Jedro

Toženka bi morala, namesto da je nekritično sledila Poročilu zato, ker ga je izdelal NLZOH, presoditi, ali vsebuje vse podatke, ki jih mora po Uredbi vsebovati in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka oziroma je akt iz tega razloga nezakonit.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba občinske uprave Novo mesto št. 354-22/2020-11 (612) z dne 31. 8. 2020, v zvezi z odločbo Župana občine Novo mesto št. 354-31/2020-7 (403) z dne 22. 9. 2020, nezakonita.

II. Tožniki se z zahtevkom za plačilo odškodnine napotijo na pravdo.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo organizatorju prireditve Knjižnjici ... (v nadaljevanju stranka z interesom) izdal dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na javni prireditvi „...“ dne 25. 9. 2020 od 19.00 do 21.00 ure (vaja za predstavo), dne 26. 9. od 15.00 do 17.00 ure (vaja za predstavo) in od 19.00 do 20.00 ure (osrednja prireditev) v Novem mestu, na ... in ... (v nadaljevanju dovoljenje). Dovoljenje je dano pod pogoji, da bo prireditveni prostor postavljen skladno z grafičnim prikazom v Poročilu o emisiji hrupa v okolje, ki jo povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah št. 212-20/81205-20/104SKMN z dne 30. 7. 2020 (v nadaljevanju Poročilo), da se na prireditvi uporabljajo večsistemski zvočniki Mayer Sound UPA- 1P s šestmi enotami z nazivno električno močjo 550 na enoto, Mayer Soudn UPJ-1P s sedmimi enotami z nazivno električno močjo 520 W na enoto, nizkotonski zvočniki EONAARDRadudio ATA 118 z dvema enotama z nazivno električno močjo 520 W na enoto in EONAARDRadudio ATA 112 z dvema enotama z nazivno električno močjo 520 W na enoto, ki morajo biti postavljeni in usmerjeni tako, kot je določeno v izreku odločbe. Odločil je še, da mora organizator raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati, in sicer: za dan 25. 9. 2020 minimalno za 55 dBA v dnevnem obdobju, 55 dBA v večernem obdobju in 60 dBA v nočnem obdobju; za dan 26. 9. 2020 minimalno za 55 dBA v dnevnem obdobju, 60 dBA v večernem obdobju (2. alineja), da mora organizator prireditve v času prireditve zagotoviti, da bosta opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč vidno pritrjena na zvočni napravi (3. alineja), da morajo biti zvočne naprave pritrjene tako, da se med prireditvijo ne bo spreminjala smer glavne osi zvočnikov ali razdalja med zvočniki in stavbami in varovanimi prostori (četrta alineja), da celotna raven zvočnega tlaka zaradi uporabe zvočnih naprav v vseh smereh širjenja hrupa in ves čas trajanja prireditve ne sme povzročiti preseganja kritične dnevne in večerne obremenitve okolja s hrupom 80 dBA in kritične nočne obremenitve okolja s hrupom 75 dBA za III. območje varstva pred hrupom.

2. V obrazložitvi navaja, da je stranka z interesom predložila Poročilo, ki ga je izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Center za okolje in zdravje, Oddelek za zdravje Novo mesto (v nadaljevanju NLZOH), iz katerega izhaja, da bo hrup pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori prekomeren, če bodo zvočniki obratovali pri polni obremenitvi. Zato je treba raven njihove zvočne moči zmanjšati, in sicer za 55 dBA v dnevnem in za 60 dBA v večernem oziroma nočnem obdobju. Organ je upošteval sklepno oceno izdelovalca Poročila in stranki z interesom naložil, da raven zvočne moči zvočnikov zmanjša, kot je navedeno v Poročilu. Pripombe tožnikov, da je Poročilo pomanjkljivo, ker v njem ni navedena obratovalna električna moč, na katero naj bi bile naprave nastavljene, da ne bi presegle kritičnih vrednosti hrupa, in da ni navedeno, kako bo omogočeno, da bo zapovedano znižanje ravni zvočne moči doseženo, zavrača z argumentom, da je poročilo izdelala pooblaščena institucija, ki jo je ustanovila Vlada Republike Slovenije, zato v pravilnost in strokovnost Poročila ne dvomi. Poleg tega stavba ... ni med najbolj izpostavljenimi stavbami, tako da ni potrebna izjava lastnikov oziroma prebivalcev te stavbe. Dodaja še, da ima po uradnih evidencah na ... stalno prebivališče 57 oseb in začasno 20 oseb. Ker prireditvi nasprotujejo le trije prebivalci ..., se mu pojavlja dvom v verodostojnost njihovih navedb.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Sklicuje se na Poročilo, ki mu pripiše status izvedenskega mnenja, in sicer navaja, da iz njega jasno izhaja, da z zmanjšanjem polne obremenitve zvočnikov za 55 oziroma 60 dBA kritične obremenitve okolja zaradi občasne emisije hrupa v okolju na višinah 4 in 8 metrov na mestih ocenjevanja ravni hrupa ne bodo dosežene. Iz Poročila tudi izhaja, da so bili pri meritvah uporabljeni vsi potrebni zakonski in podzakonski predpisi s tega področja. Očitek tožnikov, da je stranka z interesom NLZOH predložila neverodostojne podatke o nazivni električni moči posameznih zvočnikov in frekvenčnem območju delovanja, zavrača, ker ni dokazan. Organ je pri odločanju o dovoljenju vezan na podatke, ki jih navede organizator prireditve. Če bo stranka z interesom uporabila drugačne zvočnike od tistih iz izreka prvostopenjske odločbe, bo za to kršitev odgovorna.

4. Z izpodbijanim sklepom je Občinski svet Mestne občine Novo mesto zavrnil zahtevo za izločitev župana iz odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Izjave, ki jih je župan podal za ... in ..., na katere opirajo zahtevo za izločitev, so splošne in se nanašajo na dogajanja v Občini Novo mesto. Župan se ni opredeljeval do posameznih strank v tem upravnem postopku, ampak je podal opažanja o poteku različnih upravnih postopkov. Poleg tega pritožbeni postopek vodi pooblaščena uradna oseba, ki županu predloži osnutek v odločitev, župan pa nima možnosti, da bi posegal v ugotovljeno dejansko stanje.

5. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da v odločbi ni navedena pravna podlaga za izdajo dovoljenja, te pomanjkljivosti pa drugostopenjski organ ni odpravil, ampak je le navedel, kaj določajo 94. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in deveti odstavek 6. člena ter 16. člen Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba). Toženka ni uporabila bistvenih določil Uredbe, ki so ključne za to, da začasna čezmerna obremenitev ne doseže kritične obremenitve. Ker iz Poročila izhaja, da bi uporaba navedenih zvočnikov ob polni nazivni električni moči naprav zagotovo presegla kritično obremenitev s hrupom, bi morala biti iz Poročila razvidna, v odločbi pa določena, nastavitev zvočnih naprav na obratovalno električno moč. Le z navedbo obratovalne moči zvočnikov bi bilo namreč zagotovljeno, da hrup ne bo presegel kritične obremenitve. Ker Poročilo ne vsebuje vsega, kar bi po Uredbi moralo, pa stranka z interesom ni dokazala, da začasna čezmerna obremenitev ne more povzročiti kritične obremenitve okolja s hrupom.

6. Poleg tega je v Poročilu navedeno, da vse ocene veljajo le v primeru, da so bili podatki strank o nazivni moči zvočnikov verodostojni, to pa niso bili. Kršen je tudi 9. člen Uredbe, po katerem bi moral organizator kot sestavni del poročila zagotoviti opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno moč, ki mora biti v času prireditve pritrjena na vidnem mestu. Le če bi manjkal zgolj pogoj iz 5. alineje šestega odstavka 6. člena Uredbe, bi organ lahko izdal dovoljenje ob hkratni naložitvi organizatorju, da namesto nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč izvaja meritev hrupa med prireditvijo. V Poročilu tudi ni navedeno, ali oziroma kako bo sploh mogoče izvesti zmanjšanje ravni zvočne moči zvočnikov za v Poročilu navedeno število dBA. To pa tudi ni izvedljivo, ker zvočniki nimajo vgrajenih merilnih naprav hrupa oziroma ravni zvočne moči. Glede na opisane pomanjkljivosti so zaključki toženke, da ni razlogov za dvom v pravilnost Poročila, ker da je NLZOH s strani vlade pooblaščena institucija, zmotni in obrazložitev arbitrarna.

7. Trdijo, da je zmotno stališče toženke, da stranki z interesom ni treba dokazovati, da kritične obremenitve na fasadi drugega tožnika in tretje tožnice ne bodo presežene, saj organizator prireditve brez dovoljenja zvočnih naprav ne sme uporabljati. Pri tem je razdalja od zvočnikov do stavbe ... le 72 metrov, njihova nazivna moč presega 4000 W (skupaj znaša 7830 W), vseh zvočnikov pa je več kot 4. Zato prvostopenjski organ ni mogel uporabiti domneve iz drugega odstavka 12. člena Uredbe in je bila toženka dolžna presojati tudi njune ugovore. Stranka z interesom bi se lahko izognila dokazovanju, da kritične obremenitve hrupa na fasadi njune stavbe ne bodo presežene le, če bi predložila njuno izjavo, kot to določa drugi odstavek 7. člena Uredbe, česar ni storila. Toženka bi morala predlog zavreči ali zavrniti tudi zato, ker je bil prepozen. Dovoljenje se namreč lahko izda le, če je vloga vložena vsaj 30 dni pred začetkom prireditve, vloga pa je bila vložena šele 27. 8. 2020. Toženka pa je kršila postopek tudi zato, ker je drugostopenjsko odločbo izdal župan, ki bi moral biti po zakonu izločen, saj so obstajale okoliščine, ki so vzbujale dvom v njegovo nepristranost. Na to kaže županovo zavzemanje za čim več prireditev na ... in kritiziranje stranskih udeležencev, češ da neutemeljeno in birokratsko ovirajo odvijanje prireditev in izjave v zvezi s pravnimi sredstvi, ki so bila vložena zoper desetletno dovoljenje za začasno obremenitev s hrupom zvočnih naprav na prireditvenem prostoru Glavni trg iz leta 2016. 8. Ker je bila izpodbijana odločba že izvršena, zahtevajo, da sodišče ugotovi nezakonitost odločbe in sklepa. Svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo utemeljujejo s tem, da bodo upravni organi brez odločitve sodišča tudi v prihodnosti izdajali tovrstne nezakonite akte, ki bodo izvršeni, še preden bi tožniki uspeli doseči sodno varstvo, uveljavljajo pa tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1000 EUR za vsakega tožnika. Le iz gole previdnosti podrejeno postavljajo še zahtevek za odpravo obeh aktov. Uveljavljajo tudi povračilo stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izdala dovoljenje, ker je pooblaščena in strokovno usposobljena oseba v Poročilu ugotovila in navedla omejitve, pod katerimi je prireditev skladna z veljavno zakonodajo. Glede opisa in sheme odločba izrecno določa, da morata biti pritrjena na zvočni napravi. Ker je Poročilo izdelal največji slovenski javno zdravstveni laboratorij, toženka ni imela razloga, da bi dvomila v verodostojnost podatkov v njem. Navedbe tožnikov, da v Poročilu ni navedeno, kako naj se izvede zmanjševanje ravni zvočne moči zvočnikov, da kritična obremenitev ne bo presežena, zavrača, saj Uredba tega ne predpisuje. Če bi bili tožniki mnenja, da prireditev ni bila izvedena v skladu z dovoljenjem, pa je to stvar pristojnih služb. Vloga za dovoljenje je bila vložena več kot 30 dni pred začetkom prireditve in je bila pravočasna. Opozarja, da zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev župana ni posebne pritožbe in niti ni mogoč upravni spor. Zato je treba v tem delu tožbo zavreči. Iz Poročila izhaja, da bodo najbolj izpostavljene hrupu stavbe z varovanimi prostori na naslovu ... in ... Zato je treba zavreči tudi tožbo drugega tožnika in tretje tožnice, sicer pa predlaga zavrnitev tožbe.

10. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je vlogo vložila 14. 7. 2020, v elektronskem sporočilu z dne 27. 8. 2020 je podala le pojasnilo glede časovnice. Prireditev je organizirala skladno z dovoljenjem oziroma je bila obremenitev okolja s hrupom še nižja od dopuščene, saj je namesto 7 uporabila 5 zvočnikov Meyer Sound UPJ-1P. V spis kot dokaz vlaga fotografije, iz katerih izhaja, da je prireditev izpeljala v skladu z omejitvami (nazivna moč zvočnikov, lokacija in višina njihove postavitve). Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

11. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2021 ponavljajo tožbene navedbe.

12. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2021 meni, da je po Uredbi kritično obremenitev okolja, ki služi pravilno izdanemu dovoljenju, mogoče ugotoviti na več načinov. Obratovalna moč je le eden od kazalcev določanja hrupa, da ta ne preseže kritične vrednosti, pri čemer so vrednosti iz Priloge I Uredbe, ki ne smejo biti presežene, določene v dBA. Rezultat izračuna obremenitve okolja s hrupom so najvišje ekvivalentne ravni hrupa, ki jo lahko povzročajo zvočniki, ob morebitnem preseganju kritičnih obremenitev pa pooblaščena institucija predlaga ustrezno zmanjšanje. Zato je pravilno, da so tudi izračuni, ki zavezujejo organizatorja prireditve, izdelani v tej merski enoti. Obratovalna električna moč je določena iz nazivne moči, končna vrednost pa je izražena v dBA, kot to določa Priloga I Uredbe. Po 5. členu Uredbe se pri izdelavi poročila izpostavljenost hrupu, če gre za emisijo hrupa na prireditvenem prostoru, ocenjuje, izven prireditvenega prostora pa se izračuna na podlagi meritev. Ker stranka z interesom ni imela prireditvenega prostora, meritve niso prišle v poštev.

13. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2022 prerekajo trditve toženke, da naj bi Poročilo vsebovalo vse ključne podatke. Uredba izrecno določa, na kakšen način je treba opredeliti vrednosti, s katerimi bo organizator dokazal, občinski organ pa z odločbo zagotovil, da kritične obremenitve ne bodo presežene. Nazivna električna moč se lahko določi le v WATT-ih, saj predstavlja delež nazivne električne moči. NLZOH v Poročilu ni izračunal in določil nastavitve obratovalne pogonske moči zvočnikov.

14. V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine v upravnem spisu. Dokazovanje s poizvedbami pri pošti o datumu vročitve pisemske ovojnice, ki je vsebovala odločbo in sklep Odvetniški pisarni ..., vpogledom datuma priporočene oddaje te tožbe na pošti na pisemski ovojnici, z ogledom na kraju samem in meritvijo oddaljenosti stavbe tožnikov in z zaslišanjem tožnikov, je kot nepotrebno zavrnilo. Kot nedovoljen, neprimeren in irelevanten je zavrnilo dokaz z zaslišanjem direktorja stranke z interesom, saj ni bil predlagan v upravnem postopku, vprašanje skladnosti dovoljenja s predpisi, o čemer naj bi izpovedoval, je pravno vprašanje, sodišče pa o adhezijskem zahtevku ni odločalo. Kot neprimeren in nedopusten (prepozen) dokaz je zavrnilo tudi zaslišanje priče A. A., ki naj bi izpovedal, da Poročilo vsebuje vse zahtevane podatke po Uredbi in da so taka vsa poročila za čezmerno obremenitev okolja s hrupom, saj o pravilni uporabi predpisa odloča sodišče. Poleg tega je bil ta dokaz predlagan šele v upravnem sporu.

15. Sodišče je zavrnilo še izvedbo dokazov s pribavo in vpogledom v vse listine in izdane akte v spisih št. 35407-9/2016 in št. 35407-12/2019 v zadevi zaradi izdaje desetletnega dovoljenja zaradi predloga za obnovo postopka, končanega s tem desetletnim dovoljenjem, z vpogledom v dopis Varuha človekovih pravic drugemu stranskemu udeležencu z dne 25. 10. 2018, v mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 27. 8. 2018, v tri izdana dovoljenja v drugih zadevah pod A11, A12, A13 in A14, v sklep o zavrnitvi udeležbe, vlogo organizatorja pod A10 in A15 , v Poletni utrip Novega mesta, ki je bil objavljen že pred začetkom poletja pod A16 ter s poslušanjem CD, priloženega k pritožbi in zahtevi za izločitev, ker tožeča stranka z njimi dokazuje dejstva, ki v tej zadevi niso pravno relevantna. Zavrnilo pa je tudi izvedbo dokazov, ki se nanašajo na zahtevek za plačilo odškodnine, tj. s poslušanjem priloženega CD s posnetki vaj in prireditve, z vpogledom v fotografije pod A8, s pribavo arhivskih podatkov ARSO o temperaturi in nevihtah za 25. 9. 2020 in 26. 9. 2020 in dneve pred tem, v pozitivno mnenje NIJZ z dne 15. 9. 2020, v facebook korespondenco pod A9, v fotografije lokacije, višine in nazivne moči postavljenih zvočnikov, saj stranke z njimi dokazujejo dejstva v zvezi z zatrjevano škodo, o kateri sodišče ni odločalo. Dokazni predlog toženke, naj sodišče vpogleda v sliko PISO, iz katere sta razvidni stavbi na naslovu ..., ki jo je priložila k tožbi, je zavrnilo kot nedopusten, saj toženka s tožbenimi navedbami in dokazi predloženimi v tožbi ne more dopolnjevati odločbe (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

16. Sodišče mora uvodoma pojasniti razloge, zaradi katerih tožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev župana ni zavrglo s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe tako ni akt, ki se samostojno lahko izpodbija v upravnem sporu, kar potrjuje tudi ustaljena praksa Vrhovnega in naslovnega sodišča.1 Gre za procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari.

17. Razloge v zvezi z neizločitvijo uradne osebe pa je mogoče uveljaviti s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.2 Ker so tožniki pravočasno vložili tožbo zoper odločitev v glavni stvari, je sodišče štelo, da to odločitev izpodbijajo tudi iz razlogov, ker je pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena (6. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

**K točki I.**

18. Tožba je utemeljena.

19. Sodišče uvodoma zavrača stališče toženke, da bi moralo tožbo drugega tožnika in tretje tožnice zavreči, ker živita v objektu, ki glede na Poročilo ni med najbolj izpostavljenimi stavbami z varovanimi prostori. Drugi tožnik in tretja tožnica sta bila stranska udeleženca v upravnem postopku. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugemu tožniku in tretji tožnici torej zakon izrecno daje legitimacijo za tožbo. Pri presoji, ali tožnika v tem postopku zasledujeta svoj pravno varovani interes, pa je treba izhajati iz določbe 12. člena Uredbe, ki določa, kdaj se šteje, da uporaba zvočnih naprav ne povzroča čezmerne obremenitve in posledično organizatorju prireditve ni treba pridobiti dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja. Če namreč do čezmerne obremenitve ne pride, tudi kritična obremenitev ni mogoča. 20. Za objekte, ki se nahajajo na območju III. stopnje varstva pred hrupom, se po drugem odstavku 12. člena Uredbe šteje, da uporaba zvočnih naprav na prireditvi ne povzroča čezmerne obremenitve okolja s hrupom, če: - se prireditev izvaja podnevi ali zvečer na območju, kjer je v skladu s predpisom s področja varstva okolja, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, (...), določena III. stopnja varstva pred hrupom, in razdalja od zvočnikov do najbližjih stavb z varovanimi prostori ni manjša od 300 m, nazivna električna moč ne presega 4000 W in vseh zvočnikov ni več kot štiri (prva alineja), - se prireditev izvaja podnevi na območju, kjer je v skladu s predpisom s področja varstva okolja, ki ureja mejne vrednosti kazalcev hrupa v okolju, določena III. stopnja varstva pred hrupom, in razdalja od zvočnikov do najbližjih stavb z varovanimi prostori ni manjša od 300 m, nazivna električna moč ne presega 1000 W, število vseh zvočnikov pa ni večje od štiri (druga alineja). Ker drugi tožnik in tretja tožnica trdita, da živita v objektu, ki je 72 metrov oddaljen od prireditvenega prostora in to izhaja tudi iz izpisa PISO, priloženega k pritožbi, čemur toženka in stranka z interesom nista ugovarjali, nazivna moč zvočnikov pa, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, presega 4000 W, sodišče sodi, da zasledujeta pravno varovani interes. Organizator mora v primeru, kot je obravnavani, pridobiti dovoljenje za čezmerno obremenitev okolja s hrupom. Glede na bližino stanovanjskih prostorov tožnikov in nazivno moč uporabljenih zvočnikov pa jima gre pravica, da si prizadevata za zakonito dovoljenje, katerega namen je, da se prepreči kritična obremenitev njunih prostorov in s tem oseb, ki v njem bivajo, s hrupom.

21. V zvezi z očitkom, da je pri izdaji drugostopenjske odločbe sodeloval župan, ki bi moral biti izločen, tudi sodišče sodi, da razlogi za izločitev niso podani. Kot je pravilno navedel občinski svet, pavšalne in nekonkretizirane navedbe o okoliščinah, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost, niso razlog za izločitev. Tožniki bi morali, upoštevaje 37. člen ZUP, izkazati, da med uradno osebo in konkretnim dogodkom obstaja posebno razmerje oziroma poseben odnos, ki bi vzbujal dvom o njeni nepristranosti. Tožniki takega odnosa niti ne zatrjujejo, ampak se sklicujejo na splošno podane izjave o tem, da se župan zaradi oživitve starega mestnega jedra zavzema za čim večje število prireditev in na njegove izjave v zvezi z drugim (tj. desetletnim) dovoljenjem za začasno obremenitev s hrupom zvočnih naprav. Te okoliščine pa tudi po prepričanju sodišča same po sebi niso razlog za dvom v nepristranskost. Dejstvo, da se župan zavzema za oživitev mestnega jedra s prireditvami tudi ne pomeni, da pristaja na to, da so odločbe, ki take prireditve dovoljujejo, nezakonite. Zato sodišče dokaza s poslušanjem CD-ja, na katerih so te izjave, ni izvedlo. Ob tem je še pomembno, da je namen instituta izločitve uradne osebe v zagotavljanju nepristranskega odločanja, ne pa v vnaprejšnjem uveljavljanju postopkovnih kršitev ali nasprotovanju sprejetim pravnim stališčem, ki so v očeh stranke zmotna. Slednjemu so namenjena pravna sredstva zoper odločitev. Tako niti mnenje, ki ga je uradna oseba izrazila v sredstvih javnega obveščanja, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da tožniki niti ne trdijo, da se je izločevani župan v izjavah, na katere se sklicujejo, opredelil do obravnavanega primera.

22. Prvi odstavek 15. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določa, da je poseg v okolje dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve. Izjemo od tega pravila določa 94. člen ZVO-1, po katerem lahko pristojni organ občine za javne shode in javne prireditve po predpisih o javnih zbiranjih izda dovoljenje za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (prvi odstavek). Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se ne izda, če bi začasna ali občasna čezmerna obremenitev lahko povzročila kritično obremenitev okolja (drugi odstavek). Za izvajanje te določbe je bila sprejeta Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba). Uredba določa kritične obremenitve okolja zaradi začasne emisije hrupa v okolje, ki jih povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah, način in pogoje njihove uporabe ter način in pogoje uporabe zvočnih naprav ter druge ukrepe, ki jih morajo za njihovo uporabo izpolnjevati organizatorji shodov in prireditev, z namenom, da med shodom ali prireditvijo zaradi uporabe zvočnih naprav hrup ne presega kritičnih obremenitev okolja, določenih s to uredbo (1. člen Uredbe). Cilj Uredbe je torej preprečiti, da bi obremenitev okolja s hrupom presegla mejo, ki je še sprejemljiva za zdravje ljudi in varnost premoženja.

23. Za dosego tega cilja Uredba v 6. členu določa, da je treba k vlogi za pridobitev dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom priložiti poročilo o emisiji hrupa v okolje, katerega izdelavo mora zagotoviti organizator prireditve in iz katerega morajo biti razvidni: - opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alinee na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov (četrti odstavek). V dovoljenju za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pristojni občinski organ določi: - odgovorno osebo organizatorja prireditve, - kraj prireditve, - čas poteka prireditve, - čas začetka in konca uporabe zvočnih naprav, - vrsto in število zvočnih naprav, število zvočnikov posamezne zvočne naprave in nastavitev obratovalne električne moči na zvočnih napravah, - opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč, - način pritrditve opisa in sheme iz prejšnje alinee na zvočno napravo in - mesto namestitve posameznega zvočnika ter višino njegove namestitve glede na površino prostora, kjer poteka prireditev, in smeri glavnih osi zvočnikov.

24. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je stranka z interesom vlogo za izdajo dovoljenja za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom vložila 14. 7. 2020. Ker se je dovoljenje nanašalo na dogodek, izveden 25. 9. in 26. 9. 2020, je bila vloga pravočasna, ugovor tožnikov, da je prepozna, pa je neutemeljen, saj po šestem odstavku 6. člena Uredbe pristojni občinski organ izda dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, če je vloga vložena pri pristojnem občinskem organu vsaj trideset dni pred začetkom prireditve. Neutemeljen je tudi ugovor, da v izpodbijani odločbi ni naveden predpis, na katerega se opira odločba, saj toženka v uvodu citira 94. člen ZVO-1 in Uredbo. Okoliščina, da ni naveden konkreten člen Uredbe, po presoji sodišča na zakonitost odločbe ne vpliva, saj so tožniki kljub tej opustitvi očitno lahko razbrali, na kateri pravni podlagi je bila odločba izdana.

25. Sodišče se tudi strinja s toženko, da je dovoljenje izdano za uporabo konkretnih zvočnih naprav s tako nazivno električno močjo, kot je navedena v izreku dovoljenja. V primeru, če bi stranka z interesom uporabljala naprave, ki bi imele drugo nazivno električno moč, kot je določena v izpodbijanem aktu, bi kršila izdano dovoljenje, o sankcijah za kršitev dovoljenja za čezmerno obremenitev hrupa z okoljem pa bi odločal pristojni občinski organ (15. člen Uredbe). Zato navedbe tožnikov, da Poročilo temelji na napačnih podatkih, ker je nazivna moč dejansko drugačna od deklarirane, niso utemeljene.

26. Se pa sodišče strinja s tožniki, da Poročilo in dovoljenje ne vsebujeta vsega, kar bi po določilih Uredbe morala vsebovati. Po četrtem odstavku 6. člena Uredbe sta namreč opis in shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter način pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo obvezni sestavni del poročila, po petem odstavku tega člena pa organ v dovoljenju določi tudi nastavitev obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opis in shemo nastavitve na to moč ter način njune pritrditve na zvočno napravo. Po šestem odstavku 6. člena Uredbe pristojni občinski organ izda dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, če je iz poročila o emisiji hrupa v okolje med drugim razvidno tudi, da je nastavitev na obratovalno električno moč, za katero se zahteva izdaja dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, na zvočnih napravah vidna in čitljivo označena in je predlog opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč in predlog njune pritrditve na zvočno napravo jasno opisan in izvedljiv.

27. Da so obratovalna električna moč, ki je po 5. točki prvega odstavka 3. člena Uredbe največja električna moč, izražena v deležu nazivne električne moči, ki je lahko na podlagi dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za uporabo zvočne naprave dovedena zvočniku ali več zvočnikom, priključenim na zvočno napravo, shema nastavitve naprave na to moč in način njene pritrditve na napravo, podatki, ki so nujni del Poročila in dovoljenja, izhaja tudi iz 9. člena Uredbe. Ta določa, da opis in shemo nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč zagotovi organizator prireditve kot sestavni del poročila o emisiji hrupa v okolje, potrdi pa ga pristojni občinski organ ob izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (tretji odstavek). Shema nastavitve zvočne naprave na obratovalno moč ni potrebna le, če je obratovalna električna moč enaka nazivni električni moči; v tem primeru je na opisu nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč treba navesti podatek o nazivni električni moči zvočne naprave (četrti odstavek).

28. Sodišče ugotavlja, da so na 5. in 6. strani Poročila navedene le nazivne pogonske moči zvočnikov, torej največja električna moč, ki je dovedena zvočniku ali več zvočnikom, priključenim na zvočno napravo (4. točka prvega odstavka 3. člena Uredbe). V sklepni oceni pa je navedeno, da je treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati, in sicer na dan 29. 9. 2020 v dnevnem obdobju minimalno za 55 dBA, v večernem obdobju za minimalno 55 dBA in v nočnem obdobju za 60 dBA, ter na dan 26. 9. 2020 v dnevnem obdobju za 55 dBA v dnevnem obdobju in 60 dBA v večernem obdobju. Sodišče kot neutemeljene zavrača trditve, ki jih je toženka podala na naroku, tj. da se opis in shema nahajata na strani 7 (slika 2) in v prilogi 2, saj se na sliki 2 nahaja postavitev in usmerjenost ozvočenja in ne shema nastavitve zvočnih naprav na obratovalno električno moč. V prilogi 2 pa je prikazana prostorska razporeditev hrupa na višini 4 metrov v okolici prireditvenega prostora pri zmanjšani ravni zvočne moči zvočnikov za 55 dBA. Ker Poročilo podatka o obratovalni električni moči oziroma nastavitvi nanjo ne vsebuje, je jasno, da tudi sheme nastavitve na tako moč in način njene pritrditve na napravo ne more vsebovati. Posledično tudi izpodbijana odločba nima določb o nastavitvi obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter načina pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo.

29. Sodišče ugotavlja, da to, da dovoljenje tega podatka ne vsebuje, med strankami niti ni sporno, saj toženka in stranka z interesom ne trdita, da je obratovalna moč navedena, ampak zatrjujeta, da je treba NLZOH verjeti, da Poročilo vsebuje vse, kar Uredba zahteva, ker gre za strokovno institucijo, ki jo je ustanovila Vlada Republike Slovenije. Vendar pa Poročilo NLZOH v tem postopku ne predstavlja izvedeniškega mnenja, kot to zmotno meni drugostopenjski organ, saj je bilo izdelano po naročilu stranke z interesom. To pomeni, da bi morala toženka preveriti, ali poročilo vsebuje vse podatke, potrebne za odločitev. In celo, če bi šlo za izvedensko mnenje, je organ dolžan ugotovitve izvedenca oziroma strokovnjaka preizkusiti.

30. Glede na navedeno je toženka dovoljenje izdala preuranjeno. Toženka bi morala, namesto da je nekritično sledila Poročilu zato, ker ga je izdelal NLZOH, presoditi, ali vsebuje vse podatke, ki jih mora po Uredbi vsebovati in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka oziroma je akt iz tega razloga nezakonit. 31. Sodišče pri tem ni prezrlo, da lahko pristojni organ izjemoma izda dovoljenje tudi brez podatka o obratovalni električni moči zvočnih naprav. Sedmi odstavek 6. člena Uredbe namreč določa, da lahko organ izda dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, kadar je v poročilu predlog opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč in predlog njune pritrditve na zvočno napravo nejasen ali neizvedljiv (op. sodišča: kar je primerljivo s situacijo, ko tega predloga sploh ni) le, če v dovoljenju naloži organizatorju prireditve, da namesto nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč izvaja meritev hrupa med prireditvijo v skladu s predpisom, ki ureja obratovalni monitoring hrupa za vire hrupa. Vendar toženka tega organizatorju prireditve v izreku izpodbijane odločbe ni naložila. Tudi trditve, da je bil hrup zaradi slabega vremena in odpadlih vaj ter ukrepov zaradi obvladovanja epidemije dejansko manjši, teh meritev ne morejo nadomestiti niti to ne vpliva na zakonitost izpodbijanega akta, ampak kvečjemu na presojo, ali je nastala kakšna škoda. Zato je sodišče vse dokaze, s katerimi so stranke predlagale, naj sodišče samo oceni, da raven hrupa ni bila „previsoka“ oziroma celo nižja od dovoljene, kot nerelevantne za dokazovanje nezakonitosti akta zavrnilo.

32. Tega ne spremeni niti trditev toženke, da je bilo zagotovljeno, da kritične ravni hrupa ne bodo presežene s tem, ko je NLZOH v Poročilu navedel, da bi bil hrup v primeru, če bi bili zvočniki nastavljeni na nazivno moč oziroma če bi obratovali pri polni obremenitvi, prekomeren, in da je zato treba raven zvočne moči vseh zvočnikov zmanjšati za 55 dBA oziroma 60 dBA v odvisnosti od tega, za kateri del dneva gre. Sodišče se strinja s tožniki, da je tak način določanja jakosti delovanja zvočnih naprav najmanj nejasen, saj bi moral organizator in ostali zainteresirani preračunati, kakšna je ob maksimalni nazivni električni moči raven zvočne moči zvočnikov oziroma zvočne naprave, od nje pa odšteti zahtevano zmanjšanje. Pri tem brez izvajanja meritev, še vedno ne bi bilo znano, ali je nastavitev jakosti zvočnikov, torej obratovalna moč taka, da zagotavlja z izračunom ugotovljene zvočne moči naprav. Kar je bistveno, pa je to, da po Uredbi tak način odločanja o začasni čezmerni obremenitvi s hrupom ni predviden in zato ne more nadomestiti obvezne sestavine poročila in dovoljenja, tj. nastavitve obratovalne moči na zvočnih napravah. Pri tem se sodišče ne spušča v presojo, ali tak način, kot ga določa Uredba, zagotavlja, da ne bo prišlo do kritičnih obremenitev okolja s hrupom, ali pa tega ne zagotavlja, kot zatrjuje toženka. Še na naroku je namreč vztrajala, da je le v primeru, ko je jakost zvoka, ki ga oddajajo naprave, določena v decibelih, mogoče preveriti, ali je obremenitev okolja zaradi hrupa v skladu z Uredbo, češ da tonski mojster med prireditvijo na mešalni mizi uravnava jakost izraženo v decibelih. Presoja, ali je določanje obratovalne električne moči primerno, ali pa naj bi bil za zagotavljanje dovoljene ravni hrupa primeren način, kot ga je določila toženka v izpodbijani odločbi, ni predmet presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Gre za vprašanje primernosti ureditve, o kateri ne odloča sodišče. Za pravilno odločitev tudi ni relevantno, ali so poročila po vsej Sloveniji taka, kot v obravnavanem primeru, saj praksa ni veljavna pravna podlaga za odločanje organa, temveč so to določbe Uredbe.

33. Če toženka in stranka z interesom zatrjujeta, da na ta način mejne oziroma čezmerne ravni hrupa, kot jih določa Uredba, sploh niso presežene oziroma dosežene in zato dovoljenje po prvem odstavku 12. člena Uredbe ni bilo potrebno, pa sodišče sodi, da to hkrati zanikata že s svojim ravnanjem. Če dovoljenje ni bilo potrebno, ni jasno, čemu ga je stranka z interesom zahtevala in toženka izdala. Poleg tega toženka in stranka z interesom nista izkazali pogojev iz druge alineje drugega odstavka 12. člena Uredbe, po kateri se šteje, da uporaba zvočnih naprav ne povzroča čezmerne obremenitve okolja s hrupom, če razdalja od zvočnikov do najbližjih stavb z varovanimi prostori na območju, kjer je določena III. stopnja varstva pred hrupom, ni manjša od 300 m, nazivna električna moč ne presega 1000 W, število vseh zvočnikov pa ni večje od štiri. Za odločitev ni relevantno, koliko zvočnikov je stranka z interesom dejansko uporabila in kakšna je bila njihova nazivna električna moč, ampak je relevantno, za kakšne naprave je bilo dovoljenje dano. Dano je bilo za večje število zvočnikov, katerih skupna nazivna moč presega 1000 W. 34. Izpodbijani akt je bil izvršen 25. in 26. 9. 2020. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 zavzelo stališče, da bi pobudniku v primeru, ki se je nanašal na primerljivo dejansko stanje, učinkovito sodno varstvo predstavljala možnost vložitve tožbe, s katero bi lahko zahteval ugotovitev, da je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi z nezakonitim upravnim aktom. Izdaja ugotovitvene sodbe bi z vsebovanimi pravnimi stališči po mnenju tega sodišča vplivala na kasnejše odločanje o izdaji dovoljenj za javne prireditve, saj bi izdaja odločb v nasprotju z jasno sodno prakso lahko privedla tudi do drugih oblik odgovornosti oseb, ki bi takšna dovoljenja izdajale.

35. V skladu s to odločbo je bil ZUS-1 spremenjen tako, da sedaj druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 omogoča, da tožnik v tožbi zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi, tožniki pa tak zahtevek tudi uveljavljajo. Gre za pomemben del učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu, saj je mogoče odločiti o zakonitosti izpodbijanega akta tudi v primeru, ko tožnik za odpravo aktov sicer ne bi imel več pravnega interesa. Glede na navedeno je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, saj kot je bilo že pojasnjeno, sodi, da je z dovoljenjem za čezmerno obremenitev okolja s hrupom lahko poseženo v pravne koristi vseh treh tožnikov. Iz razloga, ker je bil izpodbijani akt zaradi absolutno bistvene kršitve postopka nezakonit, je v skladu s prvim odstavkom 64. a člena ZUS-1 s sodbo tožbi zoper odločbo Občinske uprave Novo mesto št. 354-22/2020-11 (612) z dne 31. 8. 2020 ugodilo tako, da je ugotovilo njeno nezakonitost. **K točki II.**

36. Drugi odstavek 64.a člena ZUS-1 določa, da če je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode, ravna sodišče po 67. členu tega zakona. Prvi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, da s sodbo, s katero sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda (prvi odstavek). Če odločitev o zahtevku iz prejšnjega odstavka zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (drugi odstavek).

37. Tožniki zahtevajo, da jim toženka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo utemeljujejo s tem, da so bili zaradi izvršitve nezakonite odločbe 5 ur izpostavljeni prekomernemu hrupu iz zvočnih naprav, zaradi česar so trpeli duševne bolečine. Trdijo, da jim je čezmerni hrup ves čas trajanja povzročal duševno nelagodje zaradi posega v njihovo osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja, da je motil njihovo zbranost in duševno ravnovesje, da se niso mogli skoncentirati na nobeno vsakdanjo aktivnost, zaradi psihične razrvanosti pa niso mogli niti zaspati. Njihovo neugodje naj bi trajalo še dolgo v noč, ker so se po prireditvi številni obiskovalci zadrževali v gostinskih lokalih in vrtovih in glasno klepetali, vzklikali, nazdravljali se krohotali in vznemirjali ter trpinčili tožnike.

38. Toženka nasprotuje odškodninskemu zahtevku. Trdi, da je bila prireditev izvedena skladno z dovoljenjem. Zaradi izvedene prireditve naj bi bila čezmerna obremenitev hrupa le začasna in kar je bistveno, kritična obremenitev ni bila presežena. Zahtevek za povrnitev škode naj bi bil tudi pretiran. Tudi stranka z interesom odškodninskemu zahtevku nasprotuje, saj naj bi bila obremenitev s hrupom še manjša od dovoljene. Zaradi slabega vremena naj bi vaje za predstavo dne 25. 9. 2020 odpadle, naslednji dan pa naj bi trajale le eno uro. Prekomerna obremenitev s hrupom naj bi se tako izvajala kvečjemu 2 uri. Prireditev naj bi potekala tako, da so nastopajoči recitirali tekst, spremljal pa naj bi jih klavir. Brez zvočnikov obiskovalci recitiranega besedila ne bi slišali. Prireditev naj bi zaradi omejitev socialnega distanciranja obiskalo nekaj manj kot 200 ljudi, ki so prireditveni prostor zapustili takoj po prireditvi. Sicer pa naj ne bi bila podana vzročna zveza med zatrjevanim duševnim trpljenjem tožnikov po prireditvi in izpodbijanim dovoljenjem.

39. Odločanju v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb je namenjen pravdni postopek (1. člen ZPP). Po drugi strani je funkcija upravnega sodišča, da v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Zato drugi odstavek 67. člena ZUS-1 tudi določa, da če bi se zaradi ugotavljanja dejstev, ki se tičejo odškodnine, postopek v upravnem sporu bistveno podaljšal, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

40. Sodišče v tem upravnem sporu ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Ugotovljena nezakonitost sicer pomeni, da je bilo dovoljenje nezakonito, ne pomeni pa, da organ dovoljenja v ponovljenem postopku ob pridobitvi ustreznih podatkov o obratovalni električni moči in shemi nastavitve na to moč, ne bi smel izdati, in niti, da je bila kritična stopnja hrupa na prireditvi zaradi nezakonitega dovoljenja presežena. Vendar pa je bila prireditev že izvedena. Zato sodišče izpodbijane odločbe ni moglo odpraviti in vrniti v ponoven postopek toženki, v katerem bi izdala zakonito odločbo, kar je sicer cilj upravnega spora. Povedano drugače: odločitev, da je izpodbijana odločba zaradi ugotovljene kršitve določb postopka nezakonita še ne pomeni, da je podana protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na to sodišče sodi, da je treba v postopku odločanja o odškodnini ugotavljati tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višino odškodnine. Pri tem je med strankama sporno, ali je bila čezmerna raven hrupa sploh presežena oziroma če je bila, koliko časa, saj toženka in stranka z interesom trdita, da so bile vaje in prireditev okrnjene zaradi vremena. Stranke predlagajo številne dokaze, s katerimi naj se to ugotavlja. Glede na navedeno sodišče sodi, da bi ugotavljanje spornih dejstev glede temelja in višine ta upravni spor bistveno podaljšalo, zato je tožnike napotilo, da odškodninski zahtevek uveljavljajo v pravdi.

**K točki III.**

41. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnikov, ki so upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnikom priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnike pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

42. Tožniki so priglasili tudi kilometrino za prihod na sodišče, česar jim sodišče ni moglo priznati, saj Pravilnik tega ne omogoča. Po 5. členu se namreč pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

1 Glej I Up 352/2016, I Up 3/2010, I Up 470/2008, I Up 250/2009. 2 Glej I Up 352/2016.