Jedro

Uporaba telesne sile s strokovnim prijemom in v nadaljevanju z vklepanjem je bila sorazmerna upiranju tožnika. Policisti so zoper tožnika uporabili najmilejši, za konkretni primer ustrezni prisilni sredstvi. Ni šlo za prekoračitev policijskih pooblastil,

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino v znesku 7.313,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 14. 1. 2019 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške pravdnega postopka. O višini pravdnih stroškov bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2.Zoper to sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da postopanje policista A. kritičnega dne nikakor ni moglo biti niti strokovno niti v skladu z zakonskimi pooblastili, saj je tožnik, v posledici policistovega ravnanja, pristal v bolnišnici z znatnimi telesnimi bolečinami in dalj časa trajajočimi psihičnimi posledicami, ki jih je ugotovil in potrdil izvedenec medicinske stroke. Dejstvo, da zakon omogoča uporabo udarcev, metov in drugih uporab fizične sile, ne more pomeniti, da jih lahko organi pregona uporabljajo arbitrarno, po lastni presoji, ampak zgolj v izjemnih, kritičnih primerih, ko je potrebno zavarovati premoženje ali življenje ljudi. Katero od teh dobrin je želel policist zavarovati, sodišče ni pojasnilo. Tožnik ni nikoli nikogar napadal, ugotovljeno je bilo zgolj, da ni upošteval striktnih navodil policista. Da naj bi policista verbalno provociral, ne drži, tudi to, da naj bi se upiral policistovim prijemom, ne drži. Kljub temu je bila neposredno po škodnem dogodku tožnikova roka gibljivostno omejena v vse smeri, uradno pa so mu bile postavljene diagnoze udarnina glave, udarnina in odrgnina leve podlahti ter nateg in zvin vratnih mišic. Policistova reakcija na tožnikovo ravnanje (odriv policista) nikakor ni bila sorazmerna, ampak močno pretirana. Tožnik ni večje rasti in se sodišče o njegovi višini očitno ni dovolj dobro prepričalo na narokih, saj meri nekaj čez 170 cm in je od policista A., ki je visok 185 cm, nižji za celo glavo. Če bi se tožnik res tako aktivno upiral, bi ga lahko po hitrem postopku obvladala oba policista in sam policist A. se z njim ne bi rabil niti ruvati niti ga daviti. Najmanj nenavadno je, da zoper tožnika ni bila podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo in da tožnik ni bil pridržan. Zaslišane priče so na sodišču neresnično izpovedovale v korist kolega A., saj so bila v njihovih izpovedbah očitna neskladja. Zaslišani priči B. in C. sta se določenih izsledkov dogodka spominjali odlično, grosistično pa zelo slabo in sta imeli težave s koherentnim oblikovanjem poteka dogodkov. Kritičnega dogodka se očitno nista želeli spomniti, policisti pa so se medsebojno dogovorili o tem, kako bodo pričali. Vsem je bilo namreč jasno, da je policist A. dne 2. 12. 2016 močno prekoračil svoja pooblastila, ko je obračunal s tožnikom. Tožnika so celo vprašali, ali potrebuje zdravniško pomoč. Tožnik se sprašuje, kako je policist A. sploh lahko videl, kaj se nahaja v predalu sopotnikovih vrat. Ob izstopu iz avtomobila pa naj bi imel tožnik v žepu levo roko, pri čemer ni jasno, kako naj bi domnevni nož prišel v tožnikove hlače. Kakršnokoli sklicevanje na domnevni nož in nevarnost, ki bi grozila policistu A., je tako neizkazano, navedbe policistov glede tapetniškega noža pa se izkažejo za neutemeljene. Tožnik je prepričan, da v predmetni zadevi pogoji za uporabo fizične sile in teleskopske palice niso bili izpolnjeni. Dokazni postopek ni pokazal, da bi se tožnik res tako aktivno upiral, da bi ga policisti ne mogli obvladati na katerega izmed drugih zakonsko predvidenih načinov. Zoper tožnika ni bilo prvotno uporabljeno nobeno drugo prisilno sredstvo, preden je policist uporabil sredstvo davljenja, kot to zmotno navaja sodišče. Reakcija policista A. je bila pretirana, predvsem pa povsem nestrokovna, hkrati pa tudi protipravna. Niti kršitev Zakona o pravilih cestnega prometa niti domnevne verbalne provokacije nikakor niso razlog za tako intenzivno postopanje policistov, ki bi imelo za posledico nastanek tako hudih posledic. Nedvomno je prišlo do prekoračitve policijskih pooblastil in kršitve načela sorazmernosti pri postopanju policista.

3.Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kako je potekal sporni škodni dogodek. Utemeljeno je verjelo policistom, ki so v bistvenem skladno izpovedali o poteku dogodkov, glede na časovno odmaknjenost dogodka pa je razumljivo, da se niso spomnili vsega dogajanja. Pritožbeni očitek o medsebojnem dogovoru policistov o tem, kako bodo pričali, po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj ni z ničemer izkazan. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku glede poteka dogodka in mehanizma nastanka poškodb, saj so ugotovitve izvedenca medicinske stroke ovrgle trditve tožnika. Prisotnost noža v avtomobilu je potrdila tudi tožnikova žena D., zato ne drži pritožbeni očitek o neizkazanosti prisotnosti noža v avtomobilu. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pozicija noža takšna, da ga je policist A. lahko opazil.

6.Sodišče prve stopnje je med drugim pravilno ugotovilo, da tožnik že od vsega začetka ni ravnal v skladu z navodili policistov in zakonom, ko na ukaz policista svojega vozila ni ustavil, temveč je peljal naprej. Med tožnikom in policistom je kasneje, ko je vozilo ustavil, prišlo do verbalnega konflikta, tožnik ni upošteval navodila policista, naj ostane v vozilu, brskal je po predalu, kjer se je nahajal tapetniški nož, izstopil iz vozila kljub prepovedi ter skušal mesto kontrole zapustiti. Med njim in policistom je prišlo do prerekanja in prerivanja, kar je ustvarilo nepredvidljivo in nevarno situacijo. Tožnik je imel levo roko v žepu (kar kaže na potencialno nevarnost uporabe noža), odrival je policista A. in skušal uveljaviti svojo voljo. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je policist A. pravilno ocenil, da gre za takšno varnostno tveganje, da bi bila lahko ogrožena varnost in morebiti življenje policistov in zato utemeljeno uporabil prisilno sredstvo, strokovni prijem "davljenje" s pomočjo teleskopske palice in zatem ob pomoči policista B., ki je policistu A. pomagal obvladati tožnika tako, da ga je pomagal podreti na tla, še vklepanje. Ker se je tožnik aktivno upiral, je prišlo do prerivanja in razbitja zadnjega stekla na vozilu s palico. Policist A. tožnika ni mogel obvladati sam s pomočjo strokovnega prijema, zato mu je pomagal še drug policist B. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodnice, ki je na naroku videla tako tožnika kot policista A., da je bil tožnik večji in 10 kg težji od policista A. Pritožba trditev o tem, da je bil tožnik nižji od policista, ne podkrepi z ničemer, pri čemer se zdi pritožbenemu sodišču ključno, da sam policist A. tožnika zaradi upiranja ni uspel obvladati. Glede na vse navedeno je bila uporaba telesne sile s strokovnim prijemom in v nadaljevanju z vklepanjem sorazmerna upiranju tožnika (79. in 80. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije - ZNPPol 1 3 4 5 6 7 8 9 ). Policisti so zoper to
7enika uporabili najmilej1i, za konkretni primer ustrezni prisilni sredstvi. Ni 1lo za prekora
0ditev policijskih pooblastil, kot zmotno meni pritoeba. Teleskopska palica ni bila uporabljena kot samostojno prisilno sredstvo, saj policist z njo ni udarjal to
7enika (83. in 84.
0dlen ZNPPol), temve
0d jo je uporabil v okviru izvedbe strokovnega prijema (81.
0dlen ZNPPol). Zato uporaba 83.
0dlen ZNPPol, za katero se zavzema pritoeba, tu ne pride v po1tev. Ko se je to
7enik prenehal upirati, so mu policisti sneli lisice.

7.Ali je zoper to
7enika kasneje bila podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo in dejstvo, da to
7enik ni bil pridr
7ean, za odlo
0ditev o sorazmernosti uporabe prisilnega sredstva ni odlo
0dilnega pomena.

8.Sodi1de prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi pravilno ugotovilo, da so bile lahke telesne po1kodbe to
7enika posledica izvedenega strokovnega prijema z davljenjem ob uporabi teleskopske palice in padca po tleh. Do vseh teh po1kodb ne bi pri1lo,
0de se to
7enik navodilom policistov ne bi aktivno in pasivno upiral. Policisti niso ravnali protipravno, zato je sodi1de prve stopnje tudi pravilno zaklju
0dilo, da ni podana od1kodninska odgovornost to
7enke.

9.Glede na navedeno in ker ni na1lo kr1itev, na katere je dol
7eno paziti po uradni dol
7nosti (2. odst. 350.
0dlena ZPP), je pritobeno sodi1e pritobo to
7nika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodi1a prve stopnje (353.
0dlen ZPP).

To
7enik sam krije svoje pritobene stro1ke, saj s pritobo ni uspel (1. odst. 154.
0dlena in 1. odst. 165.
0dlena ZPP).

-------------------------------

1 1 Ur. l. RS, 1t. 15/2013 s spremembami in dopolnitvami

Zveza:

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 79, 80, 81, 83, 84

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.