Jedro

Ni mogoča izdaja začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga tožnik, to je, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po tem, ko je odpoved že začela učinkovati in je delovno razmerje že prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve sodišča zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 15. 3. 2011. Tožnik se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da izdaja začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik po 3. odstavku 85. člena ZDR, ni dopustna potem, ko je pogodba o zaposlitvi že prenehala, saj takšne začasne odredbe ni mogoče več izvršiti. Meni, da so za zadržanje učinkovanja podani vsi pogoji. Če sta izpolnjena oba zakonska pogoja, to je, da je sindikat, katerega član je bil delavec ob uvedbi postopka, dani odpovedi nasprotoval in če delavec zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, nastopi zadržanje pri delodajalcu že na podlagi zakona in prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oz. sodno varstvo. Tožnik je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejel po pooblaščencu 17. 3. 2011, zoper sklep je vložil pritožbo in je tako izvršitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila zadržana. Po prejemu sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, bi se sklep o izredni odpovedi lahko izvršil, vendar so bili učinki prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržani na podlagi 85. člena ZDR in je zadržanje nastopilo po samem zakonu. Navedbe sodišča v sklepu, da je pogodba o zaposlitvi tožniku že prenehala so protispisne in je tako podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Datum 16. 3. 2011, od katerega dalje tožnik zahteva, da mu tožena stranka prizna vse pravice iz delovnega razmerja, je datum, od katerega naprej mu tožena stranka ni več priznavala pravic iz delovnega razmerja. Če delavec ob vložitvi tožbe predlaga tudi izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša in traja vse do (pravnomočne) odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ne bo vplivalo na nastanke pravnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so nastopile že z vročitvijo odpovedi delavcu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba, kakršno je predlagal tožnik, je namreč možna le, če so izpolnjene predpostavke iz 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). V skladu s citirano določbo prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oz. sodno varstvo, če sindikat, katerega član je delavec, nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Šele, če je delavec ravnal v skladu s to določbo, pride v poštev uporaba 3. odstavka 85. člena ZDR, ki določa, da se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe.

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče doseči zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določbi 85. člena ZDR, to je v primeru, če že sindikat pri delodajalcu nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Le v primeru, da je zadržana odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 85. člena ZDR, lahko delavec nato v sodnem postopku, ko uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob vložitvi tožbe predlaga sodišču tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kot to določa tretji odstavek 85. člena ZDR. Ker v konkretnem primeru tožnik, kljub nasprotovanju odpovedi sindikata pri delodajalcu ni podal zahteve za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, izdaja predlagane začasne odredbe ni mogoča. Vložitev pritožbe zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal in ki je zadržala izvršitev sklepa, pa ne pomeni, da je tožnik podal zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR, temveč le, da je zoper sklep podal pritožbo v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tako zadržanje nastopilo že na podlagi zakona in se nadaljevalo tudi po prejemu sklepa Komisije za pritožbe dne 12. 5. 2011. Tako je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izdajo začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, potem ko je že izredna odpoved začela učinkovati, ni več mogoča. Delavec pa lahko v individualnem delovnem sporu predlaga katerekoli vrsto začasne odredbe, določene v 273. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), kot to izhaja iz določbe četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Seveda pa mora v takem primeru tožnik izkazati tudi eno izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe, določene v drugem odstavku 272. člena ZIZ, pri tem, da izguba zaposlitve že sama po sebi ne predstavlja izpolnitev predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel.