Jedro

Dejstvo, da odgovorna oseba pravne osebe ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, ne izključuje odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani ZSV 82/2009 z dne 23. 8. 2010 kršen drugi odstavek 13. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Specializirana enota za nadzor prometa v Ljubljani (prekrškovni organ) je dne 23 . 7. 2009 zoper pravno osebo K. d. d., izdala odločbo zaradi prekrška po c. točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in ji izrekla globo v višini 1.800,00 EUR.

Okrajno sodišče v Sežani je zahtevi storilke za sodno varstvo ugodilo in odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da je sodišče nepravilno razlagalo pojem akcesorne odgovornosti pravne osebe za prekršek. V skladu s 14. členom ZP-1 in 42. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ju tožilka povzema, se odgovornost pravne osebe ne veže na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Zaradi načela akcesornosti je pravna oseba odgovorna za ravnanje vsake druge, ne le odgovorne osebe. Opozarja tudi na sodbo IV Ips 83/2010 z dne 21. 12. 2010. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilke, vrhovna državna tožilka predlaga le ugotovitev kršitve zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Pravna oseba je po določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno. Za prekršek po c. točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1 se kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja prevoz v nasprotju s tem členom, in pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki naloži tovor v nasprotju s tem členom, če skupna masa ali širina ali višina ali dolžina ali osna obremenitev presega najvišje vrednosti prejšnje alineje. V skladu z zgoraj citirano določbo ZP-1 je odgovornost pravne osebe vselej vezana na dejanje druge osebe. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, pravna oseba ne more biti spoznana za odgovorno za prekršek samostojno (principalno), ampak le pridružitveno (akcesorno) – torej za prekršek, ki ga izvrši druga oseba.(1) Po določbi 14. člena ZP-1 se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Za odgovornost pravne osebe za prekršek morata biti tako kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni ter materialni pogoj. Formalni pogoj bo izpolnjen, če bo prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, pri čemer mora biti podan (vsaj) eden od teh alternativno določenih temeljev. Poleg izpolnitve formalnega pogoja ZP-1 za odgovornost pravne osebe zahteva ugotovitev njenega prispevka k storitvi prekrška (materialni pogoj), in sicer v obliki enega izmed temeljev odgovornosti, ki so vsebovani v 4. členu ZOPOKD.

5. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Sežani z izpodbijano sodbo odločbo prekrškovnega organa spremenilo in postopek o prekršku zoper storilko, pravno osebo K., d. d. ustavilo. V obrazložitvi je navedlo, da se za odgovornost pravne osebe za prekršek zahteva storitev dejanja ali opustitev dolžnega nadzorstva nad storilcem – fizično osebo, ki deluje ali je delovala v imenu in za račun pravne osebe (14. člen ZP-1 v zvezi s 4. členom ZOPOKD). Ker je prekrškovni organ spoznal za odgovorno le pravno osebo, kasnejše kaznovanje odgovorne osebe kršiteljice pa bi pomenilo spremembo odločbe v škodo kršiteljice, je sodišče postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavilo.

6. Stališče sodišča je zmotno. Dejstvo, da odgovorna oseba pravne osebe ni bila spoznana za odgovorno storitve prekrška, namreč ne izključuje odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010 presodilo,(2) da ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe. Glede na akcesornost odgovornosti pravne osebe, pravna oseba odgovarja za ravnanje vsake druge fizične osebe, ne le odgovorne (v obravnavani zadevi za ravnanje pri njej zaposlenega voznika tovornega vozila M. Š., ki mu je bil po podatkih spisa za prekršek po c. točki sedmega odstavka 70. člena ZVCP-1 dne 16. 1. 2009 že izdan plačilni nalog).

7. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Sežani z izpodbijano sodbo kršilo določbo drugega odstavka 13. člena ZP-1 na način iz 2. točke 156. člena ZP-1, saj je s tem, ko je vezalo odgovornost pravne osebe na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja njena odgovorna oseba, nepravilno uporabilo zakon glede odgovornosti pravne osebe za prekršek. Ker je zahteva vložena v škodo storilke, je Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Tako tudi L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 79-82. Op. št. (2): Prim. tudi sodbo VS RS IV 83/2010 z dne 21. 12. 2010.