Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo lahko zaslišanje v okviru mednarodne pravne pomoči izvedeno zgolj po sodnih organih zaprošene države zaradi minimalnih standardov varovanja pravic obdolženca, pri čemer niti ne pojasni in ne navede, katera pravica naj bi bila obdolžencu z njunim zaslišanjem prekršena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 58198/2013 z dne 7. 5. 2018 obdolženega A.A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena istega zakona. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 določilo kazen 1 leto zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 251. člena KZ-1 določilo kazen 7 mesecem zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 15 mesecev zapora (pravilno 1 leto in 3 mesece zapora - četrti odstavek 46. člena KZ-1) s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.108,49 EUR ter sodno takso v znesku 360,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana zato, ker se obrazložitev sodbe opira na zaslišanje oškodovancev na Slovaškem, ki ga je opravila policija, ne pa sodnik, kot bi bilo to glede na fazo kazenskega postopka storjeno pri nas. Policija sme zakonito izvajati pooblastila zgolj v predkazenskem postopku.

5. Pritožba nima prav. Da je zaprosilu za mednarodno pravno pomoč - za zaslišanje oškodovancev v Republiki Slovaški tuja država ugodila tako, da sta bila oškodovanca zaslišana pri Okrajnem direktoratu policije, Oddelku kriminalistične policije v Šali, ne pa na sodišču, kot bi bilo v primeru, če bi sodišče Republike Slovaške za zaslišanje zaprosilo organe naše države, je stvar zakonodaje zaprošene države, in od tujih organov ni mogoče pričakovati, da bodo ravnala drugače kot določajo njihovi predpisi. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo lahko zaslišanje v okviru mednarodne pravne pomoči izvedeno zgolj po sodnih organih zaprošene države zaradi minimalnih standardov varovanja pravic obdolženca, pri čemer niti ne pojasni in ne navede, katera pravica naj bi bila obdolžencu z njunim zaslišanjem prekršena. Iz zapisnika o zaslišanju oškodovancev je razvidno, da je potekalo ob številnih podanih pravnih poukih, ki sta jih bila deležna oškodovanca, da sta se o pravnih poukih izjavila, in iz vsebine njunega zaslišanja ni razvidno, da bi bila kakšna pomembna razlika med zaslišanjem, ki bi ga morebiti opravil sodnik, in zaslišanjem, ki sta ga bila deležna oškodovanca. Da bi bili obdolžencu kršeni minimalni standardi varovanja njegovih pravic, kot trdi pritožba, iz zapisnikov ni razvidno. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba zato uveljavlja neutemeljeno.

6. V ostalem pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ter trdi, da se sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva - različnih spisu priloženih „internih nalogov za gotovinsko plačilo“ ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, sodišče prve stopnje pa je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je storil očitani kaznivi dejanji. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Pritožba analizira navedbe oškodovancev L.T. in N.V. glede izročitve denarja bančni uslužbenki T.E., prav tako pa izpovedbo slednje ter poudarja, da so navedbe oškodovancev glede tega skladne, ni pa sprejemljiva izpovedba bančne uslužbenke, ki je prejem denarja zanikala. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje presojo neutemeljeno oprlo na njeno izpovedbo in poročilo banke o višini nakazila tega dne na oškodovančev račun. Poudarja, da so v spisu trije različni dokumenti o istem dejstvu - gotovinskem pologu na banki obravnavanega dne, ki so vsi le fotokopije ter izkazujejo različne denarne zneske, čeprav naj bi oškodovanec policistom izročil listine, ki mu jih je po izvršenih transakcijah izročil obdolženec, torej originale. V sodbi se sodišče prve stopnje opira izključno na domnevno ponarejeno listino, imenovano "interni nalog za gotovinsko plačilo", nobene pozornosti pa ne posveča preostalima, iz katerih izhaja popolnoma drugačen znesek nakazila. Gre za istovrstne, a različne listine o relevantnih dejstvih, do katerih bi se bilo potrebno celovito in razumno opredeliti, a ker sodišče v napadeni sodbi tega ni storilo, je po oceni pritožbe podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj gre za odločilno dejstvo - višino nakazila na bančni račun oškodovanca, pri čemer gre za denar, ki naj bi ga obdolženec dvignil z njegovega računa. Glede nalogov pritožba še navaja, da sta naloga z zneskoma 9.800,00 EUR in 300,00 EUR istovrstni listini z enakimi pisavami, a da je pomembna okoliščina, da je listino z računalniškim zapisom zneska 9.800,00 EUR policistom izročil oškodovanec, medtem ko jim je tisto z zneskom 300,00 EUR izročila banka. Obdolženec ni imel možnosti in znanja, pa tudi ne časa in sredstev, da bi takšno listino izdelal, kar izhaja tudi iz navedbe oškodovanca N.V., da mu je obdolženec takoj po odprtju računa na banki izročil vse listine, kar potrjuje, da je bil na bančni račun oškodovanca položen znesek 9.800,00 EUR. Če je sodišče sledilo izpovedbi priče T.E., da dokument na listovni številki 25 v spisu ne predstavlja dokumenta banke, bi moralo postaviti izvedenca računalniške stroke, da bi opravil primerjavo med internima nalogoma za gotovinsko plačilo z različno navedenima računalniško izpisanima zneskoma za istega oškodovanca. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec vplival na oškodovanca, da sta spremenila izjavi in ga razbremenila; da če bi ju ogoljufal, ne bi imela razloga, da bi mu kasneje pomagala, temveč bi se mu izognila; da preiskovalni postopek, ki teče zoper obdolženca in ga navaja sodišče prve stopnje v sodbi, kaže zgolj na to, da oškodovanca po obravnavanem dogodku nista imela pomislekov pri nadaljnjem poslovanju z obdolžencem ter da je slednji zaradi varovanja svojega dobrega imena pomagal pri odpravi škodnih posledic, ki naj bi jih imela oškodovanca pri poslu in poskrbel, da sta dobila denar. Sodišče prve stopnje je takšno njegovo ravnanje neutemeljeno štelo kot dokaz, ki naj bi potrjeval obdolženčevo goljufivo ravnanje in je iskalo le takšne dokaze, ki so zanj obremenilni, razbremenilnim, tudi najbolj pomembnemu - izpovedbi oškodovanca na sodišču, pa je neutemeljeno odreklo verodostojnost. 8. Pritožba nima prav. Prikazati želi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče T.E., bančne uslužbenke, ki je opisala dogajanje v prostorih banke in okoliščine izročitve denarja oškodovancev, ki naj bi ga dala v predal. Njene po oceni pritožbe neprepričljive izpovedbe pa podatki banke o tem, koliko denarja je bilo navedenega dne položenega na transakcijski račun N.V., ne potrjujejo v zadostni meri in tako, da bi bilo priči mogoče verjeti. Sodišče prve stopnje bi torej očitno moralo sklepati, da je večina denarja lahko ostala v predalu bančne uslužbenke. Za takšen zaključek pa ni imelo razloga. V sodbi (točka 7 obrazložitve) je podrobno in prepričljivo pojasnilo razloge, zakaj verjame priči T.E. glede namena pologa denarja in ravnanja z njim ter ko je zanikala, da bi denar dala v predal, ne da bi o tem izdala potrdilo, pri čemer je utemeljeno opozorilo na navedbo oškodovanca L.T. na Slovaškem. Slednji je povedal, da sta denar izročila obdolžencu, kar je skladno z izpovedbo priče E., da je videla, ko sta obdolženec in oškodovanec T. preštevala večjo vsoto denarja, kar potrjuje navedbo oškodovanca L.T. na Slovaškem, da sta denar izročila obdolžencu v roke. Sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno opozarja na izjavo z obdolženčevim rokopisom in podpisom, s katero se je slednji zavezal oškodovancu T. vrniti denar v višini 7.000,00 EUR do 31. 10. 2014, da je to 28. 11. 2014 tudi storil, da gre za razliko do prejetega zneska v višini 9.800,00 EUR ter da to potrjuje tudi izpovedba oškodovanca L. T., ko je 20. 11. 2014 na Slovaškem povedal, da naj bi oškodovancu T. obdolženec takrat še dolgoval 7.000,00 EUR. Navedeno pisno izjavo je sodišče prve stopnje, ob ostalih dokazih, ki to potrjujejo, utemeljeno štelo kot dokaz, ki ne potrjuje zagovora obdolženca, da jo je podpisal, čeprav oškodovancu T. ni bil ničesar dolžan.

9. Glede na vse izvedene dokaze sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenega za zaključek, da je obdolženec denar obema oškodovancema v takšnem znesku, kot sta mu ga izročila, dal zato, da ne bila oškodovana, kot trdi pritožba, ne pa zato, ker je šlo za zneska, ki si ju je pred tem prilastil. Okoliščino, da je bil na račun oškodovanca T. položen le znesek v višini 300,00 EUR, kot je povedala priča T. E., potrjuje tudi zapisnik o zaslišanju oškodovanca L. T. na Slovaškem, prav tako pa drugopis internega naloga za gotovinsko plačilo, ki ga je priča E. prepoznala kot pravega, kar izhaja tudi iz odgovora Nove KBM, d.d. ter listine, iz katere je razviden promet na računu oškodovanca T.. Izvedeni dokazi tako niso dajali podlage za dvom v navedbo priče T. E., da je bilo navedenega dne na račun oškodovanca položenih le 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi za razjasnitev dejanskega stanja odredilo izvedenca računalniške stroke, ki naj bi opravil primerjavo med internima nalogoma za gotovinsko plačilo z različno navedenima računalniško izpisanima zneskoma za istega oškodovanca. Dejansko stanje je bilo tudi glede tega vprašanja popolno razjasnjeno in napadena sodba ima ustrezne in prepričljive razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje kot pristno listino ocenjuje tisti interni nalog za gotovinsko plačilo, na katerem je naveden znesek 300,00 EUR, ter zakaj kot listino, na kateri je naveden znesek 9.800,00 EUR, ocenjuje kot ponarejeno listino, torej listino, ki je bila predrugačena tako, da je bil znesek 300,00 EUR nadomeščen z zneskom 9.800,00 EUR, in ki jo je obdolženec, ko jo je predhodno na opisan način predrugačil, uporabil kot pravo. Sodišče prve stopnje je podrobno in pravilno pojasnilo, kako ocenjuje zagovor obdolženca in navedbe obeh oškodovancev ter spremembe v njunih navedbah, zato pritožba neutemeljeno trdi, da obdolženec interni nalog, ki je izkazoval višji polog denarja, ni znal in ni mogel predrugačiti ter ga izročiti oškodovancu. Pritožba, ki graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v sodbi, ter ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se naj ne bi opredelilo do "internega naloga za gotovinsko plačilo", ki je v spisu v več izvodih in kaže na različna denarna zneska, zato ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je med drugim v sodbi pravilno zaključilo tudi, da je imel izključno obdolženec interes, da izvirnik listine predrugači z lastnoročno vpisanim zneskom in v potrditev predhodnega dogovora z oškodovancem T. slednjemu predloži, ter da je oškodovanca zapeljal, da sta mu v škodo svojega premoženja izročila denar, ker jima je zatrjeval, da jima bo tukaj uredil kredit, čeprav je vedel, da tega ne bo mogel uresničiti, temveč je uredil le odprtje računa, pri čemer je v sodbi prepričljivo obrazložilo tudi oceno spremenjenih navedb oškodovancev in sestave izjav (v prilogah spisa pod B 2 in B 3) ter izpovedbe oškodovanca L. T.. Pritožba zato ne more biti uspešna, ko želi prikazati, da je prej očitno prišlo do nesporazuma med obdolžencem in oškodovancema ter da sta slednja dogodek pravilno prikazala v izjavah, obdolženec pa da jima je denar vrnil le zato, da bi jima pomagal odpraviti škodo, za povzročitev katere ni bil odgovoren.

11. Pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je zato neutemeljena.

12. Pritrditi pa ji ni mogoče niti, ko graja odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je obdolženec neobsojen; da v težavnih razmerah skrbi za svojo družino, formalno za ženo in dva otroka, dejansko pa za precej širšo družino; da je aktivno sodeloval v kazenskem postopku in pomagal, da je sodišče kazenski postopek v doglednem času zaključilo, ko je med drugim sam pripeljal oškodovanca na sodišče, a je sodišče vsemu temu dalo premajhno težo in mu določilo prestroge kazni ter preizkusno dobo, ob tem ko je bila oškodovancema povrnjena vsa domnevna škoda. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri določeni kazni in enotna kazen ter preizkusna doba nikakor niso odmerjene prestrogo. Kot olajševalne okoliščine je v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen, njegovo skrb za družino, povrnitev škode, njegove osebne in premoženjske razmere, ter ob upoštevanju višine protipravne premoženjske koristi, ki je bila z nadaljevanim kaznivim dejanjem goljufije pridobljena, določilo primerno kazen za prvo kaznivo dejanje, primerno kazen je določilo tudi za drugo kaznivo dejanje, nato pa določilo ustrezno enotno kazen in preizkusno dobo. Izrečene kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 13. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, sodno tako pa je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje in zapletenost kazenskega postopka ter premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.