Up-524/04 - 9

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž. Ž. 7, 2366 Z., ki jo zastopa odvetniška družba B. o.p. iz V., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Up 592/2004 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 143/2004 z dne 6. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice zoper odločitev Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, ki je zavrnilo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe o zadržanju odločbe Ministrstva za šolstvo, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo). Z odločbo je Ministrstvo izbrisalo iz registra avto šol štiri poslovne enote, v katerih je ustavna pritožnica izvajala dejavnost avto šol. Ustavna pritožnica navaja, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj je štelo, da škoda, ki ji bo zaradi odločbe ministrstva nastala, ni težko popravljiva škoda v smislu drugega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS). Pritožnica meni, da bi Vrhovno sodišče na to vprašanje lahko odgovorilo šele po tem, ko bi ugotovilo, kakšna škoda ji bo nastala ter kako jo je mogoče popraviti. Stališče Vrhovnega sodišča, da ne gre za težko popravljivo škodo, se pritožnici zdi nesprejemljivo tudi zaradi tega, ker je izkazala izgubo v višini 500.000.000 SIT in ker pomeni izbris iz registra poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude in s tem kršitev 74. člena Ustave. Tudi v ustavni pritožbi ponavlja stališče, da odločitev Ministrstva temelji na napačni razlagi posameznih določb Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP). Pritožnica meni, da ZVCP ne zahteva, da imajo tudi poslovne enote zaposlenega vodjo avto šole, zaradi česar je tudi odločba Ministrstva o izbrisu poslovnih enot, ki nimajo zaposlene take osebe, nezakonita, njena zahteva za začasno zadržanje te odločbe pa utemeljena.

B.

V postopku s to ustavno pritožbo Ustavno sodišče lahko odloča le o tem, ali so bile z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča v zvezi z izdajo začasne odredbe ustavni pritožnici kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnica z navajanjem, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj pritožnici zaradi odločbe Ministrstva ne bo nastala težko popravljiva škoda, smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Glede te zatrjevane kršitve je treba ugotoviti, da se je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pritožnica ni izkazala težko popravljive škode kot enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je ustavni pritožnici pojasnilo, da je višina škode samo eden od elementov težko popravljive škode.

Vrhovnemu sodišču, ki se je s tako oceno strinjalo, zato ni mogoče očitati kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na javno korist. V ustavni pritožbi pritožnica ne izpodbija te ugotovitve. Po drugem odstavku 30. člena ZUS je eden od pogojev za odložitev izvršbe (upravnega) akta tudi dejstvo, da odložitev ne nasprotuje javni koristi. Ker v ustavni pritožbi pritožnica izpodbija samo ugotovitve Vrhovnega sodišča glede izkazane težko popravljive škode, ki ji bo nastala, ne pa tudi ugotovitve o obstoju drugih zakonskih pogojev za zadržanje upravnega akta, se torej pokaže, da bi tudi v primeru, ko bi bila odločitev Vrhovnega sodišča glede obstoja težko popravljive škode sicer napačna, še vedno obstajal ustavnosodno neizpodbijani razlog (prizadetost javnega interesa), zaradi katerega je bila prav tako zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Tudi zaradi tega je ustavna pritožba očitno neutemeljena. Navedbe ustavne pritožnice, da sodišča in upravni organ niso pravilno uporabile ZVCP in so s tem posegle v pravico iz 74. člena Ustave, pa v tem postopku niso relevantne.

3. Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03-popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan