Jedro

Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ je treba razlagati tako, da kaznivo dejanje po 244. člena KZ zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki niso bile nujno storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ožjem smislu, temveč so bile storjene v okviru gospodarske družbe s strani storilca, ki je imel pooblastilo razpolagati s tujim premoženjem (praviloma premoženjem gospodarske družbe, v okviru katere deluje), torej premoženjem, ki mu je bilo s strani lastnikov družbe zaupano.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. I. ter zagovornice obsojenega D. T. se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke se ugodi ter se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 13039/2009 z dne 20. 4. 2009 obsojena V. I. in D. T. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega V. I. pa še kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ. Obsojenima je izreklo pogojni obsodbi in obsojenemu V. I. določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, obsojenemu D. T. pa tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obema obsojencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti V. I. oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 13039/2009 z dne 21. 12. 2010 izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenega V. I. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ ter spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je razveljavilo s pogojno obsodbo določeno enotno kazen ter izreklo, da ostane za kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ v veljavi edina določena kazen tri mesece zapora ob nespremenjeni preizkusni dobi dveh let. Z isto sodbo je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojenih V. I., D. T. ter okrožnega državnega tožilca in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu D. T. je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti: zagovornik obsojenega V. I. zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavnih pravic obsojenca. V zahtevi navaja, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo načelo materialne resnice z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič M. U. in D. D., ter da izrek sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo Višjega sodišča spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje; zagovornica obsojenega D. T. zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. V zahtevi navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do izpovedbe priče M. U., da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do obsojenčeve dopolnitve pritožbe ter da iz potnega naloga ne izhaja zaključek sodišča, da je bil na dan seje nadzornega sveta obsojenec službeno odsoten. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; vrhovna državna tožilka, ki v zahtevi navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo zakon, ker je V. I. oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ. Trditev utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 145/2007, iz katere izhaja, da gre za gospodarsko dejavnost tudi, če se zloraba nanaša na naloge, ki same po sebi nimajo pridobitne tržne narave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da (upoštevaje dejstvo, da je zahteva vložena v obsojenčevo škodo) zgolj ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v sodno odločbo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi zagovornika obsojenega V. I. in zagovornice obsojenega D. T., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega V. I. navaja, da ne držijo trditve, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki oziroma da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter da z navedbo, da sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, zahteva uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zahtevo zagovornice obsojenega D. T. pa se sklicuje na razloge sodbe sodišča druge stopnje ter poudarja, da je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko prepozno vloženo dopolnitev pritožbe ni obravnavalo ter se do nje ni opredelilo.

4. Odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencema ter njunima zagovornikoma, ki pa se o njem niso izjavili. Zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva je bila poslana obsojenemu V. I. in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njej izjavil v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 25. 8. 2011. V izjavi na zahtevo za varstvo zakonitosti je poudaril, da se odločba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje zahteva, nanaša na drugačno dejansko stanje ter izpostavil sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44/99, v kateri da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da upravljavske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerji niso gospodarska dejavnost in tudi ne predstavljajo zlorabe pooblastil s tega področja, niti ne katerega drugega kaznivega dejanja s področja gospodarske dejavnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

B-1.

K zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. I. ter zagovornice obsojenega D. T. 5. Zagovornik obsojenega V. I. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z očitki pritožbe, da seja nadzornega sveta dne 16. 11. 2004 ni bila izvedena, da ni obravnavalo pritožbenih navedb o „spornem“ potnem nalogu ter da sodba „molči“ o nelogičnosti izpovedb prič M. K., F. C. in I. G. S takšnimi trditvami obsojenčev zagovornik ne uveljavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Višje sodišče se je v 16. točki na 7. strani sodbe opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s 26. sejo nadzornega sveta, presodilo, da so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu jasni in izčrpni ter se nanje utemeljeno v celoti sklicevalo. Prav tako se je v 20. točki na 7. in 8. strani sodbe opredelilo do izpovedb prič M. K., F. C. ter I. G. ter presodilo, da je že sodišče prve stopnje v sodbi povzelo vsebino obsojenčevih pripomb nanje ter se tudi v luči njihovih izpovedb opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja.

6. Obramba obsojenega V. I. trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo materialne resnice ter obdolženčevo pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist, ker nista ugodili dokaznima predlogoma za neposredno zaslišanje prič M. U. in D. D., katerih izpovedbi bi bistveno vplivali na zaključek o (ne)izvedbi seje nadzornega sveta dne 16. 11. 2004. 7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila priča M. U. zaslišana na glavni obravnavi dne 16. 4. 2009 v navzočnosti obsojenca in njegovih takratnih zagovornikov. Dne 5. 3. 2010 so obsojenčevi zagovorniki v pisni vlogi Okrožnemu sodišču v Murski Soboti predlagali, da sodišče na glavni obravnavi ponovno zasliši pričo M. U. Na glavni obravnavi dne 1. 4. 2010 pa je obdolženčev zagovornik umaknil dokazni predlog za ponovno zaslišanje te priče, zato sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se omenjena priča ponovno ne zasliši, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, prav tako pa je utemeljeno presodilo, da je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov v zadostni meri razjasnjeno.

8. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 presodilo, da mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

9. V obravnavanem primeru obsojenčevi zagovorniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ponovnega zaslišanja priče M. U. ter zaslišanja priče D. D. niso predlagali, temveč so v pritožbi zgolj navedli, da sta med trajanjem seje nadzornega sveta vstopila D. D. in M. U., zato je v nasprotju s podatki spisa trditev zahteve, da pritožbeno sodišče dokaznima predlogoma (ki s strani obrambe sploh nista bila predlagana) za zaslišanje prič D. D. in M. U. ni ugodilo.

10. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. I., da je v izpodbijani sodbi podana kršitev kazenskega zakona, ker obtožnica obsojencu glede kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ ni konkretno očitala, da naj bi krive listine napravil z namenom, da bi se taki listini uporabili kot pravi. Opis dejanja mora vedno vsebovati vse zakonske znake posameznega kaznivega dejanja, določenega v kazenskem zakoniku. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti v opisu dejanja (v sodbi ali v obtožnem aktu) konkretizirani abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. V opisu dejanja se prepletajo elementi abstraktnega (zakonskega dejanskega stanja) in konkretnega dejanskega stanja, to je življenjskega dogodka. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 259/2008 z dne 27. 11. 2008 presodilo, da če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja kot: "z namenom" ali "vedoma", ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Namena uporabe listine kot psihični proces v opisu dejanja ni potrebno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu ta namen dovolj pojasnjuje. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena pa je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe. V obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje res ni razvidno, da je obsojeni V. I. skupaj z D. T. ponaredil zapisnik 26. seje nadzornega sveta družbe G. d. d. ter pogodbo o zaposlitvi poslovodnega delavca z namenom, da listini uporabi kot pravi. Obsojenčev namen pa je razviden iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, iz katerega izhaja, da sta obsojenca napravila krivi listini z namenom, da se taki listini uporabita kot pravi, kakor tudi iz razlogov sodbe sodišče prve stopnje (prvi odstavek na 26. strani), iz katerih izhaja, da je obsojenec ponaredil zapisnik seje nadzornega sveta z namenom, da bo služil kot sredstvo za izkazovanje utemeljenosti izplačila odpravnine, pogodbo o zaposlitvi pa kot dokaz o sklenitvi delovnega razmerja.

11. Prav tako obramba obsojenega V. I. neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbo, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje ponarejanja listin, ker je glede na opis kaznivega dejanja neresnična zgolj vsebina zapisnika nadzornega sveta, medtem ko je zapisnik podpisala oseba, ki je na njem navedena kot izdajatelj, torej D. T. Poudarja, da je sodišče zaključilo, da gre za krivo listino, ker je neresnična vsebina zapisnika, ne pa zato, ker listine ne bi podpisala oseba, ki je na njej navedena kot izdajatelj.

12. V določbi prvega odstavka 256. člena v času storitve kaznivega dejanja veljavnega KZ je inkriminiran tako imenovani materialni falsifikat. To je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembna resničnost vsebine listine. V obravnavanem primeru je krivo listino (zapisnik seje nadzornega sveta) napisal V. I., D. T. pa ga je kot predsednik nadzornega sveta potrdil s svojim podpisom, čeprav seje nadzornega sveta sploh ni bilo. Pritrditi je potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, da je inkriminirani zapisnik izdal D. T., ne pa tudi, da gre po presoji sodišča za kaznivo dejanje ponarejanja listin zgolj zato, ker je neresnična vsebina zapisnika. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 25. strani sodbe utemeljeno zaključilo, da glede na to, da 26. seje nadzornega sveta ni bilo, na njej ni bil sprejet sklep o predčasnem prenehanju mandata direktorja V. I., niti sklep, da bo D. T. začasno nadomeščal člana uprave, izjava nadzornega sveta, ne izvira od nadzornega sveta, pogodba o zaposlitvi poslovodnega delavca pa ne od družbe G. d. d. Povedano drugače: obsojeni D. T. je lahko kot predsednik nadzornega sveta nastopal samo tedaj, ko je bila seja nadzornega sveta tudi dejansko opravljena, torej le tedaj, ko je nadzorni svet izvajal svoje pristojnosti oziroma zasedal. Ko pa (tako kot v obravnavanem primeru) nadzorni svet ni zasedal, obsojeni D. T. ni mogel biti oseba, ki bi lahko izdala zapisnik seje nadzornega sveta.

13. Zagovornica obsojenega D. T. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče M. U., ki da je pred sodiščem v zadevi P 100/2005 izpovedala, da je inkriminirana seja nadzornega sveta bila opravljena. Sodišče je v ta spis vpogledalo ter njeno izpovedbo prebralo, v razlogih sodbe pa do nje ni zavzelo stališča. 14. Priča M. U. je bila v kazenskem postopku neposredno zaslišana na glavni obravnavi dne 16. 4. 2009, ko se je glavna obravnava začela znova, pa je bila njena izpovedba s soglasjem strank prebrana. Sodišče je prebralo tudi izpovedbo omenjene priče v civilnem sodnem postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti vodil pod opravilno številko Pg 100/2005 ter se do nje na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje opredelilo z navedbo, da je v obrazložitvi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje v zadevi Pg 100/2005 sodišče na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da je bila dne 16. 4. 2004 opravljena seja nadzornega sveta tožeče stranke, na kateri je bil sprejet sklep, da se mandat tožene stranke V. I. predčasno sporazumno prekine, vendar pa kazensko sodišče ni vezano na pravnomočno sodbo, izdano v civilnem postopku, v katerem se ne odloča o kazenski odgovornosti obdolženca, temveč skladno z načelom dispozitivnosti o pravicah in obveznostih civilnega prava.

15. Obramba obsojenega D. T. v zahtevi uveljavlja še, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker se ni opredelilo do dopolnitve obsojenčeve pritožbe, ki jo je podal sicer po izteku pritožbenega roka, vendar pa v okviru že uveljavljanih pritožbenih razlogov.

16. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenčeva zagovornica pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila dne 7. 6. 2010 na Okrožno sodišče v Murski Soboti, ki jo je odstopilo Višjemu sodišču v Mariboru. Pritožbeno sodišče je sejo, na kateri je odločalo o vloženi pritožbi, opravilo dne 21. 12. 2010. Obsojenčeva zagovornica je dne 3. 3. 2011 na Višje sodišče v Mariboru vložila dopolnitev pritožbe, ki se je nanašala na časopisni članek z naslovom „Je M. R. goljufal na Hrvaškem?“. V skladu z določbo prvega odstavka 366. člena ZKP se smejo upravičenci pritožiti zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe. Po poteku roka za pritožbo sme upravičenec do pritožbe obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih pritožbenih razlogov, vendar pa najdlje do odločitve o pritožbi. V obravnavanem primeru je obsojenčeva zagovornica na Višje sodišče v Mariboru vložila dopolnitev pritožbe več kot dva meseca po seji senata, na kateri je bila njena pritožba zavrnjena, zato se sodišče druge stopnje do dopolnitve pritožbe ni moglo, niti smelo opredeliti.

17. Zagovornica obsojenega D. T. z obsežnimi navedbami v zahtevi, da sodišče ni sprejelo logičnega zaključka obravnavanega dogodka, da se je v dokazni oceni zadovoljilo z nivojem verjetnosti, da je sodišče na podlagi potnega naloga napačno presodilo, da je bil obsojenec inkriminiranega dne na službeni poti, ter da je nelogično, da je nekdo, ki želi prikriti, da seja nadzornega sveta ni bila opravljena, več ljudem povedal, da seje nadzornega sveta ni bilo, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP nasprotuje dokazni oceni sodišča ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B-2.

K zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke

18. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je Višje sodišče v Mariboru kršilo kazenski zakon, ker je V. I. oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ. Do kršitve kazenskega zakona je po njenem mnenju prišlo, ko se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da izplačilo odpravnine V. I. ne predstavlja gospodarske dejavnosti, temveč gre za urejanje delovnopravnih razmerji. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 145/2007 z dne 28. 2. 2008, iz katere da izhaja, da gre v gospodarskem subjektu za gospodarsko dejavnost tudi, če se zloraba nanaša na naloge, ki same po sebi nimajo tržne narave.

19. Kazenskopravni očitek V. I. v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je v obravnavanem primeru bil, da je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da si pridobi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem, da si je kot direktor družbe G. d. d., dne 16. 11. 2004 dal izplačati odpravnino v znesku 7,413.843,00 SIT, pri tem pa zlorabil svoj položaj, saj za plačilo odpravnine ni imel zakonite osnove, ker mu funkcija direktorja po menedžerski pogodbi ni prenehala in zato ni bil v smislu 12. člena te pogodbe upravičen do izplačila odpravnine, s takšnim ravnanjem pa si je na škodo oškodovane družbe pridobil premoženjskopravno korist v znesku 7,413.843,00 SIT.

20. Višje sodišče v Mariboru je obsojenca po uradni dolžnosti iz razloga po prvi točki 358. člena ZKP oprostilo storitve tega kaznivega dejanja. V razlogih sodbe je navedlo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje elementa opravljanja gospodarske dejavnosti, opredeljene v petem odstavku 126. členu KZ. Presodilo je, da urejanja delovnih razmerji, torej izplačila odpravnine, ni mogoče šteti za gospodarsko dejavnost. 21. Vrhovna državna tožilka se v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 145/2007 z dne 28. 2. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da gre za gospodarsko dejavnost tudi v primeru, če je bil obtoženi kot vršilec dolžnosti direktorja v podjetju, ki se je nedvomno ukvarjalo z gospodarsko dejavnostjo, zadolžen za vodenje in odgovoren tudi za zakonitost dela podjetja; njegovo ugotavljanje trajnih presežnih delavcev na način in v obsegu, kot izhaja iz opisa dejanja, ki ima za posledico še izplačilo odpravnine in jubilejne nagrade, vsebuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Navedena odločba se je namreč nanašala na povsem drugačno dejansko (v tem primeru je vršilec dolžnosti direktorja ugotavljal trajno presežne delavce, kar je imelo za posledico izplačilo odpravnine in jubilejne nagrade) in pravno (v tej odločbi obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno na škodo gospodarske družbe, ki še ni bila lastninsko preoblikovana, zato so zanjo veljale določbe Zakona o podjetjih, v skladu s katerimi je bil vršilec dolžnosti direktorja zadolžen za vodenje in odgovoren tudi za zakonitost dela podjetja) podlago kot I. očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja.

22. Kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ je storil, kdor je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabil svoj položaj ali prestopil meje svojih pravic ali ne opravil svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pojem gospodarske dejavnosti je bil opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ, ki je določal, da se za gospodarsko dejavnost šteje 1) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje; 2) opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo; 3) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti.

23. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 341/2007 z dne 24. 4. 2008, I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009) zavzelo stališče, v zvezi z razlago zakonske dikcije "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", da kaže gospodarsko dejavnost razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih, podpornih dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je lahko le tisti, ki je nosilec položaja, pravic ali dolžnosti zato, ker mu je zaupano tuje premoženje, praviloma premoženje gospodarske družbe, v okviru katere deluje, zato je protipravnost ravnanja storilca treba iskati v okviru zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarskim subjektom.

24. Zakonske dikcije „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ torej ni mogoče zreducirati zgolj na gospodarsko dejavnost v ožjem smislu, na primer sklepanje pogodb, prevzemanje naročil ali blaga, dajanje ponudb za prodajo izdelkov in podobno. Takšnih dejavnosti direktorji gospodarskih družb pogosto sami sploh ne opravljajo, temveč jih znotraj družbe prepuščajo prokuristom, zato bi ozka razlaga dikcije „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ pripeljala do položaja, ko predsednikov uprav gospodarskih družb oziroma direktorjev za gospodarski kriminal praktično ne bi bilo mogoče procesuirati. Kot že rečeno, je zato potrebno zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ razlagati tako, da kaznivo dejanje po 244. člena KZ zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki niso bile nujno storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti v ožjem smislu, temveč so bile storjene v okviru gospodarske družbe s strani storilca, ki je imel pooblastilo razpolagati s tujim premoženjem (praviloma premoženjem gospodarske družbe, v okviru katere deluje), torej premoženjem, ki mu je bilo s strani lastnikov družbe zaupano.

25. V obravnavanem primeru je V. I. lahko zlorabil položaj, ker je bil na podlagi managerske pogodbe direktor delniške družbe G., ki se je nedvomno ukvarjala z gospodarsko dejavnostjo. Ko je družba zabredla v finančne težave in je bila tik pred uvedbo stečaja, si je iz premoženja gospodarske družbe na podlagi ponarejenega zapisnika 26. seje nadzornega sveta dal izplačati znesek 7,413.843,00 SIT, ki ga je prikazal kot izplačilo odpravnine ob prenehanju funkcije direktorja, ki mu v resnici ni prenehala. Izplačani znesek torej v resnici ni predstavljal odpravnine (ta bi V. I. šla le v primeru, če bi mu funkcija direktorja dejansko prenehala), temveč zgolj način, kako priti do premoženja gospodarske družbe, ki mu je bilo v okviru funkcije direktorja zaupano v upravljanje, zato so v njegovem ravnanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

C.

26. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti obramb obsojencev ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega D. T. pa je bila tudi pretežno vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obsojenega V. I. in zagovornice obsojenega D. T. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

27. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

28. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so bili v opisu ravnanja obdolženega V. I. v točki I izreka sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti vsebovani zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Višje sodišče je z izrekom oprostilne sodbe v tem delu kršilo prvi odstavek 244. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Ker je zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in je utemeljena, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo tako, da je ugotovilo kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.