Jedro

V primerih, kadar se za pričo predlaga osebo, ki je mentalno prizadeta, je potrebno smiselno uporabljati določbo 3. odst. 236. čl. ZKP, ki se nanaša na zaslišanje mladoletnikov. Po navedeni določbi mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot pričo razen, če to zahteva sam obdolženec. Kolikor bi bilo ravnano v nasprotju s to določbo, pa se sodna odločba na tako izpovedbo v smislu 237. čl. ZKP ne sme opreti in gre torej v takem primeru za nedovoljen dokaz.

Izrek

Pritožba obtoženčeve zagovornice se kot neutemeljena z a v r n e .

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obtoženčeve zagovornice za izločitev zapisnika o zaslišanju oškodovanca, pod točko 2 pa je kot neutemeljen zavrnilo ugovor, ki je bil vložen zoper obtožbo.

Zoper sklep se se v delu pod točko 1 pritožuje obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču druge stopnje pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da listine izloči. Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo, ko je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obtoženčeve zagovornice za izločitev zapisnika o zaslišanju oškodovanega L.R. Zagovornica je izločitev zapisnika predlagala na podlagi 2. odst. 18. čl. v zvezi s čl. 237 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z utemeljitvijo, da oškodovanec, ki ima zaradi Downovega sindroma znake duševne manjrazvitosti, ni bil sposoben razumeti pomena pričanja in posledic krivega pričanja, poleg tega pa bi preiskovalna sodnica morala izvedencu pred zaslišanjem oškodovanca dati pravni pouk po 333. čl. ZKP in tudi ne bi smela dopustiti izvedencu, da je postavljal kapciozna in sugestibilna vprašanja. Vendar pa je te očitke prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo kot neutemeljene in ker je svojo odločitev tudi argumentirano ter prepričljivo obrazložilo razlogom sklepa glede na vsebino pritožbenih navedb, ni potrebno kaj bistveno novega dodati. Obtoženčeva zagovornica namreč sedaj v pritožbi le ponavlja navedbe v predlogu za izločitev listin, sklicujoč se pri tem na splošno znano dejstvo, da oškodovanec, ki je na mentalni ravni tri do petletnega otroka „zagotovo“, ni bil sposoben razumeti danega mu pravnega pouka. Vendar pa s svojimi pritožbenimi navedbami, ki so deloma tudi protispisne, ne more ovreči ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke G.V.M., da je oškodovanec sposoben pričanja. V zvezi z navedenim pa je potrebno pojasniti še sledeče. V primerih, kadar se za pričo predlaga osebo, ki je mentalno prizadeta, je potrebno smiselno uporabljati določbo 3. odst. 236. čl. ZKP, ki se nanaša na zaslišanje mladoletnikov. Po navedeni določbi mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost, ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot pričo razen, če to zahteva sam obdolženec. Kolikor bi bilo ravnano v nasprotju s to določbo, pa se sodna odločba na tako izpovedbo v smislu 237. čl. ZKP ne sme opreti in gre torej v takem primeru za nedovoljen dokaz. V konkretni zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali je oškodovanec bil sposoben razumeti pomen pravnega pouka in ker je bilo za ugotavljanje te okoliščine potrebno strokovno znanje, je preiskovalna sodnica ravnala prav, ko je k zaslišanju pritegnila navedenega izvedenca. Ker je slednji tedaj imel le nalogo, da oceni, ali je priča sposobna razumeti pravni pouk, še ni šlo za podajo izvedenskega mnenja, pred katerim bi tudi izvedenec moral biti opozorjen v smislu 1. odst. 252. čl. ZKP. Pa tudi sicer, če bi se zavzelo nasprotno stališče, da bi izvedenec v takem primeru moral biti pravilno opozorjen, opustitev tega opozorila ne bi imela za posledico neveljavnost pričine izpovedbe, saj takšna sankcija v zakonu ni določena. V konkretnem primeru pa je izvedenec že pred zaslišanjem oškodovanca ocenil, da je ta sposoben razumeti pravni pouk (list. št. 94) in to svojo ugotovitev je ponovil tudi v nadaljevanju zaslišanja, ko ga je preiskovalna sodnica izrecno vprašala, ali je oškodovanec bil sposoben dojeti vsebino pravnega pouka (list. št. 145). Zato ne drži pritožbena navedba, da izvedenec pred zaslišanjem oškodovanca navedene okoliščine ni ocenjeval. Ob tem pa je še omeniti, da tudi, če bi izvedenec kasneje (za nazaj) ocenil, da je oškodovanec bil sposoben razumeti pomen pravnega pouka, bi njegova izpovedba še vedno bila veljavna. Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene, pri čimer tudi ne drži, da naj bi izvedenec šele v kasneje izdelanem pisnem mnenju ugotavljal, ali je bil oškodovanec sposoben razumeti pravni pouk. Tedaj je bila izvedenčeva naloga, da oceni oškodovančevo osebnost in tudi poda mnenje o tem, ali so posledice obravnavanih dogodkov vplivale nanj in v kolikšni meri vplivajo na njegovo sedanje mnenje. Zato se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih zagovornica zahteva izločitev zapisnika o zaslišanju oškodovanca in slednje enako velja tudi za zapisnik z dne 26.1.2007, ko je bil oškodovanec ponovno zaslišan, tokrat brez navzočnosti izvedenca. Ker je slednji že ob prvem zaslišanju ugotovil pričino sposobnost razumeti pomena pravnega pouka, je jasno, da njegova navzočnost na ponovnem zaslišanju ni bila več potrebna.

Zagovornica dalje tudi nima prav, ko izpostavlja, da je izvedenec priči postavljal kapciozna in sugestibilna vprašanja, s čimer je bila kršena določba 228. čl. ZKP. Ker je na take pomisleke že prepričljivo odgovorilo prvostopenjsko sodišče in zagovornica le ponavlja prvotne navedbe, ne da bi argumentirano izpodbijala obrazložitev prvostopenjskega sodišča, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Glede nadaljnje trditve, da je bilo zaslišanje oškodovanca opravljeno tako, da je bilo posneto z napravo za slikovno in zvočno snemanje, pri čimer je bil prepis zaslišanja izdelan v nasprotju z določbo 4. odst. 84. čl. ZKP, je le ugotoviti, da so takšne navedbe protispisne. Zato je sodišče druge stopnje glede na vse povedano pritožbo zagovornice obt. B.J. na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.