V primeru nezakonite uporabe zemljišča ima lastnik zemljišča na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika možnost sodnega varstva s tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži tožencu, da preneha z uporabo in z njegovega zemljišča odstrani stvari. Take tožbe tožnik zoper toženca ni vložil. Ravno nasprotno, višino svojega prikrajšanja je podvojil tako, da je dnevno ceno najema s 25,00 EUR povišal na 50,00 EUR. V kolikor bi mu sodišče priznalo celoten znesek, bi bil tožnik neupravičeno obogaten. Tudi za zahtevke za nadomestilo koristi od uporabe velja, da upravičencu sodišče ne more prisoditi več za prikrajšanje kot znaša pričakovana korist dobrovernega dolžnika.

Po letu dni dopuščene brezplačne uporabe nepremičnine višina cene dnevnega najema ni ustrezen ekvivalent nadomestilu nadaljnje uporabe zemljišča tožeče stranke za isti namen brez dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati v roku 15 dni 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2019 do plačila in v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.127,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 120,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 7.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2019 dalje do plačila in v višini 13.298,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 1.492,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka toženi stranki obračunala parkirnino za vozilo Renault za obdobje od 13. 7. 2018 do 19. 3. 2019 po ceni 25,00 EUR na dan, skupaj za 250 dni v skupnem znesku 7.625,00 EUR (z vključenim DDV). Za obdobje od 20. 3. 2019 do 23. 10. 2019 pa po ceni 50,00 EUR na dan, skupaj za 218 dni v skupnem znesku 13.298,00 EUR (z vključenim DDV). S tožbo (predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - A1) je zahtevala plačilo 7.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2019 do plačila; s spremembo tožbe pa še 13.298,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 do plačila.

6. Izstavljena računa z obračunano parkirnino sama po sebi še nista zadosten dokaz o obstoju zakupnega razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka bi morala v utemeljitev zahtevka na pogodbeni podlagi trditi in dokazati, da je račun (z obračunanim DDV) izstavila za opravljeno in naročeno storitev, česar pa ni niti trdila niti dokazala. S tem pa se izkaže, da je tožena stranka uspela z ugovorom, da tožeča stranka ni imela pogodbene podlage za izstavitev spornih dveh računov in da so razlogi sodišča prve stopnje iz 19. do 22. točke obrazložitve sodbe jasni, pravilni in logični.

7. Tožeča stranka je (med drugim) trdila, da predstavlja podlago njenemu denarnemu zahtevku tudi odškodnina za povzročeno škodo. Tudi po tej podlagi je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni utemeljen, ker tožeča stranka ni podala zadosti trditev o izgubljenem dobičku, ki naj bi predstavljal njeno škodo. Ni namreč zatrjevala, da je izgubila priložnost oddati parkirišče v najem ali v uporabo drugim zainteresiranim najemnikom. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage za uveljavitev odškodnine sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov z izvedencem o tržni vrednosti pri oddajanju parkirnega prostora za najem ali hrambo. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. Pojasnilo sodišča prve stopnje glede možnosti uveljavljanja škode kot zmanjšanja vrednosti zemljišča pa za ta spor ni relevantno, zato v zvezi s tem pojasnilom dodatna obrazložitev ni potrebna.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da glede na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla o relevantnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku, tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke plačilo koristi, ki jo je imela z uporabo njenega zemljišča za vozilo, ki bi ga sicer morala takrat, ko jo je k temu pozvala, z njenega zemljišča odstraniti. Navedena pravna podlaga je urejena v 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. V konkretnem primeru so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, da je tožena stranka tovorno vozilo Renault pripeljala k tožeči stranki julija 2017 zaradi nadaljnje prodaje (z vozila je snela registrske tablice in tožeči stranki izročila ključe vozila). Tožeča stranka tega vozila ni naprej prodala, ni pa ga niti hotela všteti v kupnino, ki ji jo je bila dolžna plačati tožena stranka za vozilo, ki ga je pri njej kupila. Glede vozila sta se pravdni stranki sprli. Spor sta reševali pred sodiščem, in sicer je tožeča stranka uspela s tožbo za plačilo preostanka kupnine za prodano tovorno vozilo, tožena stranka pa ni uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo kupnine za Renault. 10. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče tožene stranke, da je bila prepričana, da je svoj del obveznosti glede vozila Renault izpolnila z izročitvijo tega v posest tožeči stranki in da ga ne bo dolžna vzeti nazaj. Na tej podlagi je zaključilo, da je tožena stranka lahko ugotovila, da je njeno vozilo brez podlage pri tožeči stranki, najprej s pravnomočnostjo sodbe I Pg 2176/2017, ki je postala pravnomočna 13. 2. 2019. Glede na dva sodna postopka, ki sta se oba nanašala posredno tudi na sporno vozilo, je zaključilo, da gre za tako posebnost primera, v katerem za ugotovitev prikrajšanja tožeče stranke ni primerno uporabiti cene tržnega najema parkirnega prostora za tovorna vozila. Zato je tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi zavrnilo.

11. Tako stališče po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno izpodbija, vendar le za časovno obdobje po juliju 2018, ko je iz ravnanj tožeče stranke postalo toženi stranki jasno, da vozila Renault za njo ne bo več tržila in da ga mora zato odpeljati z njenega dvorišča. Pritožba utemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadosti konkretno zatrjevala svojega prikrajšanja. S pozivom, da tožena stranka vozilo odstrani z njenega dvorišča in da ji tudi plača za uporabo, je tožeča stranka nedvomno izrazila svojo voljo, da želi preprečiti svoje prikrajšanje. To pa pomeni, da ima v skladu z določbo 198. člena OZ pravico zahtevati nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od tega, da vozila po prejemu poziva ni prišla iskati in ga ni odpeljala z njenega dvorišča. 12. Stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v konkretnem primeru zaradi tožbe na plačilo preostanka kupnine (ker tožeča stranka ni priznala predpravdnega pobotanja terjatve s terjatvijo tožene stranke do nje za plačilo kupnine za Renault) pravno podlago, da vozilo pusti pri tožeči stranki do konca tega postopka, je materialnopravno zmotno. Navedena ugotovljena dejstva lahko sicer izključujejo slabovernost tožene stranke, ne morejo pa ovreči trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v svojo korist brez njenega dovoljenja uporabljala njeno nepremičnino. V konkretnem primeru tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da naj bi ji tožeča stranka po juliju 2018 še vedno omogočala uporabo njenih parkirišč za vozilo Renault. Iz njenih trditev pa po drugi strani izhaja, da je imela korist od tega, da je vozilo pustila pri tožeči stranki, ki se je odražala v pričakovanju, da bo sodišče v sporu navedeno okoliščino upoštevalo kot dokaz o dogovoru, da všteje tožeča stranka vrednost tega vozila v višini 4.100,00 EUR v kupnino. Navedeni namen se sicer ni uresničil, ker v pravdah s tožečo stranko, ki so se nanašale na navedeni znesek, ni uspela. Vendar mora riziko, da je medtem vozilo pustila pri tožeči stranki, po oceni pritožbenega sodišča prevzeti nase.

13. Prav ima tožeča stranka, da se za določitev denarne vrednosti za uporabo tuje nepremičnine v sodni praksi uporablja merilo povprečne tržne najemnine. Vendar tožeča stranka tega merila ni uporabila, pač pa najemnino iz svojega cenika, določeno na dan. Tej najemnini kot merilu denarne vrednosti za uporabo tuje stvari je tožena stranka izrecno nasprotovala, da je previsoka in da bi bilo treba za merilo uporabiti kvečjemu ceno mesečnega, ne pa dnevnega najema. Pritožbeno sodišče, ki je odločalo o višini nadomestila, je temu stališču sledilo. Presodilo je, da je tožeča stranka očitno želela doseči varstvo svojih pravic z zviševanjem najemnine, saj je to v višini 25,00 EUR na dan, potem ko tožena stranka zaradi svojih „taktičnih“ odločitev še vedno ni hotela prevzeti spornega vozila, zvišala za 100%, torej na 50,00 EUR na dan. Zaračunana najemnina je že večkrat presegla samo vrednost vozila. Tak način varstva pravic pa po oceni pritožbenega sodišča ni primeren. V primeru nezakonite uporabe zemljišča ima lastnik zemljišča na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika možnost sodnega varstva s tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži tožencu, da preneha z uporabo in z njegovega zemljišča odstrani stvari. Take tožbe tožnik zoper toženca ni vložil. Ravno nasprotno, višino svojega prikrajšanja je podvojil tako, da je dnevno ceno najema s 25,00 EUR povišal na 50,00 EUR, kar izhaja iz dne 24. 10. 2019 izstavljenega novega računa v višini 13.298,00 EUR. V kolikor bi mu sodišče priznalo celoten znesek, bi bil tožnik neupravičeno obogaten. Tudi za zahtevke za nadomestilo koristi od uporabe velja, da upravičencu sodišče ne more prisoditi več za prikrajšanje kot znaša pričakovana korist dobrovernega dolžnika.

14. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na utemeljeno pritožbo, iz trditev obeh pravdnih strank lahko ugotovi denarno vrednost koristi od uporabe zemljišča tožeče stranke, brez razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje in brez pritožbene obravnave. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sledilo trditvam tožene stranke o primernejši uporabi višine mesečnega najema od dnevnega. Po letu dni dopuščene brezplačne uporabe nepremičnine višina cene dnevnega najema ni ustrezen ekvivalent nadomestilu nadaljnje uporabe zemljišča tožeče stranke za isti namen brez dovoljenja. Tožena stranka je trdila, da A. za parkiranje tovornega vozila na parkirišču B. zaračunava 150,00 EUR mesečno in da ni verjetno, da bi cena parkirišča v C. to vrednost večkrat presegla. Na te trditve tožeča stranka ni podala trditev o neprimernosti te cene za mesečni oziroma dolgoročni najem za hrambo starega, neregistriranega vozila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka brez privolitve tožeče stranke uporabljala sporno nepremičnino od 13. 7. 2018 do 23. 10. 2019, torej 15 mesecev in 10 dni. Ob upoštevanju mesečne najemnine 150,00 EUR kot vrednosti za izračun nadomestila koristi od uporabe, znese uporabnina za 15 mesecev in 10 dni 2.300,00 EUR. V tej višini jo je tudi določilo pritožbeno sodišče. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2019 do plačila. Ni pa ji dolžna povrniti stroškov prvostopenjskega postopka, ker je po pobotanju sorazmernega dela izvršilnih in pravdnih stroškov tožeča stranka še vedno dolžna povrniti toženi stranki 1.127,70 EUR, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

15. 89% uspeh tožene stranke je narekoval odmero njenih v prvostopnem postopku priznanih stroškov (sedaj) v višini 1.327,88 EUR. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve odmerjenih stroškov izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR, odmerjene takse za redni postopek v višini 301,00 EUR, skupaj 457,00 EUR in še do povrnitve stroškov zastopanja odvetnika po odvetniški tarifi, in sicer za dopolnitev tožbe 400 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 400 točk in urnina 100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2020 500 točk, za narok 22. 9. 2020 250 točk, skupaj 1.650 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znesejo navedeni stroški 990,00 EUR, materialni stroški pa 26,5 točk oziroma 16,00 EUR. Pooblaščenec je prijavil še kilometrino 111,00 EUR. Na skupni znesek gre odvetniku 22% DDV (245,74 EUR), tako da znesejo stroški pooblaščenca skupaj 1.362,74 EUR; stroški s plačanimi taksami pa 1,819,74 EUR. Glede na 11% uspeh tožeče stranke znaša njej priznani delež 200,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.127,70 EUR.

16. V preostalem delu je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer v višini 11%. Zato ji je pritožbeno sodišče odmerilo stroške za sestavo pritožbe 625 točk po OT, za materialne stroške 12,5 točk po OT, skupaj 637,5 točk po OT (382,50 EUR), povečano za 22% DDV (84,15 EUR), 466,65 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 621,00 EUR, znašajo stroški 1.087,65 EUR. 11% znese 120,00 EUR in v tej višini je pritožbene stroške sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.