Jedro

Ugovori, ki jih uveljavlja tožnica v tožbi, so neupoštevni, saj se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke več ne obstoji, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne pa v pritožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno izpodbijano prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki kot dolžnikovi dolžnici naloženo, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-869/2011-7 0702-02 z dne 2. 6. 2011 v znesku 15.792,80 € na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da je bila z navedenim sklepom o davčni izvršbi zarubljena terjatev, ki jo ima davčni dolžnik A. d.o.o. do dolžnikove dolžnice, to je tožeče stranke, v višini 15.792,80 € za poravnavo dolžnikovih obveznosti. Zoper ta sklep je tožeča stranka pravočasno vložila ugovor, katerega je drugostopni organ z odločbo z dne 31. 1. 2013 zavrnil. Na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je zato prvostopni organ odločil, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da so bili na podlagi 175. člena ZDavP-2 izpolnjeni pogoji za izdajo navedene prvostopne odločbe, saj je bila s sklepom o davčni izvršbi zarubljena denarna terjatev dolžnika do tožeče stranke kot dolžnikove dolžnice, tožeča stranka pa ni ravnala v skladu s sklepom o davčni izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na predpisan podračun. Glede pritožbenih navedb, da terjatev dolžnice ne obstoji, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je bilo mogoče tovrstne navedbe uveljavljati le v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je tožeča stranka tudi storila, vendar pa je bil njen ugovor zoper sklep o davčni izvršbi zavrnjen. Z izdajo izpodbijane odločbe je dolg davčnega dolžnika prešel na tožečo stranko, zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2 ni več mogoča. V tem postopku lahko tožeča stranka uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bilo v obravnavani zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo kršeno tudi materialno pravo. Pojasnjuje, da je dolžnik A. d.o.o. dne 1. 9. 2008 s pekarno B. d.o.o. sklenil pogodbo o nakupu dveh vozil, za namene financiranja pa si je pri C. d.o.o. uredil leasing. Tožnica, dolžnik in pekarna B. d.o.o. so dne 30. 6. 2010 sklenili pogodbo o nakupu citiranih tovornih vozil, s pogodbo pa je bilo dogovorjeno, da se vsa nakazila nakazujejo na transakcijski račun dolžnika, dolžnik pa se je zavezal, da bo poplačal vse obveznosti, ki jih ima do C., po plačilu zadnjega obroka kupnine pa bo opravljen prepis vozil na tožečo stranko. Dne 3. 10. 2010 je tožeča stranka iz C. d.o.o. prejela obvestilo, da dolžnik ne plačuje svojih obveznosti do C., kot se je zavezal s pogodbo, zaradi tega je bila dne 5. 10. 2010 med tožečo stranko, dolžnikom in C. podpisana pogodba o nakazilu, iz katere je razvidno, da je dolžnik pooblastil tožečo stranko, da dolgovani znesek plača neposredno C., kar je tožeča stranka dne 7. 10. 2010 tudi storila. Ker dolžnik svojih obveznosti do C. ni izpolnjeval, sta bili ponovno podpisani dve pogodbi o nakazilu, po katerih je tožeča stranka dolgovane zneske plačala neposredno C. Tako je po več pogodbah tožeča stranka sama neposredno poravnala vse obveznosti C., saj bi v nasprotnem primeru C. vozila odvzel. Tožeča stranka zatrjuje, da so stranke že pred izdanim sklepom o davčni izvršbi poslovale z asignacijami in je bil to običajen način plačila in poslovanja med njimi, vse to pa zaradi neizpolnjevanja dolžničinih obveznosti do C. Pogodba, na podlagi katere je obstajala terjatev dolžnika do tožeče stranke, je bila zaradi neizpolnjevanja dolžnikovih obveznosti odpovedana in sta posledično stranki druga do druge prosti obveznosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodaja še, da se je vprašanje, ali je imel dolžnik A. d.o.o. veljavno terjatev do tožeče stranke - dolžnikove dolžnice, ugotavljalo v postopku zoper dolžnika, v tem postopku pa je bilo o zadevi s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. II U 102/2013-30 z dne 12. 3. 2014 že pravnomočno odločeno.

Tožba ni utemeljena.

ZDavP-2 v 172. členu določa, da se sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena ZDavP-2). Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Zoper sklep o izvršbi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v 8 dneh (prvi odstavek 174. člena ZDavP-2), v svojem ugovoru pa lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (peti odstavek 174. člena ZDavP-2). Če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune (prvi odstavek 175. člena ZDavP-2). Zoper to odločbo lahko dolžnikov dolžnik vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve (drugi in tretji odstavek 175. člena ZDavP-2).

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je odločba izdana zoper tožečo stranko kot dolžnikovo dolžnico na podlagi 175. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča so bila pri izdaji te odločbe zgoraj navedena zakonska določila pravilno uporabljena. Ker tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice, je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Ugovori, ki jih uveljavlja tožnica v tožbi, so v tej zadevi neupoštevni, saj se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke več ne obstoji, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne pa v pritožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2. K navedenemu sodišče le še dodaja, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper sklep o izvršbi po 174. členu ZDavP-2, o njem pa je po sodbi II U 102/2013-30 z dne 12. 3. 2014 tudi že pravnomočno odločeno.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.