Jedro

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala upravni organ zaradi ugotovitve davčne osnove valorizira vrednost nepremičnine v času pridobitve za čas do prodaje s koeficientom rasti cen na drobno objavljen v Uradnem listu RS. Če upravni organ zaradi lažjega izračunavanja valorizirane vrednosti nepremičnine za daljše obdobje, uporablja drug način izračuna, ga mora obrazložiti tako, da bo iz obrazložitve razvidno, da so bili pri izračunu upoštevani koeficienti rasti cen in kateri.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za družbene prihodke z dne 20.3.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožniku odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 6.141,00 SIT, ki ga je tožnik dosegel s prodajo poslovnega prostora. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 53. in 54. člena zakona o dohodnini ter na odlok o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala. Tožena stranka smatra, da je bil tožniku, v postopku pred prvostopnim upravnim organom, davek od dobička iz kapitala pravilno odmerjen. Prvostopni organ je v skladu z predpisi od prodajne vrednosti poslovnega prostora v znesku 756.000,00 SIT odštel valorizirano vrednost nepremičnine v znesku 699.939,00 SIT ter prometni davek v znesku 15.120,00 SIT, od razlike v znesku 40.941,00 SIT pa odmeril davek od dobička iz kapitala po stopnji 15 % v znesku 6.141,00 SIT. Glede pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na način ugotavljanja valorizirane nabavne vrednosti nepremičnine tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ valorizirano vrednost poslovnega prostora, za čas od pridobitve do prodaje, pravilno ugotovil in sicer tako, da je nabavno vrednost poslovnega prostora v znesku 606.375,00 SIT valoriziral s količnikom rasti cen na drobno. Količnik za valorizacijo nabavne vrednosti nepremičnine se ugotovi tako, da se indeks cen na drobno za mesec, v katerem je bilo premoženje prodano (v obravnavanem primeru indeks za december 1991, ki je znašal 410,6), deli z indeksom cen na drobno za mesec, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (v obravnavanem primeru z indeksom za november 1991, ki je znašal 355,7). Tako ugotovljeni količnik znaša v obravnavanem primeru 1,1543. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka odmerila davek od dobička iz kapitala v nasprotju z odlokom o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala, po katerem se nabavna vrednost nepremičnin valorizira s koefikcientom rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji objavljenem v uradnem listu. Tožena stranka bi morala glede na čas valorizacije in sicer od 1.11.1991 do 31.12.1991, ki ga tožena stranka pravilno ugotavlja, upoštevati novemberski in decembrski koeficient rasti cen na drobno, objavljen v Uradnem listu RS, ki je znašal 0,187 za mesec november 1991 in 0,154 za mesec december 1991. Navedenih koeficientov pa niti prvostopni upravni organ niti tožena stranka nista uporabila. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe, enako kot prvostopni organ, sklicuje na nekakšen povprečen koeficient 1.1543, za kar v veljavnih predpisih ni podlage. Glede na veljavne predpise se valorizirana nabavna vrednost nepremičnine ugotovi tako, da se nabavni vrednosti nepremičnine prišteje zmnožek uradno objavljenega koeficienta rasti cen na drobno in nabavne vrednosti nepremičnine vse do dneva prodaje. Tožnik še pripominja, da bi morala tožena stranka v primeru izračunavanja koeficienta rasti cen na način, kot ga pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, uporabiti indeks rasti cen na drobno za oktober, ker bi le tako upoštevala valorizacijo za obdobje od 1.11.1991 do 31.12.1991. Ker tožena stranka ni uporabila uradno objavljenih koeficientov rasti cen, ampak nekakšne indekse, ki niso objavljeni, davčni zavezanec sploh ne more preveriti pravilnosti izračunov. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je koeficient za valorizacijo nabavne vrednosti nepremičnine ugotovljen skladno s 4. členom odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala, po katerem se pri določitvi koeficienta rasti cen na drobno upošteva različno, glede na to ali je zavezanec posedoval premoženje več ali manj kot 15 dni v mesecu. Tožena stranka še navaja, da so indeksi cen na drobno za leto 1991 preračunani na enotno osnovo, to je na povprečne cene na drobno za leto 1990. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odmero davka od dobička iz kapitala je zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in št. 34/91 - ZDOH). Po določbi 53. člena zakona o dohodnini je osnova za odmero davka od dobička iz kapitala razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Način valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala je predpisan z odlokom, objavljenim v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 20/91. Odlok o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala v 1. členu določa , da se vrednost nepremičnin in premičnih predmetov v času pridobitve za čas do prodaje valorizira s koeficientom rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji. Po določbi 4. člena navedenega odloka se pri določitvi koeficienta rasti cen na drobno upošteva število dni posedovanja premoženja v mesecu pridobitve in v mesecu prodaje, odvisno od tega ali je zavezanec premoženje posedoval manj kot 15 dni, oziroma več kot 15 dni v mesecu. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bila vrednost poslovnega prostora v času pridobitve to je dne 28.10.1991 606.375,00 SIT, da je tožnik poslovni prostor prodal dne 20.12.1991 ter da je bila prodajna cena poslovnega prostora 756.000,00 SIT. V skladu z določbo 1. in 4. člena navedenega odloka se torej vrednost tožnikovega poslovnega prostora v času pridobitve valorizira za obdobje od 1.11.1991 do 31.12.1991, kar privilno ugotavlja tožena stranka in tožnik s tem soglaša. Koeficienti rasti cen na drobno se vsak mesec objavljajo v Uradnem listu RS. Glede na navedeno bi moral prvostopni upravni organ valorizirati vrednost tožnikovega poslovnega prostora v času pridobitve s koeficientom rasti cen na drobno za mesec november 1991 v primerjavi z oktobrom 1991, ki je znašal 0,187 (Uradni list RS, št. 29/91) ter s koeficientom rasti cen na drobno decembra 1991 v primerjavi z novembrom 1991, ki je znašal 0,154 (Uradni list RS št. 2/92). Da bi prvostopni upravni organ navedene koeficiente rasti cen na drobno upošteval iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno. Prvostopni upravni organ je namreč izračunal valorizirano vrednost poslovnega prostora za čas od pridobitve do prodaje tako, da je vrednost poslovnega prostora v času pridobitve, to je znesek 606.375,00 množil s količnikom, ki znaša za obdobje od 1.11.1991 do 31.12.1991 1.1543. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe samo še pojasnjuje, da se količnik za valorizacijo nabavne vrednosti ugotovi tako, da se indeks cen na drobno za mesec, v katerem je bilo premoženje prodano, deli z indeksom rasti cen na drobno za mesec, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, torej razlaga valorizacijo s pomočjo izračunanega količnika, ne da bi tak izračun preizkusila in obrazložila glede na določbe odloka torej tako, da bi bilo iz obrazložitve razvidno, da so bili pri izračunu upoštevani koeficienti rasti cen na drobno, objavljeni v Uradnem listu RS, kot tudi kateri mesečni koeficienti so bili upoštevani. S tako obrazložitvijo tožena stranka pomanjkljivosti v odločbi prve stopnje ni odpravila, kot bi morala po določbi 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Čeprav je tožnik že v pritožbi izrečno opozarjal, da pri izračunu valorizirane vrednosti poslovnega prostora niso bili uporabljeni ustrezni koeficienti rasti cen na drobno, tožena stranka na navedeni ugovor v bistvu sploh ni odgovorila. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita in jo je sodišče odpravilo v skladu z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).