Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe se zgolj ugotovi, da je odločba, ki se naj se izvrši (izvršilni naslov), postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Vsebina obveznosti ni določena s tem sklepom, temveč z izvršilnim naslovom. To pomeni, da bi bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stvari, o kateri je bilo že odločeno, le v primeru, če bi se izpodbijani sklep nanašal na isti izvršilni naslov (inšpekcijsko odločbo) kot prej izdani. S tem, ko tožnik zatrjuje, da se oba sklepa nanašata na vsebinsko enako obveznost, torej v bistvu zatrjuje, da je vsebinsko enaka obveznost naložena z dvema različnima izvršilnima naslovoma, to pa pomeni, da kršitve 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne uveljavlja v zvezi s sklepoma o dovolitvi izvršbe, temveč v zvezi z izvršilnima naslovoma.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka ugotovil, da je prva točka izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 postala dne 12. 10. 2007 izvršljiva ter je dovolil njeno izvršbo, odločil, da če inšpekcijski zavezanci (poleg tožnika še A.A. in B.A.) takoj po prejemu tega sklepa ne bodo prenehali z gradnjo tam opisanega kmetijskega objekta na zemljišču parc. št. 572/1, 572/2 in 572/3, ..., bo kot prisilno sredstvo za vsakega od njih uporabljena denarna kazen v znesku 3.000 EUR (2. točka), da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (3. točka) in da v izvršilnem postopku do tedaj ni bilo stroškov (4. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil z odločbo, ki se izvršuje, navedenim zavezancem izrečen ukrep ustavitve gradnje kmetijskega objekta, ki je stopil v veljavo z vročitvijo odločbe dne 12. 10. 2007. Na inšpekcijskem pregledu dne 18. 12. 2007 je gradbeni inšpektor ugotovil, da so inšpekcijski zavezanci kljub temu z gradnjo nadaljevali. Odločba je v navedenem obsegu postala izvršljiva, z ustavitvijo gradnje pa jo lahko izvršujejo le zavezanci sami, zato jim je bila v primeru, če ne bodo upoštevali odrejene prepovedi, po drugem odstavku 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zagrožena denarna kazen.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da sta za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe pomembna le izvršljivost izvršilnega naslova in to, da z izvršilnim naslovom naložena obveznost ni bila izpolnjena, ne more pa biti predmet izvršilnega postopka izpodbijanje pravilnosti izvršilnega naslova. Drugostopenjski organ zato pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov ni obravnaval, v zvezi z izpodbijanim sklepom pa je navedel, da v njem ni odločeno o isti stvari kot v sklepu z dne 31. 7. 2013, saj sta sklepa izdana na podlagi dveh različnih obveznosti, ki izhajata iz dveh različnih izvršilnih naslovov, na podlagi kasnejših kontrolnih inšpekcijskih pregledov pa so bile izdane še nadaljnje odločbe.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi navaja, da gradbeni inšpektor C.C. ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za to delovno mesto, niti nima za to potrebnega strokovnega znanja, tako da v obravnavani zadevi ne bi smel voditi postopka in odločati.

Ni se imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih ob ogledu 18. 12. 2007, kar pomeni, da toženka ne bi smela izdati odločbe, ki se opira na dejstva in okoliščine, ugotovljene na tem ogledu. V inšpekcijskem postopku sta bila izdana dva sklepa o dovolitvi izvršbe, ki se nanašata na isto obveznost. S tem je bil kršen institut „ne bis in idem“ iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Oba sklepa se nanašata na izvršitev obveznosti iz odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007, tako da je toženka odločala o isti stvari, vendar na različnih pravnih temeljih.

Na podlagi primerjave različnih zapisnikov in odločb v inšpekcijskem postopku meni, da je ugotovitev ogleda z dne 18. 12. 2007, da je bil objekt zaključen z nesimetrično dvokapno streho, napačna. Meni tudi, da je izpodbijani sklep ničen in se sklicuje na 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, prav tako pa „uveljavlja kot razlog izreka ničnosti tudi obstoj elementov kaznivih dejanj“.

Izpodbija tudi ustavnost ZUP, ker kot pritožbenega razloga ne določa, da je postopek vodila oziroma izdala odločbo oseba, ki ni izpolnjevala pogojev za vodenje in odločanje v upravnem postopku, kar ustvarja pravno praznino in je v neskladju s 25. členom Ustave (pravica do pritožbe), saj mora biti pravica do pritožbe učinkovita, to pa pomeni, da mora biti odločbo mogoče izpodbijati iz vseh razlogov.

Iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno izreče za ničnega, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožnik v tožbi poleg navedbe upravnega akta, ki ga z njo izpodbija (2. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1) večkrat navaja tudi, da jo vlaga zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Odločanje o zakonitosti takih aktov in dejanj pa je po navedeni določbi ZUS-1 omejeno na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo; da v obravnavani zadevi ni tako, izhaja že iz omenjenih tožbenih navedb, saj se tožnikova zahteva za sodno varstvo izrecno nanaša dokončen upravni akt, ki posega v njegov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ker tudi iz tožbenega predloga med drugim izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo tega akta, je sodišče štelo, da je bila tožba vložena zoper ta akt (izpodbijani sklep) in ne zaradi akta oziroma dejanja, s katerim bi bilo poseženo v njegove temeljne pravice in svoboščine. Poleg sklicevanja na vsebino izpodbijanega sklepa tožnik kakršnegakoli takega dejanja ali ravnanja niti ne zatrjuje.

Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu je lahko le upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, v obravnavani zadevi torej sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 4. 2014. Sodišče zato pri odločanju o zadevi ni moglo upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, katere izvršitev je bila s tem sklepom dovoljena (izvršilnega naslova), saj je tožnik lahko svoje pravne koristi v zvezi z njim uveljavljal v pravnih sredstvih zoper to odločbo.

Sodišče pripominja še, da vsebinsko enako določa tudi prvi odstavek 292. člena ZUP (na katerega se sklicuje tudi toženka), po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Izključno na zakonitost izvršilnega naslova se nanašajo tožbene navedbe v zvezi s tem, ali gradbeni inšpektor C.C. izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za to delovno mesto. Iz listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je ta gradbeni inšpektor izdal izvršilni naslov, ne pa tudi izpodbijanega sklepa, pod katerim je podpisan gradbeni inšpektor D.D. Te tožbene navedbe zato za odločitev v zadevi niso pomembne, iz enakega razloga pa se sodišče ne opredeljuje niti do navedbe v zvezi z ustavnostjo ZUP, ki so vezane izključno na tožnikovo stališče, da bi morala biti med pritožbenimi razlogi določena tudi okoliščina, da je postopek vodila oziroma izdala odločbo oseba, ki ni izpolnjevala pogojev za to. Česa takega pa tožnik niti ne zatrjuje v zvezi s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, temveč izključno v zvezi z izvršilnim naslovom.

Tožbena navedba, da tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih na ogledu dne 18. 12. 2007, je v nasprotju z listinami v upravnem spisu. Iz tožnikove vloge, ki jo je upravni organ prejel dne 3. 4. 2014 – torej pred izdajo izpodbijanega sklepa –, naslovljene „Zahteva za izdajo odločbe po zapisniku št. 06122-3259/2007-8204-5 z dne 18. 12. 2007“ namreč izhaja, da je bil tožnik z ugotovitvami ogleda ne le seznanjen, temveč se je tudi dejansko izjavil o njih. Prav na navedeni ogled se namreč nanaša tako zapisnik, na katerega se sklicuje tožnik, kot tudi njegove navedbe v vlogi.

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Tožnik svoje stališče, da je z izdajo izpodbijanega sklepa prišlo do kršitve navedene zakonske določbe oziroma načela ne bis in idem utemeljuje z navedbo, da se predhodno izdani sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-3259/2007-35 (24415 z dne 31. 7. 2013) sicer nanaša na drug izvršilni naslov (drugo inšpekcijsko odločbo), vendar na po vsebini enako tožnikovo obveznost. Kot je bilo že navedeno, se s sklepom o dovolitvi izvršbe zgolj ugotovi, da je odločba, ki se naj se izvrši (izvršilni naslov), postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Vsebina obveznosti ni določena s tem sklepom, temveč z izvršilnim naslovom. To pomeni, da bi bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stvari, o kateri je bilo že odločeno, le v primeru, če bi se izpodbijani sklep nanašal na isti izvršilni naslov (inšpekcijsko odločbo) kot prej izdani. S tem, ko tožnik zatrjuje, da se oba sklepa nanašata na vsebinsko enako obveznost, torej v bistvu zatrjuje, da je vsebinsko enaka obveznost naložena z dvema različnima izvršilnima naslovoma, to pa pomeni, da kršitve 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne uveljavlja v zvezi s sklepoma o dovolitvi izvršbe, temveč v zvezi z izvršilnima naslovoma. Kot je bilo že obrazloženo, pa zakonitosti izvršilnega naslova ni mogoče uveljavljati v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

Tudi trditve o ničnosti izpodbijanega sklepa tožnik opira predvsem na svoje stališče o kršitvi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, za katero pa iz gornje obrazložitve izhaja, da je neutemeljeno. Poleg tega tožnik meni še, da je izpodbijani sklep ničen zaradi „obstoja elementov kaznivih dejanj“, vendar pa ta ničnosti razlog v zvezi z izpodbijanim sklepom le navaja in ga v ničemer ne konkretizira oziroma obrazlaga, tako da ga sodišče po vsebini ni moglo preizkusiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bilo pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.