Jedro

Če je upravna odločba že izvršena, ničnostnega razloga nezmožnosti izvršitve ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče RS je z izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje, št. U 945/99-10 z dne 11.10.2000, s katero je bila na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnjena njegova tožba proti odločbi tožene stranke z dne 24.5.1999. Z njo je bil zavrnjen tožnikov predlog, da se iz razloga 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP (1986) za nično izreče odločba Okrajne zaplembene komisije z dne 10.9.1945. Z njo je premoženje tožnikove pravne prednice (po v času izdaje omenjene odločbe ugotovljenem dejanskem stanju o njeni nemški narodnosti) prešlo v državno last na podlagi določb 1. in 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ-a). Sodišče prve stopnje je omenjeno sodbo sprejelo na podlagi stališča, da se pri ničnostnem razlogu po 3. točki 267. člena ZUP 1986 (da odločbe sploh ni mogoče izvršiti) predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena; v obravnavanem primeru pa je bila odločba, katere ničnost se uveljavlja, že izvršena oziroma je bil vpis podržavljenja premoženja izvršen v zemljiški knjigi.

Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 3. točke 267. člena, 49. člena, 50. člena ter 1 odstavka 53. člena ZUP 1986, 1. točke 267. člena omenjenega zakona v povezavi s 1. in 2. točko 1. člena Odloka AVNOJ in 30. členom Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (ZKIK). Navaja, da je bila Š.Š. (tožnikova pravna prednica) s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju z dne 14.2.1994 razglašena za mrtvo in je bil za dan njene smrti določen 30.6.1945. Zatorej v zaplembenem postopku ni mogla imeti lastnosti stranke, kar predstavlja procesno oviro za uvedbo in izvedbo omenjenega postopka, posledično pa tudi za izvršljivost zaplembene odločbe v smislu 270. člena ZUP 1986 (2. in 3. točke) ter njeno ničnost v smislu 3. točke 267. člena omenjenega zakona. Navezno okoliščino za določitev upravne pristojnosti, v zadevah kot je obravnavana, predstavlja po ustaljeni sodni praksi dejstvo, da naj bi šlo za premoženje osebe nemške narodnosti. Potrdila, s katerega naj bi izhajala nemška narodnost tožnikove pravne prednice (potrdilo OKR. NOO z dne 23.8.1945) na katerega se sklicuje zaplembena odločba v upravnih spisih, ni, nemška narodnost imenovane pa tudi ni bila drugače ugotovljena. Okoliščina, ki je odločilnega pomena za presojo stvarne pristojnosti upravnega organa, torej ni z gotovostjo izkazana. Zato podrejeno uveljavlja ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP 1986. Iz dejstev, da je tožnikova pravna prednica razglašena za mrtvo s 30.6.1945, ter je bila pred tem v zaporu, sklepa, da njeno premoženje ni prešlo v državno last po določbah Odloka AVNOJ-a, temveč po določbah 28. člena ZKIK. Za tak pravni akt po stališču Ustavnega sodišča RS velja enak pravni režim kot za kazenske sodbe; pomeni, da gre za zadevo iz sodne pristojnosti. Zato predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se tožnikovi tožbi ugodi ter izreče za nično omenjena zaplembena odločba oziroma podrejeno zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Odgovori na zahtevo za varstvo zakonitosti niso bili vloženi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve obeh izpodbijanih sodb izhaja, da sta sodišči svoje stališče, da v obravnavanem primeru ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP 1986, utemeljili z razumnimi in logičnimi pravni argumenti. Po omenjeni zakonski določbi je namreč (upravna) odločba nična, če je sploh ni mogoče izvršiti. Pri tem ničnostnem razlogu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (pa tudi po že ustaljeni upravno sodni praksi - sodbe I Up 218/03 z dne 8.5.2003, U 2058/97 z dne 3.3.1999 in druge) predpostavlja, da odločba še ni izvršena, saj bi bilo to v nasprotju z bistvom pojma nezmožnosti izvršitve. Po upravno sodni praksi (sodba U-I-425/02 z dne 22.10.2003 in druge) se odločba, kot je obravnavana, izvršuje z vpisom premoženja v zemljiško knjigo in mora biti zemljiškoknjižno sposobna. Če odločbe zaplembene komisije o prehodu premoženja v državno last, zemljiškoknjižno ne bi bilo mogoče izvesti, bi šlo za nezmožnost njene (pravne oziroma dejanske) izvršitve, oziroma za uveljavljani ničnosti razlog. Da je v obravnavanem primeru zaplembena odločba Okrajne zaplembne komisije z dne 10.9.1945 postala pravnomočna, izhaja iz označbe na odločbi sami (pravnomočno rešeno z rešitvijo Okrož. Z. K. C. z dne 6.2.1946), da pa so bile zaplenjene nepremičnine na njeni podlagi vpisane v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje pa iz vpisa takrat pristojnega Okrajnega narodnega sodišča z dne 17.11.1945. Ker torej podatki spisa potrjujejo, da je bila sporna zaplembena odločba tako pravno kot tudi dejansko že izvršena, kar niti ni sporno, uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni izkazan.

Ugovori oziroma navedbe vrhovne državne tožilke v zvezi s pravno in procesno nesposobnostjo lastnice zaplenjenega premoženja ter nepravilnosti v zvezi z vročanjem zaplembene odločbe na drugačno odločitev nimajo vpliva. Odpravo uveljavljenih nepravilnosti je bilo tudi v času izdaje zaplembene odločbe mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe. Pravnomočna odločba je torej tudi izvršljiva, ne glede na to, da gre lahko za nezakonito oziroma nepravilno odločbo.

Odločbo z dne 10.9.1945 je izdala Okrajna zaplembena komisija na podlagi določb 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ. Organi, ki so bili pristojni za izvedbo zaplemb na pravni podlagi, so bili določeni v 30. členu ZKIK. Po navedenem členu so bile okrajne zaplembene komisije pristojne odločati o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljana nemškega Reicha oziroma last osebe nemške narodnosti. Zaplembena odločba je bila v obravnavani zadevi izdana na podlagi dejanske ugotovitve, da je lastnica zaplenjenega premoženja Š.Š. jugoslovanska državljanka nemške narodnosti; s tem pa je bila podana stvarna pristojnost okrajne zaplembene komisije, da je kot tedanji upravni organ v upravnem postopku izdala navedeno zaplembno odločbo. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, pa je po ustaljeni upravno sodni praksi (sodbe I Up 235/98 z dne 29.3.2001, U 799/93 z dne 5.7.1995 in druge) mogoče izpodbijati le z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena ZUP 1986 za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Pomeni, da se omenjena zakonska določba (1. točka 267. člena ZUP 1986) lahko uporabi le, če iz same odločbe, katere ničnost se uveljavlja, ter podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ zbral pred izdajo te odločbe, izhaja, da je bilo odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost, ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zato tudi drugo zatrjevani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 ni izkazan.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 84. člena ZUS zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.