Jedro

Pravična denarna odškodnina v skupnem zahtevanem znesku 4.100,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 1.800,00 EUR spremeni v znesek 2.700,00 EUR, znesek 2.300,00 EUR se v točki II. izreka spremeni v znesek 1.400,00 EUR, spremeni se znesek pravdnih stroškov, vsebovani v točki III. izreka in se znesek 506,01 EUR nadomesti v znesek 794,01 EUR.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 380,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica telesno poškodovala v prometni nesreči dne 7. 4. 2014 in, ker je v celoti za njeno nepremoženjsko škodo odgovorna zavarovanka tožene stranke, ji je prisodilo pravično denarno odškodnino. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice brez poškodbe skeleta in zvin ledvene hrbtenice in ji je za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 2.000,00 EUR prisodilo 1.800,00 EUR, za strah od zahtevanih 100,00 EUR 400,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 2.000,00 EUR 900,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, pri tem je uporabilo določbe člena 179 OZ. Od skupaj odmerjene odškodnine v znesku 3.100,00 EUR je odštelo že plačano odškodnino s strani tožene stranke v znesku 1.400,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in, da ta odškodnina ni primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere. Po mnenju tožnice sodišče vsega obsega telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ni upoštevalo in je nepravilno ugotovilo, da niso bile preveč obremenjujoče za tožnico. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne bi smelo odšteti 50 % zaradi že obstoječih degenerativnih sprememb. Prav tako bi moralo ugotoviti, da spada v zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi mravljinčenje v prstih. Sodišče zato ni ustrezno ugotovilo standarda pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje na vseh področjih, tako na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kakor tudi na področju strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče prve stopnje ni prisodilo primerljive odškodnine kot se bile že prisojene v podobnih primerih in s tem ni opravilo primerne objektivizacije prisojene pravične denarne odškodnine in je pri tem delno zmotno uporabilo določbe člena 179 OZ. Tožnica je v konkretnem primeru utrpela zvin vratne hrbtenice brez poškodb skeleta ter zvin ledvene hrbtenice. V podobnih primerih, ko so oškodovanci podobne starosti zadobili podobne poškodbe, to je zvin vratne hrbtenice in zvini ledvene hrbtenice, je bila oškodovancem priznana odškodnina v višini od 5 do 9 povprečnih mesečnih plač(1) (v našem konkretnem primeru pa odškodnina v višini 3,1 povprečne mesečne plače). Zato je bilo že iz tega razloga potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in že prisojeno pravično denarno odškodnino zvišati še za nadaljnjih 1.000,00 EUR in sicer iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tej zvezi je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je poškodba pri tožnici, na tem področju pustila določene trajne posledice in sicer gre za omejeno gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje ter funkcionalno motenost vratne hrbtenice brez funkcionalne nestabilnosti segmenta. Zaradi trajnih posledic zvina vratne hrbtenice mora tožnica nekaj več truda kot bi ga sicer, vložiti v daljše prisilne položaje vratu oziroma glave, predvsem, ko je sklonjena naprej, pri daljšem branju, pisanju, delu za računalnikom in podobno, nekoliko več truda mora vložiti tudi v aktivnosti ki so povezane z dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen, nadalje v aktivnosti, ki so povezane z nenadnimi sunkoviti tresljaji in pri obratih glave, in pri raznih športnih aktivnostih. Pri tožnici je prišlo do poslabšanja predhodnega zdravstvenega stanja, zaradi česar lažje duševno trpi. V prej omenjenih podobnih primerih so bili za primerljive posledice na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojeni višji zneski in sicer tudi za 3,8 povprečne mesečne plače. Zato je že iz razloga objektivizacije odškodnine, bilo potrebno zvišati znesek, že prisojene pravične denarne odškodnine s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je neizzvano, ker takšnega ugovora tožena stranka ni podala pri prisoji pravične denarne odškodnine 50 % pripisalo degenerativnim spremembam. Takšna odločitev pa tudi ni pravilna, ker tožena stranka ni zatrjevala, da je tožnica že pred nezgodo bila delno omejena pri vseh aktivnostih, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je omejena po prometni nesreči. Zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri določanju pravične denarne odškodnine iz teh dveh razlogov ne bi smelo upoštevati. Tako se izkaže, da tožnici pripada iz tega naslova pravična denarna odškodnina v znesku 1.900,00 EUR.

6. Tožnice pritožbe zoper odškodnino, prisojeno za strah v znesku 400,00 EUR (sodišče je tu preseglo tožbeni zahtevek tožeče stranke) ne izpodbija. Neutemeljeno pa zahteva prisojo višje pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kar utemeljuje s tem, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo vsega obsega telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovila izvedenka. Temu ni tako, sodišče prve stopnje je povzelo vse ugotovitve od telesnih bolečin, do neugodnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovila izvedenka in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe člena 179 OZ, ko je prisodilo iz tega naslova pravično denarno odškodnino v znesku 1.800,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je tudi primerljiva s prisojenimi odškodninami iz tega naslova, v prej omenjenih podobnih primerih.

7. Sodišče druge stopnje je tako ob uporabi določbe člena 179 OZ tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino v skupnem zahtevanem znesku 4.100,00 EUR, od česar je potrebno odšteti že plačanih 1.400,00 EUR in je zato spremenilo znesek, vsebovan v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje iz zneska 1.800,00 EUR v znesek 2.700,00 EUR. Posledično je zmanjšalo zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je za spremembo sodbe uporabilo določbo 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo člen 179 OZ. V preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker je sodišče prve stopnje zvišalo pravično denarno odškodnino, katera gre tožeči stranki, se je s tem spremenil tudi procent uspeha v pravdi in se tako ugotovljen procent s strani sodišča prve stopnje iz 44 % dvigne na 66 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo na 1.236,39 EUR odmerjenih pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, ob njenem zvišanem uspehu v pravdi se tako izkaže, da je upravičena do zneska pravdnih stroškov v višini 816,01 EUR. Od tega pa je od teh priznanih stroškov potrebno v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odšteti priznane, nastale pravdne stroške tožene stranke, ki sedaj znašajo 22,00 EUR. Tako se izkaže, da je potrebno znesek pravdnih stroškov iz zneska 516,01 EUR spremeniti v znesek 794,01 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 365 ZPP.

9. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe po tar. številki 3210 v skupnem znesku z 22 % DDV 380,64 EUR. S pritožbo je v celoti uspela, zato ji je tožena stranka po prvem odstavku 154. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Zato je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, vsebovano v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V zadevi VSRS II Ips 61/2009 je bilo tožnici prisojenih za primerljive poškodbe 5 povprečnih mesečnih plač, v zadevi II Ips 96/2008 je bilo tožnici prisojenih 6 povprečnih plač, v zadevi II Ips 769/2005 je bilo moškemu primerljive starosti prisojenih 7 povprečnih mesečnih plač, v zadevi II Ips 660/2006 je bilo tožnici prisojenih 9 povprečnih mesečnih plač.