Jedro

Ravnanja tožene stranke, ki je tožniku (zdravniku) očitala, da je opravil premajhno število ambulantnih pregledov v primerjavi z ostalimi zdravniki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje.

S tem, ko je tožena stranka od tožnika zahtevala, da se udeleži sestankov vizit in strokovnih kolegijev, ni protipravno ravnala in povzročila trpinčenja tožnika, saj gre za delovne obveze, ki jih ima delodajalec pravico naložiti delavcem, tudi če ne gre za izrecno zapisane naloge iz opisa del in nalog posameznega delovnega mesta. Glede na to, da so se ostali zdravniki udeleževali vseh strokovnih sestankov, kolegijev in vizit, se tožnik ne more sklicevati, da mu ni bil znan pravilnik, ki bi mu to nalagal, saj je šlo za utečen delovni proces.

Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. V kolikor delodajalec oceni, da bi bili zaradi odsotnosti določenega delavca prekomerno obremenjeni vsi ostali, ki so delali na določenem oddelku in je bil to razlog za neodobritev odsotnosti tožnika, torej zaradi potrebe delovnega procesa, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma šikaniranja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za maj 2010 v bruto znesku 1.109,60 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za marec 2010 v bruto znesku 2.424,96 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2010 dalje do plačila; plačo za maj 2010 v bruto znesku 1.109,60 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje do plačila, ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.609,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo in jo izpodbija v II. ter III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo v nasprotju s stališči, ki so se že oblikovala v sodni praksi in sicer s sodbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1078/2011 z dne 19. 4. 2012, opr. št. Pdp 1448/2010 z dne 4. 4. 2011, opr. št. Pdp 938/2011 z dne 23. 3. 2012 ter opr. št. Pdp 735/2010 z dne 16. 12. 2010. Sodna praksa kot trpinčenje prepoznava ponavljajoča, žaljiva, očitno negativna, nespoštljiva oziroma nekorektna ravnanja delodajalca glede zagotavljanja izrabe letnega dopusta, izključevanje iz komunikacije, ignoriranje pobud in želje po razgovoru, odrejanje dela, ki ni definirano v pogodbi itd.. Sodišče v konkretni zadevi tudi ni upoštevalo določb zakona o obrnjenem dokaznem bremenu. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke prišlo do posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo. Tožnik je upravičeno pričakoval spoštljiv in korekten odnos s strani nadrejenih. Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da ima delodajalec na voljo različne delovnopravne institute, da sankcionira delavca, če meni, da ta krši svoje obveznosti. Priči dr. A.A. in dr. B.B. sta v bistvenih elementih podata neskladne navedbe in njuni izpovedi sta si v nasprotju, zato tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da tožnik ni bil trpinčen na delovnem mestu. Že sam očitek nadrejenih, da tožnik opravlja premajhno število ambulantnih pregledov, kaže na trpinčenje. Tožnik si namreč ni sam odrejal števila ambulantnih pregledov, pač pa je v ambulanti pregledal paciente, ki mu jih je naročila tožena stranka. Dr. A.A. je izpovedal, da tožniku ni naročal pacientov, ker je bil tožnik zelo veliko odsoten, zato je moral njegove paciente pregledati drug zdravnik. Izpovedal pa je, da bi tožnik moral pregledati 300 pacientov letno, pri čemer je do te številke prišel tako, da je število vseh pacientov, naročenih v ambulantah, razdelil med deset zdravnikov, upoštevaje časovni normativ za preglede. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik odsoten samo v obsegu letnega dopusta, tj. 55 dni na leto. Prav tako je dr. A.A. izpovedal, da so zaradi pogoste odsotnosti tožnika morali paciente prenaročiti, hkrati pa je izpovedal, da se je to dogajalo tudi drugim zdravnikom, kar dokazuje, da tožnikova odsotnost ni motila delovnega procesa in da toženi stranki s tem ni uspelo ovreči očitkov trpinčenja. Glede ostalih delovnih obveznosti je sodišče povsem nekritično sledilo pričam dr. A.A. in dr. B.B., pri čemer kljub ustrezni trditveni podlagi ni ugotavljalo, katere sploh so bile delovne obveznosti tožnika in ali ga je tožena stranka sploh seznanila z njimi. Dr. B.B. je izpovedal, da je imel tožnik poleg delovnih obveznosti v ambulanti še obveznosti v zvezi z jutranjo vizito in oddelčnimi sestanki. Dr. A.A. pa je celo izpovedal, da od tožnika absolutno ne bi zahteval izpolnjevanje čisto vseh obveznosti, vztrajal pa bi, da bi tožnik prišel vsaj na strokovne sestanke in na znanstveno raziskovalne sestanke. Navedeno kaže na to, da so delovne obveznosti pri toženi stranki nejasno definirane, da tudi tožniku nadrejenim ni bilo povsem jasno, koliko obveznosti naj bi tožnik sploh imel, zaradi česar je očitek neizpolnjevanja delovnih obveznosti vsekakor šikanozen. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je tožnik z dela večkrat izostal neupravičeno. Takšno posploševanje je neutemeljeno. Sodišče je tudi zaključilo, da očitek, da so seminarji in predavanja dobro plačan turizem, ne predstavlja trpinčenja. Dr. B.B. je v svoji izpovedi potrdil očitek in ga obrazložil z navedbo, da je to napisal z željo, da bi tožnik spremenil odnos do dela in sodelavcev. Sodišče pa je tudi napačno zaključilo, da prvotna odobritev dopusta, na podlagi katere je tožnik potrdil udeležbo na kongresih in naknadno neutemeljena razveljavitev odobrenega dopusta ne pomenita trpinčenja. Izraz smotrn proces dela namreč ni dovolj konkretiziran, da bi ga bilo sploh mogoče preizkusiti. Priči pa se tudi nista spomnili, zakaj konkretno je bila tožniku razveljavljena odobritev letnega dopusta. Tožena stranka pa z razveljavitvijo letnega dopusta v obdobju od februar do maj 2010 in neodobritvijo letnega dopusta v juniju in juliju 2010 prihaja sama s seboj v nasprotje, kar dodatno dokazuje trpinčenje. Tožena stranka je namreč tožniku očitala, da ne izpolnjuje delovnih obveznosti, hkrati pa naj bi bil zaradi njegovega dopusta moten delovni proces. Da je pri tožniku šlo za trpinčenje, dokazuje tudi navedba dr. A.A. v e-sporočilu, da se ne spomni, da mu je prvotno dopust odobril. Gre za očitno poniževalen odnos do tožnika, ki pa ga sodišče ni štelo za trpinčenje. Zato je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno zavrnila koriščenje letnega dopusta dne 26. 4. 2010 zaradi potreb na oddelku in zaradi izostanka trimesečne napovedi odsotnosti. Prav tako je napačen zaključek sodišča, da očitek tožniku, da je zrel za pokoj in da mu je prepovedano koristiti plačano ali neplačano odsotnost, ne predstavlja trpinčenja, saj se je tožnik zaradi izjav nadrejenih počutil nekoristnega in razvrednotenega, kar je bil razlog, ki ga je upoštevalo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1448/2010. Sodišče pa tudi zapisa dr. B.B. „da je tožnikov odnos do dela v posmeh ostalim zdravnikom C. klinike in da ni nič čudnega, da je tarča ogorčenja in začudenja, kako takšnemu zdravniku ni mogoče stopiti na prste in ga postaviti pred vrata“, ni prepoznalo kot trpinčenje. Sodišče je navedeno opravičevalo s tem, da tožnik ni izpolnjeval delovnih obveznosti in da so zdravniki dr. B.B. spraševali, zakaj tožena stranka ne ukrepa proti tožniku. O neizpolnjevanju obveznosti ni mogoče govoriti, saj je bil razlog, da tožnik ni opravil dovolj velikega števila pregledov pacientov v ambulanti, zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku naročala paciente v ambulanto, poizvedovanje drugih zdravnikov pri dr. B.B. pa tudi ne more upravičevati nesramnega in žaljivega nagovarjanja tožnika. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil tožnik trpinčen zaradi blatenja in lažnih obtožb na sestanku dne 4. 1. 2010, ko se je moral tožnik zagovarjati glede opravljanja delovnih obveznosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da ne upošteva pravilnikov v zvezi z odsotnostjo, vendar tožnik takšnega pravilnika ne pozna in je tožnik mnogo let ravnal na povsem enak način, pa nikoli ni bilo nobenih pripomb delodajalca. Tožnik je svojo odsotnost napovedal za celo leto vnaprej, zato je nelogičen očitek tožene stranke, da tožnik ni najavil odsotnosti za prve tri mesece leta 2010, saj tega ni omenil niti dr. B.B., ko je bil zaslišan kot priča. Sodišče pa tudi neutemeljeno ni zaključilo, da je predstavljalo trpinčenje, ko je moral tožnik kazensko vzeti dan dopusta, ker ni šel na nenujen sestanek. Sodišče je le nekritično sledilo izpovedbam dr. A.A. in dr. B.B., pozabilo pa je na obrnjeno dokazno breme. S tem, ko tožnik ni bil uvrščen na seznam zdravnikov, na seznam velike vizite in na seznam predavateljev za študente medicine, je vsekakor bilo podano trpinčenje, ki pa ga sodišče ni pravilno ocenilo. Prav tako s tem, ko je tožena stranka tožnika preselila z naslova D. na Klinični oddelek E., medtem ko so ostali bili preseljeni na naslov F., kaže na to, da je tožena stranka želela tožnika na vsak način odriniti na rob, ga izključiti iz delovnih procesov in ga ponižati, vendar tudi navedenega sodišče ni ugotovilo kot trpinčenje. Trpinčenje pa je prav tako tožena stranka izvedla s tem, ko je moral tožnik dvakrat na dan prisostvovati na sestankih na naslovu F., pri čemer je moral v ta namen v eno smer hoditi 20 minut in torej na dan izgubiti uro in 20 minut delovnega časa. Ker tožniku predlagana odsotnost ni bila odobrena in tožena stranka za to ni imela razlogov, bi moralo sodišče navedeno upoštevati ter tožniku dosoditi razliko v plači. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, saj je tožniku priznala plačo za delo, ki ga ni opravil. Tožnik je bil v mesecu maju 2010 neopravičeno odsoten z dela, zato tudi ni upravičen do plačila. V pritožbi navaja, da je toženec ugovarjal tožbenemu zahtevku za plačilo plače za maj 2010 tako po temelju, kot tudi da zahtevek ni določen in ni izvršljiv. Sodišče se do teh ugovorov ni opredelilo, kar pomeni kršitev določb pravdnega postopka in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba očita tudi sodišču prve stopnje, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (v I. točki izreka). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev postopka, ker naj sodišče ne bi odločalo v mejah postavljenega postopka, kar uveljavlja tožena stranka, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Delodajalec je v skladu s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Dolžan je zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec prejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek 45. člena ZDR). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek 45. člena ZDR). V primeru kršitve te obveznosti je delavec, če zaradi kršitev utrpi škodo, upravičen do denarne odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR). Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava.

V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR pomeni trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Ur. l. RS, št. 50/2004 s spremembami) v prvem odstavku 5. člena kot nadlegovanje opredeljuje nezaželjeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, kar v celoti ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu in četrtega odstavka 6.a člena ZDR. Obenem drugi odstavek 5. člena ZUNEO določa, da se nadlegovanje iz prejšnjega odstavka šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona, kar pomeni, da imajo diskriminirane osebe (torej tudi žrtve trpinčenja na delovnem mestu) v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUNEO pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso podana zatrjevana protipravna ravnanja tožene stranke, in pri tem upoštevalo, da je dolžna tožena stranka kot delodajalec dokazati, da tožnik ni bil neenako obravnavan in da ni bil žrtev trpinčenja. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je pravilno upoštevalo, da je dokazno breme na toženi stranki in da je tožena stranka dokazala, da zoper tožnika ni nedopustno ravnala. Sodišče prve stopnje je vsebinsko prepričljivo in v celoti, skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, sprejelo oceno izvedenih dokazov glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki jo je sodišče tudi podalo v obsežni obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da se je sodišče prve stopnje sicer opredelilo do posameznih očitkov trpinčenja, vendar je sodba glede nekaterih ključnih očitkov ostala neobrazložena in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v celoti odgovorilo na vse očitane kršitve trpinčenja tožnika, zato pritožba sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ravnanja tožene stranke, ki je tožniku očitala, da je opravil premajhno število ambulantnih pregledov v primerjavi z ostalimi zdravniki, ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da klinika dobi plačilo za opravljeno ambulantno delo od ZZZS. Če zdravniki ne opravijo dovolj ambulantnih pregledov, mora drug zdravnik opraviti njegovo delo, s tem pa je moteno redno delo tega zdravnika in je s tem posledično moten tudi delovni proces, organizacija dela in delovna disciplina drugih delavcev ter lahko pride do podaljšanja čakalnih dob. Tožnik je bil velikokrat odsoten ravno v času, ko naj bi opravil ambulantno delo in je sestram naročil, naj paciente prenaročijo. Tako dr. A.A. kot dr. B.B. sta skladno izpovedala, da je bilo zaradi odsotnosti tožnika, ki je imel ambulanti dan v sredo, potrebno že naročene paciente prenaročiti ali pa določiti nekoga drugega v ambulanto tožnika, kar pa je ob veliki obremenjenosti ostalih zdravnikov povzročilo nejevoljo pri zdravnikih, prav tako pa slabo voljo pri pacientih, če so le-te prenaročili. Tožena stranka je predložila tabelo opravljenega ambulantnega dela v letu 2008 (B21), iz katere izhaja, da je tožnik opravil le 30 ambulant, ostali zdravniki pa 510, 812, 688 oziroma 551 (skupaj je bilo opravljenih 7793 ambulant). Iz tabele ambulantnega dela v letu 2010, januar - marec (B31), izhaja, da je tožnik opravil 8 ambulant, drugi pa 109, 168, 177, 57, 94, 215 (skupaj so opravili 1500 ambulant).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v primerjavi z ostalimi zdravniki letno opravil bistveno manjše število ambulantnih pregledov kot ostali zdravniki, zato je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo priči dr. A.A. in dr. B.B., da je tožnik opravil bistveno manjše število ambulantnih pregledov. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da mu je tožena stranka neutemeljeno očitala, da je opravil premalo število ambulantnih pregledov in da ti očitki pomenijo trpinčenje tožnika.

Prav tako je nesprejemljiva pritožbena trditev tožnika, da mu je tožena stranka neutemeljeno očitala, da ne izpolnjuje obveznosti na delovnem mestu, ker nadrejeni delavci tožnika, zaslišani kot priče, sploh niso znali izpovedati, kaj se je od tožnika pričakovalo, oziroma katere obveznosti je imel na delovnem mestu. Dr. A.A. in dr. B.B. sta jasno izpovedala, da se je moral tožnik ob delu v ambulanti še udeleževati raportov, vizit, oddelčnih sestankov, konzilarnih pregledov, strokovnih sestankov, strokovnega kolegija ter znanstveno raziskovalnega sestanka. Oba sta pojasnila, da se tožnik navedenih vizit in sestankov ni udeleževal. Navedenega ni zanikal niti tožnik, ki se je skliceval predvsem na to, da so bile njegove delovne obveznosti nejasno definirane in da bi moral hoditi na sestanke na drugo lokacijo, kar bi pomenilo izgubo delovnega časa, saj je potreboval iz ene lokacije na drugo lokacijo, kjer je bil sestanek, približno 20 minut in enako časa bi potreboval še za povratek, kar je ocenil za izgubo delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s tem, ko je tožena stranka od tožnika zahtevala, da se udeleži sestankov vizit in strokovnih kolegijev, ni protipravno ravnala in povzročila trpinčenja tožnika, saj gre za delovne obveze, ki jih ima delodajalec pravico naložiti delavcem, tudi če ne gre za izrecno zapisane naloge iz opisa del in nalog posameznega delovnega mesta. Glede na to, da so se ostali zdravniki udeleževali vseh strokovnih sestankov, kolegijev in vizit, se tožnik ne more sklicevat, da mu ni bil znan pravilnik, ki bi mu to nalagal, saj je očitno šla za utečen delovni proces.

V zvezi s pritožbenimi očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da ni šlo za trpinčenje tožnika s strani tožene stranke, ko mu ni odobrila opravičene odsotnosti z dela za čas udeležbe na kongresih, oziroma ker je naknadno neutemeljeno razveljavila odobritev dopusta v obdobju od februarja do maja 2010, pa pritožbeno sodišče poudarja, da mora delavec imeti za odsotnosti z dela odobritev delodajalca. Tožnik v pritožbi navaja, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila, zakaj bi bil zaradi koriščenja njegovega dopusta moten proces dela in tega tudi ni dovolj konkretizirala ter da v zvezi z motenjem delovnega procesa tudi nista prepričljivo izpovedali priči dr. A.A. in dr. B.B., vendar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedeni očitki tožnika niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je organizacija dela v pristojnosti delodajalca. V kolikor delodajalec oceni, da bi bili zaradi odsotnosti določenega delavca prekomerno obremenjeni vsi ostali, ki so delali na nevrološkem oddelku in je to bil razlog za neodobritev odsotnosti tožnika, torej zaradi potrebe delovnega procesa, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije oziroma šikaniranja.

Glede koriščenja dopusta tožnika v sporni zadevi se je opredelilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1060/2011 z dne 22. 2. 2012, ko je obravnavalo spor tožnika zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in se je pri tem sklicevalo na 165. člen ZDR, ki določa, da se letni dopust izrabi glede na potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. En dan letnega dopusta ima delavec pravico izrabiti na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora predhodno obvestiti delodajalca. Delodajalec pa tega dne dopusta delavcu ne more odreči, razen v primeru, če bi to resneje ogrozilo delovni proces. Tožena stranka je v zvezi s predlogom tožnika, da v času od 26. 5. 2010 do 28. 5. 2010 izrabi dopust, tožnika pisno opozorila že dne 15. 2. 2010, da zaradi zagotovitve nemotenega dela tožene stranke ne more izrabiti dopusta zaradi predavanja v tujini, ker predavanja niso v interesu klinike. Tožnik je nato brez odobritve predstojnika izrabil dopust v času od 26. 5. - 28. 5. 2010 in tudi dne 1. 6. in 2. 6. 2010 zaradi predavanj v tujini, ki pa prav tako niso bila v interesu delodajalca. Zaradi navedenih kršitev je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Za navedeno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 1. 8. 2008, pa je bilo pravnomočno odločeno, da je bila odpoved tožene stranke zakonita. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 141/2012 z dne 20. 11. 2012 v zvezi z izrabo letnega dopusta (165. člen ZDR) zapisalo, da se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti ter da dopust v osnovi ni namenjen izobraževanju delavca ali njegovi udeležbi kot predavatelja na strokovnih srečanjih. Ni pa ovira, da ga delavec izrabi za kaj takega, v kolikor navedene strokovne aktivnosti ne sodijo med delovne obveznosti oziroma niso odobrene kot službene odsotnosti. Toliko bolj pa v takih primerih velja, da imajo pri izrabi (odobritvi) letnega dopusta prednost potrebe delovnega procesa pred željami delavca.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da gre za evidentno trpinčenje tožnika, ki je imel še neporabljenega 47 dni letnega dopusta in mu tožena stranka ni odobrila dopusta v obdobju od februarja do maja 2010 ter junija in julija 2010. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnika, da bi moralo sodišče zapis dr. B.B., da se ostali zdravniki zgražajo, zakaj klinika ne ukrepa zoper tožnika, prepoznati kot trpinčenje. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno (šikanozno), ko je tožniku naložila, da mora kazensko vzeti dan dopusta, ker ni šel tistega dne na sestanek. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo in z obrazložitvijo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, zakaj navedena ravnanja nadrejenih delavcev ne predstavljajo trpinčenja.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je tožnik upravičen za plačilo razlike v plači za čas od 3. 5. - 7. 5. 2010, saj mu tožena stranka kljub temu, da je brez odobritve izostal z dela, za navedene dni ni izdala niti pisnega opozorila niti teh dni ni zajela v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz plačilne liste za maj 2010 izhaja, da je bila tožniku za 88 ur dela obračunana bruto plača 2.441,22 EUR, torej 27,74 EUR bruto na uro. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas 3. 5. - 7. 5. 2010 obračunati bruto plačo 1.109,60 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezno neto plačo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato je neutemeljena pritožba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače za mesec maj 2010, v celoti zavrniti.

Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe prisoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb v obeh pritožbah ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerih se sodba izpodbija in tudi ne tistih, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbi v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker nista utemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Sodbe VDSS na katere se tožnik sklicuje v pritožbi pa v konkretnem primeru niso primerljive, saj gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v navedenih zadevah.