Jedro

Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodb odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2015 in št. ... z dne 22. 1. 2015. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (50 %) in poškodbe pri delu (50 %) in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo pri katerem ni potrebna groba moč ter pogosti in fini prijemi s prsti desne roke, ne z vibracijskimi stroji, kjer je delo enostavno in prestrukturirano, brez vsiljenega ritma in tempa dela, ne na normo in le v dnevnih izmenah, s polnim delovnim časom od 1. 2. 2015 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. Delodajalec A. pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Sodišče je zavrnilo zahtevek za priznanje pravice do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da ima 30 let delovne dobe. Ima zdravstvene težave, tako psihične kot tudi fizične narave. Nihče noče videti njenih problemov in ji omogočiti, da vsaj poizkusi s 4 urnim delovnim časom. Prisiljena bo, da s 30 leti delovne dobe pusti delo in postane socialni problem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 1. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, in sicer delno zaradi posledic bolezni (v višini 50 %) in delno zaradi poškodbe pri delu (v višini 50 %). Z odločbo št. ... z dne 16. 6. 2008 ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu s fizičnimi omejitvami, ter s polnim delovnim časom od 17. 4. 2008 dalje. 30. 12. 2014 pa je njen osebni zdravnik vložil nov predlog za oceno delazmožnosti. Tožnica je kot delavka zaposlena pri A. d.o.o. Iz delovne dokumentacije v spisu izhaja, da tožnica opravlja proizvodna dela - lažja fizična dela, in sicer od 1. 1. 2009 dalje. Iz izpolnjenega vprašalnika tudi izhaja, da ima tožnica prvo stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno na drugem delu.

7. Skladno z 81. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela ali za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega. Kdaj pa je podana III. kategorija invalidnost pa je določeno v 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. III. kategorija je tako podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. v sestavi katere sta sodelovala specialist ortoped in specialistka psihiatrinja presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Potrebne so dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, kot je to tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je taka odločitev pravilna.

10. Iz izvida izvedenca s področja ortopedije izhaja, da gre pri tožnici za stanje po poškodbi zapestja, kjer je prisotna začetna artroza zapestnih koščic z nekoliko omejeno gibljivostjo. Stanje je razmeroma stabilno s tem, da ni nevralnih okvar. Na levi strani je šlo prehodno za tenosinovitis in za problem bolečine na zunanji strani zapestja, s tem, da se je zadeva precej pomirila. Specialistka psihiatrinja pa ugotavlja, da gre pri tožnici za osebnostno vezano depresivnost in anksioznost. Primarno osebnostno je nižje energizirana in je nagnjena k anksioznosti ter preobčutljivosti. Je že v dolgotrajni psihiatrični obravnavi, ki pa ni intenzivna v smislu psihoterapevtskega zdravljenja oziroma v smislu izboljševanja strategije spoprijemanja s stresorji. Tudi psihiatrična hospitalizacija v smislu intenzivne psihoterapije še ni bila izpeljana, saj je tožnici že misel o hospitalnem zdravljenju tuja. Del simptomatike, ki se pri tožnici že dalj časa pojavlja, pa je povezan tudi z avtonomnim živčnim sistemom, ki ni pod zavestno kontrolo (npr. vrtoglavice). Pri tožnici je potrebna razbremenitev na tistih ravneh funkcioniranja, ki zahtevajo dobro energiziranost in učinkovito uravnavanje vegetativnega živčevja (delo brez vsiljenega ritma in tempa, ne na normo, ne ponoči). Spodbuda k aktivaciji je pri tožnici tudi terapevtsko pomembna. Po mnenju psihiatrinje pa je smiselno ponovno izpeljati diagnostično terapevtski proces. Svoje ugotovitve je sodna izvedenka dodatno predstavila tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da so pri tožnici potrebne dodatne fizične razbremenitve na delu, ni pa potrebna časovna razbremenitev.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Tožnica je bila osebno pregledana, oba izvedenca pa sta tudi upoštevala predloženo medicinsko dokumentacijo in se do nje tudi ustrezno opredelila. Še posebej specialistka psihiatrinja opozarja na tožničine psihične težave, ki pa so dostopne z zdravljenjem. Po njenem mnenju še vedno obstaja možnost, da se z zdravljenjem izboljša tožničino zdravstveno stanje. Šele po opravljenem zdravljenju bi bilo možno oceniti, ali je pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev. Mnenje bistveno tudi ne odstopa od ugotovitev lečečih specialistov. V primeru občasnih težav je namreč utemeljen bolniški stalež. Ali je pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev pa je odvisno od poteka zdravljenja.

12. V tem primeru gre torej za stanje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost oziroma poslabšanje invalidnosti praviloma podana šele po tem, ko je ugotovljeno, da zdravstvenih sprememb ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

13. Tožnica v pritožbi niti ne navaja v čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo. Opozarja zgolj na njene zdravstvene težave in da ji ni dana priložnost, da bi poskusila vsaj s 4 urnim delovnim časom. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 11. 5. 2015. V primeru, da se tožničino zdravstveno stanje še dodatno poslabšuje oziroma da zdravljenje ni uspešno, lahko pri toženi stranki na podlagi novih izvidov začne postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Da je potreben nov postopek v zvezi z novo medicinsko dokumentacijo nenazadnje izhaja tudi iz že citiranega izvedenskega mnenja, še posebej iz mnenja specialistke psihiatrinje.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.