Jedro

Iz dolžnikovega ugovora izhaja, da sicer ni zanikal pravnega razmerja z upnikom, izdanemu sklepu o izvršbi pa je nasprotoval zaradi dvoma v to, ali je upnik res opravil storitve popravila, ki jih je obračunal z računom, na podlagi katerega je predlagal izvršbo. Trditveno in dokazno breme o tem, da je izvedel obračunane storitve, nosi upnik. Upnik je v predlogu za izvršbo le na kratko označil podlago terjatev, katerih plačilo zahteva (popravilo vozila), vendar (glede na naravo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine) ni podal nobenih konkretnih navedb o dejstvih, na katerih temelji njegov zahtevek, prav tako ni predlagal nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do (popolnega) plačila svojih terjatev. Od dolžnika zato ni mogoče zahtevati, da bi, da bi se njegov ugovor štel za obrazložen, podal podrobnejše navedbe o tem, zakaj naj terjatev upnika ne bi obstajala, in jih tudi dokazno podprl. V takem primeru torej dolžniku ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena, kot se, izhajajoč iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005, zavzema upnik. Šele ko bo (v nadaljnjem pravdnem postopku) upnik podal ustrezne navedbe in dokaze v utemeljitev svojega zahtevka (tj. v zvezi z izvedbo obračunanih storitev popravila dolžnikovega avtomobila), bo dolžniku omogočeno, da se o obstoju in višini terjatev določno izjavi in, če upnikovim navedbam nasprotuje, poda lastne trditve o dejstvih v zvezi z obstojem in višino terjatev in dokaze, s katerimi izpodbija upnikove trditve in dokaze. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu (v obravnavani zadevi torej upnika), prevali procesno dokazno breme na drugo stranko (dolžnika), ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi VL 48038/2023 z dne 30. 6. 2023 (točka 1 izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru (točka 2 izreka). Svojo odločitev, ki jo je sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je oprlo na ugotovitev, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil upnik, in sicer iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil pravdnega postopka. Menil je, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu s standardi, ki izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005 z dne 21. 12. 2005. Dolžnik namreč v ugovoru ni podal pravno pomembnih dejstev, njegove navedbe niso konkretne in določne, sicer pa so že na prvi pogled neresnične in nelogične. Dolžnik tudi ni predlagal nobenega dokaza, s katerimi bi dokazoval resničnost podanih navedb. Dolžnik v ugovoru tudi ni navajal konkretnih in določnih negativnih dejstev in ni določno zavračal terjatve upnikov, ko mu dokazov v skladu s sodno prakso (sklepa Višjega sodišča v Celju II Ip 251/2020 in II Ip 7/2022) ne bi bilo treba predložiti. Dolžnik v ugovoru priznava, da je upnik opravil naročeno storitev popravila njegovega osebnega vozila, prav tako pa tudi, da iz tega naslova ni plačal ničesar. Razmerje med dolžnikom in njegovo zavarovalnico nima nobenega vpliva na pogodbeno razmerje med upnikom in dolžnikom. Dolžnik je namreč pri upniku naročil popravilo vozila, upnik je vozilo popravil in dolžniku izstavil račun, dolžnik pa računa ni plačal. Dolžnik je zatrjeval pozitivna dejstva, v zvezi s katerimi sam nosi trditveno in dokazno breme, zanje pa ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Po mnenju upnika so že na prvi pogled nelogične in neresnične navedbe dolžnika, da bi želel vedeti, ali je upnik vgradil nove dele ali pa je samo popravil stare dele. Dolžnik je vozilo prevzel februarja 2023 in dobro ve, da mu je upnik zamenjal poškodovane dele. Na računu in kalkulaciji z dne 8. 1. 2023 je jasno razvidno, katera dela je upnik opravil, kakšen je znesek posameznih del in katere dele je zamenjal. Če je dolžnik o tem imel pomisleke, bi moral vozilo peljati k cenilcu ali izvedencu, da bi pridobil dokaz o tem dejstvu. Dolžnik bi bil tudi dolžan zavrniti račun in v obrazložitvi navesti svoje pomisleke, pa tega ni storil. Dolžnik je 26. 4. 2023 prejel tudi prvi opomin, ki mu ni nikoli nasprotoval. Dolžnik pa tudi svojih navedb glede popravila in zamenjave delov ni z ničemer dokazal. Upnik je sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne, dolžniku pa naloži, da upniku povrne stroške postopka, vključno s stroški te pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Presoja utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vezana izključno na presojo obrazloženosti ugovora in ne na presojo njegove vsebinske utemeljenosti. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, šteje za obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo ta dejstva. Na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ izvršilno sodišče že na podlagi dejstva, da je ugovor obrazložen, temu ugodi in sklep o izvršbi razveljavi. Postopek se nato nadaljuje pred pristojnim sodiščem kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V nadaljnjem postopku se nato tudi vsebinsko presoja utemeljenost zahtevka za plačilo terjatve, ki jo je upnik uveljavljal s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

5. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika obrazložen. Pri uporabi določbe drugega odstavka 61. člena ZIZ in na to vezani presoji obrazloženosti dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je namreč treba upoštevati posebnosti postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in zahtevo po uravnoteženosti položajev strank v postopku.1 Upnik izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki v naložitvenem delu (tretji odstavek 44. člena ZIZ) predstavlja izvršilni naslov, doseže, ne da bi mu bilo treba v predlogu za izvršbo podati kakršne koli navedbe o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati oziroma predložiti kakršne koli dokaze, s katerimi bi dokazoval ta dejstva. V okviru obveznih podatkov, ki se nanašajo na terjatev, mora le označiti verodostojno listino, ki je podlaga za vloženi predlog (pri čemer listine predlogu ne rabi in, glede na tehnične značilnosti avtomatiziranega sistema za elektronsko vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, niti ne more priložiti), na kratko opredeliti temelj zahtevka in opredeliti dolžnikovo obveznost, katere izpolnitev zahteva (tj. navesti podatke o znesku in zapadlosti terjatve). Upniku je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine torej naloženo minimalno procesno breme, bistveno manjše, kot to velja v rednem pravdnem postopku, ko mora v tožbi določno navesti dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda zgolj na podlagi takšnega predloga upnika, ne da bi preverilo resničnost podatkov, ki jih je navedel upnik, ne da bi presojalo sklepčnost upnikovega zahtevka (za to v navedbah, ki jih upnik (lahko) navede v predlogu, niti nima podlage) in ne da bi mu bila sploh predložena verodostojna listina, na katero se upnik sklicuje. Zgolj na tej podlagi torej sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve, ki jo upnik zahteva. Dolžnik lahko presojo utemeljenosti upnikovega zahtevka v kontradiktornem postopku doseže šele naknadno, z vložitvijo pravočasnega obrazloženega ugovora, kateremu sledi razveljavitev sklepa o izvršbi in odločanje o upnikovem predlogu kot o tožbi v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ), pri čemer mora upnik, ker predlog za izvršbo nima vseh sestavin, ki jih mora vsebovati tožba (prvi odstavek 180. člena ZPP), da bi dosegel vsebinsko presojo utemeljenosti svojega zahtevka, po pozivu sodišča tožbo najprej ustrezno dopolniti tako, da bo ta sploh sposobna za obravnavo (108. člen ZPP), tudi dolžnik pa lahko svoje navedbe in dokaze v nadaljnjem pravdnem postopku še dopolni, skladno s procesnimi pravili ZPP.

6. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sklepu II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014, je treba pri presoji obrazloženosti ugovora upoštevati tudi temeljna spoznanja o trditvenem in dokaznem bremenu. Pri tem načeloma velja splošno sprejeta presumpcija, da nihče ni nikomur nič dolžan, dokler se ne dokaže nasprotno. Na tožniku (upniku) je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na tožencu (dolžniku) pa trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore ali ugovore prenehanja obveznosti. Uporabljiva so tudi druga uveljavljena pravila o dokaznem bremenu (dokazno breme nosi stranka, ki ima lažji dostop do dokaza in stranka, ki zatrjuje obstoj dejstva, ne pa stranka, ki zatrjuje njegov neobstoj). Dolžnik zadostno obrazloži svoj ugovor že z zatrjevanjem negativnega dejstva2; če zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku.3 Če dolžniku uveljavljana terjatev oziroma njena podlaga ni poznana, je njegova možnost učinkovite obrambe sorazmerna kvaliteti procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Gotovost glede predmeta odločanja namreč omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec oporeka zahtevku, kar vse služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja. Trditveno in dokazno breme je v izhodišču na upniku, ki ga lahko prevali na dolžnika (še)le, ko in če navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Če upnik udejanji možnost, da v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne navede dejanske podlage zahtevka, je treba dolžniku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora.

7. Tudi v sklepu II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ ne prerazporeja dokaznega bremena in da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali dolžnik zadosti zahtevi po obrazloženosti ugovora, upoštevati temeljna pravila o dokaznem bremenu. Enako je mogoče zaključiti tudi v zvezi z določilom drugega odstavka 61. člena ZIZ, ki izrecno ureja obrazloženost ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

8. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru (med drugim) navedel, da je peljal avtomobil na popravilo k upniku, po končanem popravilu pa se je z upnikom želel dogovoriti za pregled avtomobila in za podrobnosti, pri čemer ga je zanimalo, katere dele je zamenjal in ali so vgrajeni deli originalni. Želel je videti tudi stare, poškodovane dele, saj bi bil tako prepričan, da so na avtomobilu čisto novi deli in da je bilo popravilo izvedeno v skladu s cenilnim zapisnikom. Upnik je dolžniku obljubil, da mu bo poškodovane dele pokazal. Ker tega še do danes ni storil, pa še vedno ne ve, ali je bil avtomobil popravljen z novimi deli ali so samo stari popravljeni.

9. Iz dolžnikovega ugovora torej izhaja, da sicer ni zanikal pravnega razmerja z upnikom, izdanemu sklepu o izvršbi pa je nasprotoval zaradi dvoma v to, ali je upnik res opravil storitve popravila, ki jih je obračunal z računom, na podlagi katerega je predlagal izvršbo. Trditveno in dokazno breme o tem, da je izvedel obračunane storitve, nosi upnik. Upnik je v predlogu za izvršbo le na kratko označil podlago terjatev, katerih plačilo zahteva (popravilo vozila), vendar (glede na naravo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine) ni podal nobenih konkretnih navedb o dejstvih, na katerih temelji njegov zahtevek, prav tako ni predlagal nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je upravičen do (popolnega) plačila svojih terjatev. Od dolžnika zato ni mogoče zahtevati, da bi, da bi se njegov ugovor štel za obrazložen, podal podrobnejše navedbe o tem, zakaj naj terjatev upnika ne bi obstajala, in jih tudi dokazno podprl. V takem primeru torej dolžniku ni mogoče naložiti trditvenega in dokaznega bremena, kot se, izhajajoč iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005, zavzema upnik. Šele ko bo (v nadaljnjem pravdnem postopku) upnik podal ustrezne navedbe in dokaze v utemeljitev svojega zahtevka (tj. v zvezi z izvedbo obračunanih storitev popravila dolžnikovega avtomobila), bo dolžniku omogočeno, da se o obstoju in višini terjatev določno izjavi in, če upnikovim navedbam nasprotuje, poda lastne trditve o dejstvih v zvezi z obstojem in višino terjatev in dokaze, s katerimi izpodbija upnikove trditve in dokaze. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu (v obravnavani zadevi torej upnika), prevali procesno dokazno breme na drugo stranko (dolžnika), ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.4

10. Po obrazloženem se izkaže, da trditve, ki jih je dolžnik podal v ugovoru, glede na trditveno in dokazno breme, ki ga dolžnik nosi v tej fazi postopka, zadoščajo, da je ugovor moč šteti za obrazložen, in sicer ne glede na to, da za svoje trditve ni predlagal dokazov. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. V delu, v katerem pritožba pojasnjuje okoliščine in vsebino pravnega razmerja med strankama, pa pritožbene navedbe niti niso relevantne, saj sodišče v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne presoja njegove vsebinske utemeljenosti, ampak le njegovo obrazloženost. Te navedbe bodo tako predmet sodne presoje lahko šele v nadaljnjem pravdnem postopku.

11. Ker je sodišče prve stopnje dolžnikovemu obrazloženemu ugovoru utemeljeno ugodilo in sprejelo z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ skladno odločitev, ko je sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem, je sodišče druge stopnje pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSRS sklep II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014, točka 8 obrazložitve. 2 VSRS sklep II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009. 3 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-854/05 z dne 7. 2. 2007. 4 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010; sodba II Ips 144/2015 z dne 10. 3. 2016, sodba II Ips 285/2011 z dne 22. 9. 2011, sodba II Ips 544/2003 z dne 27. 10. 2004.