Jedro

Minister po ZOFVI in Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za šolstvo in šport zavrglo predlog za napredovanje A.A. zaposlene v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor v naziv svetnice. V obrazložitvi navaja, da je direktor centra B.B. pri Ministrstvu za šolstvo in šport vložil predlog za napredovanje zaposlene A.A. v naziv svétnice po prvem odstavku 11. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (Pravilnik). Ker je po citiranem Pravilniku pravica do napredovanja v naziv specifična pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja v vzgojno izobraževalnem zavodu in pravica, ki jo lahko uveljavljajo samo strokovni delavci našteti v 1. členu Pravilnika, v času, ko je ministrstvo prejelo predlog za strankino napredovanje v naziv, pa le-ta ni bila zaposlena na področju vzgoje in izobraževanja, je bilo potrebno predlog za njeno napredovanje zavreči. Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da je pri odločanju o napredovanju bil napačno uporabljen materialni predpis, tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, poleg tega pa je tudi dejansko stanje zmotno ugotovila. Poudarja, da je v vlogi za napredovanje natančno pojasnila, da je imenovana delavka pri njej v delovnem razmerju in da gre za dela na področju vzgoje in izobraževanja. Mestna občina Maribor je dne 29. 3. 2010 sprejela Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor, ki med drugim tudi določa, da se za opravljanje javnih služb ustanovijo javni zavodi. Ustanovitev temelji na 28. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki med drugim določa, da lahko lokalna skupnost za opravljanje nalog potrebnih za izvajanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ustanovi tudi druge javne zavode. Citira tudi določbe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki določa v katerih programih se izvaja vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in tudi, da se ti otroci usmerjajo v te programe glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir in motenj. Iz navedenega jasno izhaja, da je bila delavka pri tožeči stranki v mesecu septembru 2010, ko je bil vložen predlog za njeno napredovanje, zaposlena v vzgojno izobraževalnem zavodu. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijani akt spremeni tako, da se vlogi za napredovanje ugodi in odobri njeno napredovanje v naziv svétnice. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa, da Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor kot javni zavod ne izvaja javno veljavnega programa vzgoje in izobraževanja. Pripominja še, da bi v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko upravni spor sprožila le A.A., saj se je s sklepom tožene stranke poseglo v njen pravni položaj in ne v pravni položaj tožeče stranke. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrže. Sodišče je v tej zadevi že odločilo s sklepom št. II U 387/2010-7 z dne 12. 1. 2011 tako, da je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in se v obrazložitvi sklicevalo na pomanjkanje pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe. Vrhovno sodišče RS je s svojim sklepom št. I Up 107/2011 z dne 25. 1. 2012 ugodilo pritožbi tožeče stranke in citirani prvostopni sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču, da opravi nov postopek v smislu razjasnitve statusnih in organizacijskih vprašanj, povezana s pravnim položajem tožeče stranke, glede katerih pa tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe. Pa tudi sicer v primeru, ko je neka zahteva v upravnem postopku zavržena, vlagatelju ni mogoče odreči pravnega interesa za upravni spor, v katerem naj sodišče presodi, ali je odločitev o zavrženju zahteve zakonita, saj je upravni postopek z zavrženjem zahteve končan ( 2. in 5. člen ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je vprašanje ali sodi tožeča stranka med javne vzgojno izobraževalne zavode, za katere pri napredovanju zaposlenih velja sistem napredovanja po določbah 105. člena v povezavi z 28. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (Pravilnik). V 105. členu ZOFVI je med drugim določeno, da tam navedeni strokovni delavci lahko napredujejo v tam navedene nazive pod pogoji, načinu in postopku, ki ga določi minister. V nazive po tem zakonu napredujejo tudi strokovni delavci, zaposleni v javnih zavodih iz 28. člena tega zakona, ki opravljajo vzgojno izobraževalno, svetovalno ali razvojno delo v zvezi z vzgojo in izobraževanjem. Po določbi 8. člena ZOFVI pa so vzgojno izobraževalni zavodi po tem zakonu (samo) tisti, ki kot pretežno dejavnost izvajajo programe za predšolske otroke, javno veljavne izobraževalne programe, javno veljavne vzgojne programe domov za učence in dijaških domov in javno veljavne programe za predšolske otroke s posebnimi potrebami oziroma programe vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. Po 34. členu ZOFVI lahko šole, ki izvajajo javno veljavne izobraževalne programe, in vrtci, ki izvajajo programe za predšolske otroke, začnejo opravljati dejavnost vzgoje in izobraževanja po vpisu v razvid, ki ga vodi ministrstvo za šolstvo, v razvid pa se vpišejo, če izpolnjujejo pogoje, določene za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in imajo javno veljaven program.

Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da lahko v nazive po ZOFVI napredujejo tisti strokovni delavci (našteti v 1. členu Pravilnika), ki so zaposleni v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih, ki se kot taki obravnavajo po določbah ZOFVI, ne glede na to, ali jih je ustanovila država ali lokalna skupnost. Kot javni vzgojno izobraževalni zavodi po ZOFVI pa se obravnavajo le zavodi, ki izvajajo javne vzgojno izobraževalne programe po 8. členu ZOFVI in ki so vpisani v razvid izvajalcev teh programov pri ministrstvu za šolstvo. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da lahko minister po ZOFVI in Pravilniku odloča le o napredovanju strokovnih delavcev, ki so zaposleni pri izvajalcih javno veljavnih vzgojno izobraževalnih programov in kot taki vpisani v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja v skladu z 34. členom ZOFVI.

Tožeča stranka je bila kot javni vzgojno izobraževalni zavod ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor (Odlok), ki je bil objavljen v MUV št. 7/2010 z dne 6.4.2010, za opravljanje dejavnosti navedenih v 6. členu, med drugim: P85.590 - drugo nerazvrščeno izobraževanje, P85.600 – pomožne dejavnosti za izobraževanje, Q88.999 – drugo drugje nerazvrščeno socialno varstvo brez nastanitve v okviru dejavnosti zavoda in druge s samo vzgojo in izobraževanjem manj povezane dejavnosti. V 6. členu Odloka je tudi podrobneje navedena konkretna vsebina posameznih dejavnosti. Upoštevaje navedeno in podatke predloženega upravnega spisa, tožeča stranka po presoji sodišča ne sodi med zavode, ki bi izvajali javno veljavne vzgojno izobraževalne programe, prav tako ni vpisana v razvid izvajalcev teh programov. Sicer pa tega niti ne zatrjuje, medtem ko tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da tožeča stranka takih programov ne izvaja.

Ker imenovana strokovna delavka ni zaposlena v javnem vzgojno izobraževalnem zavodu v smislu določb 8. člena ZOFVI, je minister zahtevo za odločanje o delavkinem napredovanju v obravnavanem primeru upravičeno zavrgel. Ker je bila izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je moralo sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških postopka postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.