Jedro

Pritožbeni postopek je vodila oseba, ki je na prvi stopnji odločala o zadevi, zato bi se morala v pritožbenem postopku izločiti po 4. točki 35. člena ZUP. Odločba o odmeri občinske takse za oglaševanje na javnih mestih mora vsebovati obdobje, za katero je taksa odmerjena, natančno določeno višino obveznosti glede na tarifo in veljavno vrednost točke, kot tudi natančno določene taksne predmete, ki se nahajajo na javnih mestih.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Občinskega inšpektorata Mestne občine A. št. ... z dne 29. 1. 2007 odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu Občinskemu inšpektoratu Mestne občine A. v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot taksni zavezanki odmeril občinsko takso za oglaševanje na javnih mestih na podlagi 5., 8., 16. in 20. člena Odloka o občinskih taksah v Mestni občini A. (Uradni list RS, št. 140/06, v nadaljevanju Odlok). Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP). Uvodoma se v svoji odločbi sklicuje na 9. člen Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/2006, v nadaljevanju ZFO-1), ki ga vsebinsko povzame. Navaja, da je od 1. 1. 2007 obveznost plačevanja občinskih taks urejena z Odlokom, ki ima pravno podlago v ZFO-1. Iz določb 2. točke 1. odstavka 2. člena Odloka o občinskih taksah izhaja, da je občinska taksa določena tudi za oglaševanje na javnih mestih, ki ga zavezanec za plačilo občinske takse plača občini. V obravnavanem primeru je prvostopni organ odmeril občinsko takso kot plačilo za oglaševanje na javnih mestih Mestne občine A. zaradi oglaševanja za lastne potrebe, in sicer na podlagi pozitivnih določb Odloka in tarifnih številk 214 in 215. Po mnenju drugostopnega organa pri svoji obrazložitvi prvostopni organ natančno navaja, katere kriterije je uporabil za izračun občinske takse in na kakšen način jih je uporabil. Drugostopni organ ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sicer pa tožeča stranka zgolj pavšalno navaja, da ne gre za oglaševanje na javnih mestih, pač pa za reklamne napise oziroma reklamne table, ki so na objektih v zasebni lasti, svojih navedb pa ne konkretizira. Pojem na "javnih mestih" je pojem, ki kot tak nedvomno določa prostor ali površino, ki je določeno opredeljena. V nadaljevanju se drugostopni organ sklicuje na določba točko 1.5.1. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/2004 - uradno prečiščeno besedilo), ki opredeljuje javno mesto oziroma javno površino. V obravnavanem primeru je po prepričanju drugostopnega organa odločilno dejstvo, da taksni predmeti fizično posegajo na javno površino, čeprav so postavljeni na objektih v zasebni lasti.

Tožeča stranka, ki tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 ter 65/08 - sklep in odločba US, v nadaljevanju ZUS-1), v tožbi uvodoma navaja, da drugostopna odločba ni bila vročena pooblaščencu tožeče stranke, čeprav je slednji vložil pritožbo in se izkazal z veljavnim pooblastilom za zastopanje, s tem pa je drugostopni organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS. Odločba, s katero je tožeči stranki odmerjeno plačilo občinske takse, ima številne pomanjkljivosti, zaradi katerih je po njenem mnenju nezakonita. Tožena stranka ne spoštuje določil zakona in Odloka, da se občinska taksa lahko obračunava le za oglaševanje na javnih mestih. Iz izpodbijane odločbe namreč ni mogoče niti ugotoviti, za katero obdobje se občinska taksa odmerja, nezakonito pa je tudi sklicevanje izpodbijane odločbe na nadaljnja obvestila, ki bodo izdana vsake tri mesece in s katerimi se naj bi nato konkretizirala plačilna obveznost tožeče stranke. Izpodbijana odločba bi morala biti v bistvu odmerna odločba in kot taka bi morala vsebovati vse elemente, razloge in podatke, iz katerih bi bilo določno razvidno, koliko znaša obveznost tožeče stranke. Bistvo tožbenih navedb pa se v povezavi z zmotnim uporabljenim materialnim pravom nanaša tudi na predhodno zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V izpodbijani odločbi so kot taksna obveznost navedeni tudi predmeti, za katere se takse ne sme zaračunavati; gre za taksne predmete, ki so na objektih v zasebni lasti. Iz seznama taksnih predmetov je razvidno, da je večina taksnih predmetov locirana na zasebnih objektih. Ni res, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da ne gre za oglaševanje na javnih mestih, ampak je ta pritožbeni ugovor ostal nepreverjen in je ravno tožena stranka tista, ki bi morala v tej smeri vsekakor dopolniti postopek ugotovitve dejanskega stanja. V prvostopni odločbi so namreč povsem določno navedeni lokali s podatki o imenih in priimkih fizičnih oseb, kar potrjuje pritožbene navedbe, da gre za objekte v zasebni lasti in za reklamne objekte na teh objektih, ki niso na javnih mestih. Drugostopni organ v svoji odločbi pritožbenim navedbam celo pritrjuje v 2. odstavku na 3. strani odločbe, nato pa v nadaljevanju povsem nepravilno ponovno tolmači predpis na način, kot je to storjeno že v prvostopni odloči. Izgovarja se, da takšni predmeti na objektih v zasebni lasti fizično posegajo na javno površino, kar pa ni res; pa tudi če bi bilo slednje v postopku ugotovljeno, se za takšen taksni predmet občinska taksa ne sme zaračunavati. To je namreč že večkrat ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS, ko je odločalo o skladnosti občinskih odlokov, tudi prejšnjega občinskega odloka Mestne občine A. z ZKT. Sploh pa je v tem delu, da naj bi taksni predmeti fizično posegali na javno površino, drugostopna odločba neprepričljiva, o tem ni navedenih nobenih razlogov in se zaradi teh pomanjkljivosti ne da preizkusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V dopolnitvi tožbe z dne 26. 7. 2007 tožeča stranka navaja, da tožbo vlaga zoper prvostopno odločbo, ki vsebuje vsebinsko odločitev o zadevi ter vztraja pri dosedanjih navedbah v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih odločbah in sodišču predlaga, da tožbo kot nedovoljeno zavrže, saj ZUS-1 v konkretnem primeru ne pozna tožbe zoper drugostopno, temveč le zoper prvostopno odločbo. V kolikor pa sodišče ne bi upoštevalo ugovora nedovoljenosti tožbe, tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da ne drži trditev, da so v prvostopni odločbi povsem določno navedeni lokali s podatki o imenih in priimkih fizičnih oseb. Sporni taksni predmeti so predmet obračuna občinske takse. Gre za taksne predmete, ki so na objektih v lasti Mestne občine A., ali so postavljeni na javnih površinah oziroma segajo na zemljišča, ki so javno dobro. Dne 25. 9. 2007 je tožena stranka ponovno preverila dejansko stanje na terenu in ugotovila sledeče stanje: Pizzerija B. ima taksni predmet postavljen na parceli št. ... k.o. C., opredeljena kot javno dobro; Pizzerija D. ima taksni predmet postavljen na objektu v lasti Mestne občine A., stoječ na parceli št. ... k.o. A.; Bife E. ima taksni predmet postavljen nad javno površino s parc. št. ... k.o. A., Okrepčevalnica F. je imela taksni predmet postavljen na parceli št. ... k.o. A., last Mestne občine A., Okrepčevalnica G. je imela reklamno tablo prav tako postavljeno na parc. št. ... k.o. A., ki je javno dobro. Tožena stranka bo na podlagi uradne ugotovitve za navedena taksna predmeta taksno obveznost zaključila z dnem 25. 9. 2007, saj je sama ugotovila, da reklamni tabli nista več postavljeni. O odstranitvi pa tožena stranka ni bila obveščena, kar pa je v nasprotju z določbo 11. člena Odloka.

Tožeča stranka in tožena stranka sta sodišču poslali še pripravljalne vloge z dne 19. 10. 2007, z dne 4. 3. 2008, z dne 1. 9. 2008 in z dne 23. 9. 2008, v katerih stranki dodatno utemeljujeta svoja stališča. Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v dopolnitvi svoje tožbe z dne 26. 7. 2007 tožbo popravila v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1, saj je izrecno navedla, da tožbo vlaga zoper prvostopno odločbo, zato je tožba nedvomno usmerjena zoper akt, ki se lahko izpodbija upravnem sporu. Glede ugovorov v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe oziroma njene dopolnitve, je treba toženi stranki pojasniti, da sodišče stranko pozove na dopolnitev tožbe, če tožbo vlaga zoper akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati. Sicer pa je tožeča stranka tožbo in njeno dopolnitev vložila med sodnimi počitnicami, ko procesni roki (razen v nujnih primerih, med katere predmetna vložitev tožbe ne spada), za vložitev tožbe v upravnem sporu ne tečejo (3. odstavek 81. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo in 45/08), kar je večkrat potrdila tudi sodna praksa. Ker je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo, s katero si je v celoti zavarovala svoj pravni položaj, so bile s tem tudi odpravljene posledice sicer nepravilne vročitve drugostopnega akta, ki jo kot bistveno kršitev neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka v tožbi.

V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1, saj je pritožbeni postopek vodila oseba, ki je odločala v postopku na prvi stopnji. Po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Nekatere procesne pravice strank so v ZUP varovane tako, da so določene kot absolutne bistvene kršitve pravil postopka, pri katerih se odločba odpravi ne glede na to, ali so ugotovljene kršitve lahko vplivale na pravilnost odločitve ali ne. V takšnem primeru bistvene kršitve vedno narekujejo odpravo izpodbijanega akta, razen če jih sodišče lahko sanira v upravnem sporu, kar pa ni obravnavani primer. ZUP med absolutno bistvene kršitve med drugim uvršča tudi procesni položaj, ko je pri določanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (6. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). V skladu s 4. točko 35. člena ZUP predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji; navedeni izločitveni razlog torej velja le za postopek na drugi stopnji. Iz podatkov upravnih spisov oziroma iz prvostopne in drugostopne odločbe izhaja, da je prvostopno odločbo izdala ista oseba, kot je vodila postopek odločanja na drugi stopnji (mag. H.H.). Pritožbeni postopek je torej vodila oseba, ki je na prvi stopnji odločala o zadevi, zato bi se morala v pritožbenem postopku izločiti po 4. točki 35. člena ZUP. Sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da v ponovnem postopku odloči v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov razvidno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti zaradi bistvenih kršitev določb postopka, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče le še pripominja, da mora odločba o odmeri občinske takse za oglaševanje na javnih mestih vsebovati obdobje, za katero je taksa odmerjena, natančno določeno višino obveznosti glede na tarifo in veljavno vrednost točke, kot tudi natančno določene taksne predmete, ki se nahajajo na javnih mestih. Zato bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku za vsak taksni predmet ugotoviti, ali se nahaja na javnem mestu, pri čemer bo moral upoštevati, da zakon jasno določa, da se občinska taksa lahko predpiše le za oglaševanje na javnih mestih (2. alinea 1. odstavka 9. člena ZFO-1 v povezavi s 2. točko 1. odstavka 2. člena Odloka), kot tudi upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je jasno navedlo, da je za plačilo tovrstne občinske takse pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu, ne pa dejstvo, ali je sporočilnost taksnega predmeta usmerjena v javni prostor (odločbi št. U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003 in št. U-I-94/03-15 z dne 13. 1. 2005).

Ker je tožeča stranka uspela s tožbo, je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v skladu določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Glede na izrecno določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov postopka ne uporabljajo določbe drugih predpisov (razen za posebej določene primere), zato citirana določba izključuje uporabo Odvetniške tarife, po kateri je odvetnik uveljavljal stroške v tej zadevi. Iz pavšalnega zneska, ki ga določa Pravilnik in ki predstavlja znesek povrnjenih stroškov, ne izhaja, da bi vključeval tudi DDV, zato je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroška v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV. Da je treba odvetniku, ki je zavezanec za DDV, vrniti pavšalni znesek z 20 % DDV, je stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008. Pravni pouk temelji na določilu 73. člena ZUS-1.